Dodaten (nepodpisan) predgovor h Kopernikovi knjigi O vrtenju nebesnih teles je na svojo roko dodal protestantski teolog Andreas Osiander, ki je skrbel za tiskanje. V kratkem sestavku trdi, da so teorije, opisane v knjigi, le matematični pripomočki za napovedovanje leg planetov, o resnični zgradbi sveta pa ne povedo ničesar.
Bralcu o hipotezi Kopernikovega dela.
Že se širijo novice o neobičajni hipotezi tega dela, v katerem je razglašeno, da se Zemlja giblje, medtem ko je Sonce negibno v središču sveta. Nekateri učenjaki so, v kar ne dvomim, zaradi tega globoko užaljeni in verjamejo, da svobodnih umetnosti, ki so jih dolgo tega osnovali na treznih temeljih, ne bi smele prepustiti zmešnjavi. Vendar bi lahko ti možje sami ugotovili, če bi delo le pogledali od blizu, da avtor ni storil nič graje vrednega. Dolžnost astronoma je, da sestavi zgodovino nebesnih gibanj s pomočjo skrbnih in strokovnih študij. Nato si mora izmisliti in predstaviti vzroke teh gibanj ali hipoteze o njih. Ker pa nikakor ne more ugotoviti resničnih vzrokov, bo privzel katerekoli domneve, ki omogočajo pravilni izračun gibanja na podlagi geometrijskih principov za prihodnost, kot tudi za preteklost. Avtor te knjige je obe nalogi izvedel odlično. Za te hipoteze pa ni nujno, da so resnične ali verjetne. Nasprotno, če le priskrbijo z opazovanji skladen račun, je to povsem dovolj. Mogoče obstoji kdo, ki je tako neveden v geometriji in optiki, da gleda na Venerine epicikle kot na nekaj verjetnega, ali pa misli, da je to vzrok njenega občasnega prehitevanja oziroma zaostajanja za Soncem za 40o in več. Je sploh kdo, ki se ne zaveda, da bi iz takšne predpostavke nujno sledilo, da bi bil videti premer planeta v perigeju štirikrat, njegovo telo pa celo šestnajstkrat, večje kot v apogeju? Takšne variacije je vendarle ovrglo opazovanje v vseh dobah. V teh znanostih je še nekaj prav nič manj pomembnih absurdov, ki pa jih zdajle ni potrebno posebej omenjati. Za to umetnost je značilno, kar je dokaj jasno, da je popolnoma in absolutno nevedna o vzrokih za navidezno neenakomerno gibanje. Če si um izmisli kakršnekoli vzroke, kot si jih velikokrat, jih ne poskuša predstaviti kot resnične, ampak samo kot zanesljivo osnovo za računanje. Ker imamo za opis istega gibanja včasih na voljo različne hipoteze (naprimer ekscentričnost in epicikel za Sončevo gibanje), bo astronom za svoj prvi izbor vzel tisto, ki jo je najlaže doumeti. Filozof bo mogoče raje iskal podobnost z resnico. Vendar noben od njiju ne bo razumel ali dognal karkoli gotovega, če to ne bo imelo vira v Božjem razodetju.
Potemtakem naj nam bo dovoljeno starim hipotezam (ki niso nič manj verjetne) ob bok postaviti še te nove, še posebej, ker so čudovite, a hkrati preproste, spremlja pa jih ogromen zaklad zelo pripravnih opazovanj. Vendar pa naj, kar se hipotez tiče, od astronomije nihče ne pričakuje karkoli gotovega, saj tega le-ta ne nudi. Da le ne bi slučajno kdo za resnične sprejel v druge namene zamišljene ideje in zapustil to študijo še večji nevednež, kot je bil takrat, ko je vanjo vstopil. Zbogom.
kvarkadabra.net – številka 4 (april 2000)
(prevedel SD)
