| Zakaj kratkovidni boljše vidijo, če gledajo skozi priprte oči? |
Pri tem, ko pogledamo skozi luknjico v pesti ali skozi priprte trepalnice, zmanjšamo kot pod katerim padajo žarki na lečo in s tem povečamo globinsko ostrino. Najprej si poglejmo, kaj se zgodi pri preslikavi z zbiralno lečo. Tanka leča vzporedne žarke lomi tako, da se sekajo v eni točki na goriščni ravnini, pri tem pa se smer žarku, ki gre skozi lečo v njeni simetrijski (optični) osi, ne spremeni. Leča z dano goriščno razdaljo f preslika predmet, ki je od nje oddaljen za dolžino a; v sliko na oddaljenosti b, kar lahko opišemo z enačbo leče:
Natančno vzeto vsaka leča, tudi očesna, pri dani goriščni razdalji f in oddaljenosti zaslona od leče b ostro preslika le ravnino na razdalji a. Tako pri fotoaparatu izbiramo, katero ravnino želimo ostro s tem, da odmikamo lečje objektiva od filma. Pri očesu pa se razdalja med lečo in mrežnico bistveno ne spreminja, pač pa z mišicami spreminjamo ukrivljenost prošne leče in s tem njeno goriščno razdaljo.
Vendar pri opazovanju nismo tako natančni, da bi zahtevali, da se točka preslika spet točno v točko. Mrežnica je namreč sestavljena iz za svetlobo občutljivih celic, ki imajo končno veliko površino, kar pomeni da je dovolj, da se točka preslika v liso s primerljivo površino. Posledica tega je, da ne vidimo ostro le ene ravnine, ampak cel pas. Podobno je pri fotoaparatu, saj pri njem slika nastane na filmu, ki je sestavljen iz končno velikih zrnc. Pri fotoaparatu govorimo o globinski ostrini. Fotografi vedo, da je ta tem večja, čim manjša je odprtina zaslonke (višja številka).
Zakaj je tako? Ponavadi si pri načrtovanju pomagamo s tremi značilnimi žarki, ki izhajajo iz ene točke predmeta:
– sredinski žarek, pri prehodu skozi lečo ne spremeni smeri
– žarek, ki je vzporeden optični osi, leča lomi skozi gorišče,
– goriščni žarek seka optično os v gorišču in je na drugi strani vzporeden z optično osjo.
S sivino je označeno območje, na katerem bo slika ostra na filmu oz. očesni mrežnici. Zgornja slika nam je tako domača, da kar pozabimo, da pri preslikavi sodelujejo le žarki, ki gredo skozi lečo, kar pomeni, čim manjša je zaslonka, ožji je šop žarkov in za večjo razdaljo lahko premaknemo zaslon, da bo slika že vedno dovolj ostra:
Seveda velja tudi obratno, na danem zaslonu bodo ostro preslikani predmeti iz več ravnin. Če zaslonko še manjšamo, da nam ostane le majhna luknjica na optični osi leče na lečo padejo le še ‘središčni žarki’, katerim leča ne spremeni smeri. Leča v tem primeru ne deluje – lahko jo odstranimo in dobimo kamero obskuro pri kateri se na poljubno oddaljen zaslon preslikajo ostro vsi predmeti, ne glede na oddaljenost.
Seveda pa se z zmanjševanjem odprtine (zaslonke, zenice) zmanjša tudi osvetljenost slike. Tu pa je skrit odgovor zakaj kratkovidno (ali pa daljnovidno) oko ne poskrbi za boljšo sliko z zaprtjem očesne zenice. Velikost zenice oko določi prek količine svetlobe, ki pride do mrežnice. Pri močni svetlobi je zenica manjša, kar tudi pojasni zakaj kratkovidni kratkovidnost bolj občutijo v mraku.
