| Kaj se zgodi s telesom, ko potuje skozi črvjo luknjo in kaj je na drugi strani? Kaj se dogaja s telesom, ki potuje nazaj skozi čas? |
V branje priporočamo članek O črvjih luknjah in časovnih strojih.
Nekaj ključnih odlomkov iz teksta:
“In kako bi črvja luknja izgledala? Videz bi bil gotovo odvisen od načina konstrukcije. Najpreprostejša izvedba bi bila sferno simetrična, kar pomeni, da bi za vsakogar, ne glede s katere strani vesolja bi prihajal, izgledala enako. Meje črvje luknje ne bi nujno videli črne, kot v primeru črne luknje, čeprav je prostorsko-časovna struktura obeh podobna. Črna luknja ima okoli sebe horizont dogodkov iz katerega ne more nič pobegniti, medtem ko lahko skozi črvjo luknjo vsaj v principu celo vidimo. Ko potujemo skoznjo, usmerimo plovilo kar v sredino sferične krogle in kar naenkrat se nam bo zazdelo, da smo skozi in se od luknje že oddaljujemo. Od znotraj pa bi bila sferična črvja luknja podobna tunelu. Zadaj bi lahko videli svetlobo, ki bi prihajala iz dela vesolja, ki ga zapuščamo, spredaj pa svetlobo iz vesolja kamor prihajamo. Skozi stranska okna bi lahko opazovali čudne pojave zaradi močne ukrivljenosti prostora v luknji. Ker svetloba po krivem prostoru potuje v neravnih žarkih, bi teoretično lahko žarek oddan z ladje pravokotno na smer vožnje, potoval v ukrivljenem prostoru luknje podobno kot črta, ki jo ravno vlečemo po površini krogle in zadel ladjo na drugi strani. Tako bi lahko hipotetično videli zadnjo stran svoje glave, vendar razmazano, saj bi bila slika v praksi zelo verjetno popačena. Predvideti moramo še mesto za eksotično materijo, ki bi črvjo luknjo držala odprto. Ker bi materija zdrknila v središče sferne simetrije, bi morali skoznjo zgraditi prehod podoben tunelu, skozi katerega bi potovale ladje. Vendar takšnega tunela skozi center črvje luknje ne smemo zamenjevati z diagrami na katerih fiziki pojasnjujejo zgradbo prostora v okolici črne ali črvje luknje. Diagrami so le modeli dvodimenzionalnega ukrivljenega prostora, ker si ukrivljenosti v treh dimenzijah ne moremo predstavljati.”
“Joe Polchinski s Texaške univerze v Austinu, je paradoks z ljudi prevedel na trke biljardnih krogel. Tako je medsebojne interakcije poenostavil do najpreprostejše možne stopnje, ko lahko vse izračunamo kar iz ohranitvenih zakonov za energijo in gibalno količino in še predstava pojava je preprosta. V miselnem poskusu spustimo biljardno kroglo v časovni stroj na eni strani črvje luknje. Ko se prikaže na drugi strani v preteklosti, lahko trči s seboj v starejši inkarnaciji, ko se je še kotalila proti vhodu v časovni stroj, in se izbije iz smeri proti luknji. Tako imamo analogen paradoks kot pri uboju stare mame. Tu se paradoksno vprašanje glasi: Kako torej lahko krogla izbije samo sebe, ko pa še do časovnega stroja nikoli ni prišla? Novikov je s kolegi preučil veliko različnih situacij s časovnim strojem in kotalečimi se kroglicami in prišel do zaključka, da se gibanje kroglic zmeraj izogne trkom, ki bi vodili do neizvedljivih paradoksov. Domneva, da so časovni stroji fizikalno sprejemljivi, če so le dogodki medsebojno konsistentni, je v nekaterih krogih imenovana kar Novikova domneva o konsistentnosti. Po Novikovi domnevi, se tudi veliko bolj kompleksne medsebojne interakcije nekako uskladijo, da do paradoksa ne pride, kar med drugim pomeni, da v takšnem svetu nimamo svobodne volje. Če potuješ nazaj v času in tam srečaš sebe v otroških letih, se bodo dogodki vedno razpletli tako, da sebe ne boš mogel ubiti. Lahko boš še enkrat skupaj praznoval deseti rojstni dan, ali pa šel v kino, vendar bodo okoliščine zmeraj preprečile časovni paradoks. Novikove domneve se držijo tudi zgodbe klasičnih filmov o potovanjih v času kot so starejša Terminator in Nazaj v prihodnost, kot tudi novejši Dvanajst opic. Zaključene zanke v času so načelno dovoljene, vendar prihodnosti ne morejo spremeniti. Prihodnost je določena tako kot preteklost in zato neobčutljiva na kakršnekoli vplive svobodne volje. Alternativa Novikovi domnevi o konsistentnosti je trditev, da se čas ob vsakem paradoksu preprosto viličasto razcepi, a ima veliko teoretičnih pomanjkljivosti. V eni varianti sveta potnik v času živi naprej, v drugi pa je samega sebe ubil, pri čemer sta oba svetova do paradoksnega dogodka enaka.”
