Nekaj let je že minilo od škandala, ki je temeljito razburkal ameriške intelektualne kroge. Alan Sokal, profesor fizike z New York University, je v ugledni družboslovni reviji Social Text, v pomladno-poletni številki letnika 1996, ki je bila posvečena “znanstvenim vojnam”, objavil članek z nenavadnim naslovom: Prekoračenje meja: na poti k transformacijski hermenevtiki kvantne gravitacije. V njem je z zapletenimi teorijami moderne fizike in obilo tujkami, na katere nakazuje že naslov, razvil trditve, ki vržejo s stola še tako umirjenega bralca. Po Sokalovem pisanju naj bi lacanovsko psihoanalizo končno potrdila nedavna odkritja v kvantni teoriji polja, aksiom enakosti iz matematične teorije množic naj bi bil analogen nekaterim konceptom feministične politike, saj izvira iz “liberalnih časov devetnajstega stoletja”, špekulativne teorije kvantne gravitacije pa naj bi imele globoke politične implikacije. Na koncu kar nekaj strani dolgega besedila je za “obtežitev argumentov” navedel še več kot 200 enot dolg spisek citiranih in uporabljenih knjig, ki je videti bolj kot mešanica izpitne literature filozofske, matematične in fizikalne fakultete skupaj z avtorji od Althusserja prek Einsteina in Heisenberga do Virilia in Žižka.
Če se lotite branja besedila, odlomke iz katerega lahko v slovenskem prevodu najdete v reviji Analiza (1/1998), boste že kmalu prišli do popolnoma nerazumljivih odstavkov. To pa ni nič čudnega, saj je avtor takoj po objavi razkril, da je vse skupaj le šala, podtaknjena parodija, hoax, kot temu pravijo Američani. Sokal je z ugledno strokovno revijo storil nekaj, kar počne že dolgo Joey Skaggs z rumenimi mediji. Podtaknil jim je iz raznih virov sestavljeni tekst, v katerem se je posebej trudil, da bi pisal nesmisle, a le take, ki se dobro slišijo. Vendar svojega projekta ni razglasil za umetniško delo. S člankom je hotel le opozoriti svoje “ideološke zaveznike” med družboslovci, naj bodo bolj pozorni na mazače v lastnih vrstah: “Nisem imel namena braniti znanosti pred barbarskimi hordami literarnih kritikov (preživeli smo že kaj hujšega, hvala), ampak ubraniti Levico pred, po trenutni modi usmerjenim delom sebe.”[1]
Sokal je že nekaj let dvomil v intelektualne standarde ameriških akademskih humanističnih krogov. Sam pravi: “Sem le ubogi fizik: če se težko spopadam z juissance in différance, je mogoče to samo odraz moje omejenosti. Da bi preveril ustaljene intelektualne standarde, sem se lotil skromnega (sicer nekontroliranega) poskusa: bo ugledna severnoameriška revija o kulturnih študijah – v uredništvu katere sedijo tako ugledna imena, kot sta Fredric Jameson in Andrew Ross – objavila članek, v katerem kar mrgoli neumnosti, če bo ta le ustrezal dvema pogojema: (a) stilno bo dobro spisan in (b) laskal bo urednikovim ideološkim predsodkom.” Poskus je, na Sokalovo žalost, uspel!
Dve kulturi: naravoslovna in družboslovna
Afera je v Ameriki ponovno pogrela stare debate o razmerju med tehnično in humanistično inteligenco (scientists in literaly intellectuals), o katerem je že leta 1959 v knjigi z naslovom Dve kulturi pisal C. P. Snow. Takrat je pokazal, da tako ena kot druga velika skupina povprečnih izobražencev, pri čemer je treba izvzeti nekaj velikih umov na obeh straneh, ne cenita preveč nasprotne strani. Humanisti so videli v naravoslovcih predvsem tehnike, ki se sicer zelo dobro spoznajo na svoje majhne vrtičke znanja, a jim manjka globalni pregled nad svetom in zgodovino idej, zato tudi nimajo relevantnega stališča do splošnih problemov človeštva. Naravoslovni znanstveniki so bili nujno zlo, za katere se humanistični intelektualni krog niti ni pretirano menil, dokler niso začeli hoditi na njegovo njivo.
Med obema vojnama naj bi se, kot piše v svoji knjigi C. P. Snow, samozvano za prave Intelektualce – Razumnike razglasil le pisateljsko-filozofsko-umetniški krog, v katerega niso spadala imena, kot so Albert Einstein in Niels Bohr. Kot opaža tudi fizik Paul Davies v knjigi About Time, pa so se počasi, predvsem s Hawkingovo knjigo Kratka zgodovina časa, tudi znanstveniki začeli spuščati v razprave o vprašanjih “smisla življenja”, kar je humaniste zelo razjezilo, saj so živeli v naivnem prepričanju, da le oni posedujejo neki od boga dani monopol za govorjenje o teh problemih. Vsaj v Angliji so, po Daviesovem pripovedovanju, Hawkingovo knjigo v literarnih krogih dobesedno zmleli. Ocena povprečnega knjižnega kritika je bila nekako takšna: “Sem dobro izobražen,” s tem je mislil predvsem na umetnost in literaturo, “in vseeno ne razumem teorij, ki jih opisujejo fiziki in kozmologi, zato sklepam, da je vse skupaj nesmiselno.” Britanski biolog in nobelovec Peter Medawar se je nekoč pritoževal, kako zelo nepošteno je, da imajo naravoslovca, ki se ne spozna na glasbo in umetnost, literati za omejenega, pri čemer sami o znanosti nimajo pojma, pa se imajo vseeno za dobro izobražene.
Na drugi strani pa vidi povprečen znanstvenik v filozofskih razpravah, s čimer označuje večino produktov humanističnih intelektualcev, malodane ostanek nekega predznanstvenega sveta. Splošno ozračje ilustrira že pomen, ki ga ima v naravoslovnih krogih beseda filozofirati. Ta v žargonu, ki se uporablja v raziskovalnih laboratorijih, pomeni: mlatiti prazno slamo oziroma postavljati teorije, ki niso osnovane na empiričnih podatkih. Ker povprečen naravoslovec ni pri svojem delu nikoli potreboval nasveta filozofa, kot tudi običajen humanistično izobraženi intelektualec ni imel potrebe po branju znanstvenih knjig, sta oba svetova izobražencev dolgo živela dokaj ločeno življenje. Vendar je že leta 1963 Snow v ponatisu svoje knjige dodal poglavje, v katerem napoveduje prihod nove, “tretje kulture”, ki ji bo uspelo premostiti brezno med obema kulturama. V tej kulturi naj bi bili oboji enakopravni in si tako blizu, da bi lahko eni druge brez težav razumeli.
Tretja kultura: pop znanost
V zadnjih tridesetih letih je svet preplavilo malo morje poljudnih knjig in oddaj o znanosti. (Glej članek: Znanost kot pop zvezda.) Znanstveniki so začeli komunicirati neposredno s širšo javnostjo. Svoje misli in odkritja so začeli objavljati v obliki, ki je razumljiva tudi zelo širokemu krogu bralstva, in kmalu je prodaja knjig o novih znanstvenih teorijah potolkla vse rekorde cenenih kriminalk in jokajočih ljubezenskih romanov. Danes vse kaže, da imajo medijski monopol nad tem, kaj si misliti o svetu in kako si ga predstavljati, predvsem naravoslovci. Po Hawkingu ni več pogovora o vprašanjih nastanka in usode sveta brez omembe velikega poka, napihujočih se balonov in teorije vsega, ki bi domnevno dala dokončne odgovore na večno odprta vprašanja. Izjave naravoslovcev imajo danes neprimerno večji vpliv kot katerakoli teorija iz literarno-humanističnega kroga.
Dogajanja na pop trgu idej pa so spodbudila nekatere humanistične teoretike, da so se začeli zanimati za nove teorije in jih omenjati v svojih razpravah. Toda njihovi viri so bili večinoma le knjige, ki so želele poljudno predstaviti nova znanstvena dognanja, in ne osnovni članki z vsem matematičnim aparatom. In ravno tu je, kot kaže, večini spodletelo, saj so teorije zaradi posrednih virov velikokrat napačno razumeli in jih tudi napačno navajali v svojih delih. Vendar so tudi nekateri znanstveniki, predvsem kot pisci poljudnih knjig o svojem strokovnem področju, začeli razpravljati o vprašanjih, ki ne zadevajo stroge znanosti. Ekstremisti so začeli graditi celo napol religiozne sisteme, ki naj bi temeljili na nekaterih znanstvenih spoznanjih. Je to zametek tiste tretje kulture ali pa akademski krogi le izgubljajo intelektualno strogost in začenjajo prakticirati geslo “anything goes”?
Čemu in kako?
Poskusimo si razjasniti odnos med obema kulturama s kratkim sprehodom skozi zgodovino. Za nas bo ključna niti ne tako razvpita metodološka posebnost moderne znanosti, ki pa je, ob povsod opevanih lastnostih, da temelji na poskusih, da piše zakone v matematičnem jeziku in podobno, vsaj enako, če ne že še pomembnejša za njen “uspeh”. Novoveški znanstveniki so nevede ravnali po načelu: “Popusti, da zmagaš!”, ki je temelj večine borilnih veščin, še posebno modernega juda. Novoveška znanost se je morala vnaprej odpovedati iskanju odgovorov na marsikatero bistveno vprašanje in opustiti željo po dokončnem spoznanju sveta in ravno v tej odpovedi je bila njena prednost [2]. Poglejmo si to “popuščanje” znanosti na nekaj ključnih primerih iz zgodovine fizike.
Vsakdo je gotovo že večkrat slišal anekdoto, kako se Galilei prvi ni več spraševal Čemu ali Zakaj?, ko se je ukvarjal s pojavi v naravi, ampak ga je zanimalo predvsem vprašanje Kako? S spuščanjem kroglic po klancu je poskušal priti le do matematičnega opisa padanja teles, ne pa tudi do vzrokov za padanje. S tem ko je zožil svoj zorni kot zanimanja, pa je – in v tem je bistveni uspeh novoveške znanosti – dosegel več, kot če bi vztrajal pri iskanju razlage vsega. Čeprav je zgodbica že skoraj mitična, pa vseeno pove nekaj bistvenega: znanost se mora za svoj “uspeh” zahvaliti odpovedi. Odpovedala se je dokončnemu “globinskemu” spoznanju in se zadovoljila le z nekimi delnimi matematičnimi zakoni. Vprašanja, od katerih se je morala znanost distancirati, so ostala v domeni filozofije.
Tudi Newtonova matematična filozofija narave temelji na podobni odpovedi, čeprav se je Newton vse življenje trudil, da bi poleg matematičnih formul našel še s teorijo skladne odgovore na vprašanja tipa Čemu? Pri tem ni bil pretirano uspešen in prepričljiv, na kar ga je že v začetku 18. stoletja preko pisem opozarjal kontinentalni filozof Leibniz (kontroverza Leibniz-Clarke). Spor med obema velikima učenjakoma se je vrtel predvsem okoli tistih vprašanj, za katere smo zgoraj rekli, da si jih znanost ne sme naravnost zastavljati, če hoče uspeti, vendar hkrati tudi brez minimalnih odgovorov nanje ne more. Newtonovi koncepti sile na daljavo in absolutnega prostora ter časa so se znotraj matematične fizike pokazali kot zelo uspešni pri napovedovanju sprememb v naravi, a tudi Newtonu ni bilo prav dobro jasno, kaj ti trije koncepti pravzaprav sploh so. So nekaj materialnega ali duhovnega? Leibniz ga je napadel z argumentom, da teoriji, ki vsebuje nadnaravne sile, ne more več reči eksperimentalna filozofija, kar je bil takrat izraz za to, čemur danes rečemo znanost.
V zadnjih desetletjih je zgornjima primeroma še najbolj podobna razprava o interpretacijah kvantne mehanike. Sam formalizem kvantne elektrodinamike velja danes, poleg Einsteinove splošne teorije relativnosti, za eno najbolj natančnih teorij, ki jih poznamo. Vendar pa hkrati pušča odprtih še mnogo vprašanj. Sama teorija nikakor ne dovoljuje, da bi postavili univerzalni model, po katerem bi si lahko predstavljali dogajanje v mikrosvetu, ki ga zaobjema teorija. Dopušča le parcialne analogije, ki pa na žalost med seboj niso združljive. Najbolj razvpite primerjave kvantnih objektov z delci in valovanjem, ki so zmožni potovati po več poteh hkrati, komunicirati hitreje od svetlobe, kršiti kavzalnost v mikrosvetu in podobno, odpirajo v bistvu podobne probleme, kot sta si jih v pisemskem dvoboju zastavljala že Newton in Leibniz ob teoriji klasične mehanike.
Čeprav znanost nekatera vprašanja ignorira, ko gradi matematične teorije narave, pa jim dolgoročno – kot smo videli zgoraj – ne more povsem uiti. Prej ali slej se mora soočiti tudi z njimi. Največkrat živijo povprečni naravoslovni znanstveniki v iluzijah, da so odgovori na vprašanja tega tipa rešeni ali pa za njihovo delo niso bistveni. Za okvirne odgovore na vprašanja, ki se pojavijo spotoma ob iskanju in študiranju znanstvenih teorij, se je prijela označba spontana filozofija znanstvenikov. Vendar se danes vse bolj širi miselnost, da hoče fizikalna znanost – predvsem s težnjo po teoriji vsega – zaobjeti tudi tisto vednost, z distanciranjem od katere je v 17. stoletju začela svoj zmagoviti pohod. Tu se kaj hitro zastavi vprašanje: Kako lahko metoda, ki dolguje svoj obstoj določenemu omejevanju, producira vednost o tem, o čemer prej ni smela nič vedeti? Ali ni to vlečenje iz močvirja za lastne lase? Kje je tu Arhimedova oporna točka?
Analogija ljubezni
Tisto, kar množice – in z njimi tudi filozofe – privlači k branju poljudnih knjig o novih znanstvenih odkritjih, niso teorije s svojim matematičnim formalizmom, ampak prej asociacije in analogije, ki jih le-te spontano porajajo. Širše zanimivi so predvsem odgovori na vprašanja, za katera smo zgoraj rekli, da jih mora znanost ignorirati, da sploh doseže napredek. Odnos med znanostjo na eni strani in filozofijo v najširšem smislu te besede na drugi strani je zelo podoben ljubezenskemu razmerju, kot ga formulira lacanovska psihoanaliza:
“Ljubeči je tisti, ki mu nekaj manjka, torej subjekt manka, želeči, in ki obenem ne ve, kaj je tisto, kar mu manjka, ljubljeni, pa tisti, ki nekaj ima – prav v tem, kar ima, v tem, kar je skrito v njem, je v očeh drugega vsa njegova privlačnost -, in ki obenem ne ve, kaj je tisto, kar ima. Je to, kar ima ljubljeni, v kakršnikoli zvezi s tistim, kar ljubečemu manjka? Kar ljubečemu manjka, ni tisto, kar je skrito v ljubljenem, odgovarja Lacan. In prav v tem je ves problem ljubezni. Ljubeči v ljubljenem nekaj vidi, od njega nekaj hoče, ta pa ne ve, kaj je tisto, kar drugi vidi v njem, ne ve, kaj je tisto, kar v očeh drugega tvori njegovo privlačnost – iz tega precepa se lahko ljubljeni izvije samo tako, da vrne ljubezen, da se torej sam spremeni v ljubečega, da sam postane želeči, subjekt manka; s tem, ko da svoj lastni manko, da tisto, česar nima.” [3]
Nove znanstvene teorije so v naši zgodbi ljubljeni, filozofija v najširšem pomenu pa ljubeči. Filozofija vidi v naravoslovni znanosti neko vednost, ki je zanjo zanimiva, vendar je to tisto spontano znanje, ki se mu je morala znanost pred tem odreči. Kar filozofiji manjka, ni tisto, kar znanost ima. Odgovori na vprašanje Čemu? nastajajo nekako vmes na nevtralnem področju. Če ljubljeni (znanost) naivno misli, da res skriva v sebi upravičen razlog, da ga nekdo ljubi, potem ljubi le sebe. In prav ta analogija velja za “pridigarje znanosti”, med katerimi mogoče najbolj izstopata Paul Davies in Frank Tipler, ki na novih teorijah gradijo napol religiozne sisteme sveta. Sokal je s svojim hoaxom ravnal bolj kot prosvetljeni vaški frajer, ki svoje oboževalke najprej zapelje, potem pa jih pouči, da ni on tisti, o katerem sanjajo. Razlika med pridigarji in Sokalom je ta, da pridigarji verjamejo, da je v znanosti res tisti presežek, ki ga iščejo filozofi, Sokal pa, nasprotno, ljudi prebuja iz takšnih iluzij. Vendar: so takšne iluzije res neproduktivne in nazadnjaške?
Mogoče bi lahko vizionarsko sklenili, da se lahko oba pola združita – ker do pravega ujemanja med znanostjo in filozofijo ne more priti – le v dvojni zaslepitvi ljubezni. Ljubezen nastopi šele takrat, ko ljubljeni spozna, da ni v njem ničesar, kar bi lahko ljubečega spodbudilo, da se je vanj zaljubil, a ga ta še vedno ljubi. Takrat ljubljeni postane ljubeči in ljubezen vrne. V našem primeru bi to pomenilo, da bi znanstveniki spoznali, da njihove teorije nimajo in tudi nikoli ne bodo imele tistega, kar vidijo v njih filozofi, vendar bi ti še zmeraj vztrajali pri iskanju zanje zanimivega znanja v znanstvenih teorijah. Takrat bi mogoče prišlo do sublimnega momenta, ko bi znanstveniki vrnili ljubezen filozofom.
- V začetku oktobra 1997 je pri založbi Odile Jacob izšla knjiga Impostures intellectuelles (Intelektualne prevare), ki sta jo napisala Alan Sokal in Jean Bricmont. V njej podrobno analizirata vse omembe znanstvenih teorij v teoretskih delih velikih francoskih filozofov (Derrida, Deleuze, Virilio, Lacan, Guattari,…). Le nouvel Observateur (No.1716; 25.9.1997) je ob izidu knjige svojo naslovnico pobarval v črno in nanjo napisal: “So francoski intelektualci res goljufi?”
- Primerjaj: Jacques-Alain Miller: Elementi epistemologije; v zborniku Gospostvo, vzgoja, analiza; DDU Univerzum, 1983
- Miran Božovič: Spinozova Etika, ali o ljubezni; Filozofija skoz psihoanalizo VII; 1993; str. 61
kvarkadabra.net – številka 1 (oktober 1999)
