Hladen zrak veje skozi špranje barake 5 v zloglasnem koncentracijskem taborišču Dachau. V improviziranem laboratoriju, ki ga nacistična birokracija imenuje »raziskovalna postaja« (nem. Versuchsstation), vlada nenavadna mešanica znanstvene vneme in tihega obupa. Med epruvetami, pipetami in zapiski se sklanjajo postave v zaporniških oblačilih.
To niso običajni laboratorijski tehniki; med njimi so izobraženi kemiki, ki jih je vojna vihra iztrgala iz univerzitetnih predavalnic, industrijskih obratov in družinskih domov ter jih pahnila v samo srce nacističnega stroja smrti. Eden izmed njih je Boris Krajnc, mlad, obetaven slovenski kemik, čigar misli verjetno begajo med kompleksnimi formulami za pripravo pektinskega preparata »Polygal« – domnevnega čudežnega sredstva za strjevanje krvi, ki ga naroča sam vrh SS – in grenko realnostjo vsakodnevnega boja za preživetje.
Laboratorij sredi pekla
Dachau, sprva mišljen kot taborišče za politične nasprotnike, je med vojno postal zbirališče za tisoče ljudi iz vse Evrope in prizorišče nečloveških medicinskih poskusov. Pod vodstvom ambicioznih in brezobzirnih zdravnikov, kot sta bila Sigmund Rascher in Klaus Schilling, so zapornike izpostavljali ekstremnemu mrazu, nizkemu zračnemu tlaku, jih okužili z malarijo in na njih preizkušali nove substance. Ti poskusi, ki so povzročili strašno trpljenje in se pogosto končali s smrtjo, predstavljajo eno najtemnejših poglavij zlorabe znanosti.
V tem peklenskem okolju, kjer je bila znanost izrabljena za najbolj sprevržene namene, se je znašla nenavadno velika skupina slovenskih kemikov. Njihovo znanje nemščine in strokovna usposobljenost sta jih naredila uporabne za nacistične »raziskovalce«, hkrati pa jim je delo v laboratorijih nudilo kanček upanja za preživetje, saj je prinašalo nekatere ugodnosti v primerjavi z brutalnim životarjenjem večine taboriščnikov.
Od univerze do taborišča
Boris Krajnc (1913-1948) se je rodil na božični dan leta 1913 na Reki, odraščal pa je v Celju, kjer je z odliko maturiral. Pot ga je vodila na Tehniško fakulteto Univerze v Ljubljani, kjer je leta 1938 pod mentorstvom profesorja Maksa Samca diplomiral z nalogo o metilaciji škrobnih substanc. Samec je v mladem Krajncu prepoznal potencial in ga, podobno kot svojega nečaka Mirka Dermelja, poslal na izpopolnjevanje v Nemčijo na prestižni Kemijski inštitut cesarja Wilhelma v Berlin. Tam je pod vodstvom Kurta Hessa, znanega strokovnjaka za kemijo polisaharidov, a tudi gorečega nacista, med novembrom 1938 in majem 1939 poglabljal svoje znanje o strukturi škroba. Rezultati tega dela so bili objavljeni v dveh člankih v ugledni nemški kemijski reviji Berichte der deutschen chemischen Gesellschaft, kar je nakazovalo obetavno znanstveno kariero.
Znanstveno delo je prekinila bližajoča se vojna. Po sedmih mesecih v Berlinu se je Krajnc vrnil in odslužil devetmesečni vojaški rok v Kruševcu v Srbiji, kjer je bil tudi njegov prijatelj Dermelj. Septembra 1940 je dobil zaposlitev v opekarni Kranjske industrijske družbe na Jesenicah, a sta bila z Dermeljem ob napadu na Jugoslavijo aprila 1941 mobilizirana v vojno-tehnični zavod v Kruševcu. Po bombardiranju in kaotičnem umiku sta kapitulacijo jugoslovanske vojske dočakala v Sarajevu, od koder sta se uspela vrniti na okupirane Jesenice. Tam se je Krajnc že oktobra 1941 povezal z Osvobodilno fronto, a njegova ilegalna dejavnost ni ostala tajna. Gestapo ga je aretiral 22. januarja 1942. Sledila sta dva meseca zasliševanj v zloglasnih zaporih v Begunjah. 16. marca 1942 so ga poslali na pot proti Dachauu.
Kemija preživetja
V pekel Dachaua je Krajnc prispel 18. marca 1942. Sprva je bil dodeljen v različne delovne skupine – gradil barake, prevažal krmo na zajčji farmi, delal v mizarski delavnici. Prelomnica se je zgodila januarja 1943, ko so ga premestili v »raziskovalno postajo« pod vodstvom SS-zdravnika Sigmunda Rascherja. Čeprav je Krajnc kasneje v življenjepisu omenjal le delo na preparatu za strjevanje krvi, je skoraj gotovo, da je vsaj v začetku sodeloval tudi pri zloglasnih hipotermičnih poskusih ohlajanja in ponovnega ogrevanja zapornikov, s katerimi je želel Rascher iznajti metode za reševanje podhlajenih letalcev Luftwaffe. Ti poskusi so bili izjemno brutalni; žrtve so potapljali v ledeno mrzlo vodo ali jih izpostavljali hudemu mrazu, dokler niso izgubile zavesti ali umrle, medtem ko so zdravniki beležili njihove fiziološke odzive.
Krajnc naj bi pri teh poskusih, ki so bili ob njegovem prihodu že v sklepni fazi, opravljal analize krvi. Njegova glavna naloga pa je postalo delo na projektu »Polygal-10«, preparatu na osnovi pektina (sprva jabolčnega, kasneje iz sladkorne pese), ki naj bi pospeševal strjevanje krvi in tako zmanjšal smrtnost ranjenih vojakov. Idejo je Rascher dobil od sojetnika, avstrijskega kemika Roberta Feixa, Krajnc pa je s svojim znanjem organske kemije postal ključni Rascherjev sodelavec pri razvoju formulacije in testiranju preparata, ki je vključevalo tudi poskuse na zapornikih.
Med ugodnostmi in ujetništvom
Krajnčev položaj v taborišču se je decembra 1943 korenito spremenil. Ko je Gestapo odobril njegovo izpustitev z namenom premestitve v Berlin, je Rascher energično posredoval pri svojih nadrejenih v organizaciji Ahnenerbe, raziskovalni veji SS. V telegramu Wolframu Sieversu je poudaril, da je Krajnc njegov »najboljši kemik« in »edini pravi organski kemik«, nujno potreben za dokončanje projekta Polygal, ki ga je naročil sam Himmler. Rascherjeva intervencija je bila uspešna: Krajnc je bil 22. decembra 1943 formalno izpuščen iz taboriščnega zapora, a hkrati takoj zaposlen kot civilni uslužbenec v Rascherjevi skupini, financiran s strani Ahnenerbe. Ta sprememba statusa mu je prinesla določene ugodnosti: boljšo hrano, možnost občasnih izhodov in obiskov (obiskal ga je Dermelj, pa tudi mama in bodoča žena), celo dopust maja 1944, ko je lahko odšel domov v Slovenijo. Vendar ta »svoboda« ni bila resnična; bil je še vedno ujet v sistem, prisiljen delati pod nadzorom ljudi, ki so odločali o življenju in smrti. Njegovo delo je bilo ključno za Rascherjeve ambicije, a hkrati je Krajncu omogočilo preživetje v okolju, kjer je bila smrt nekaj vsakdanjega.
Kljub relativno ugodnejšemu položaju je Krajnc iskal pot iz Dachaua. Priložnost se je ponudila jeseni 1944. Njegov kolega, kemik Milan Stepišnik, ki je prav tako delal v Rascherjevi (zdaj Plötnerjevi) skupini, se je oktobra vrnil z dopusta in s seboj prinesel ponarejen dokument, ki so ga organizirali sodelavci OF z Jesenic. V začetku novembra 1944, ko je bil vodja skupine dr. Kurt Plötner (ki je prevzel vodenje po Rascherjevem padcu v nemilost spomladi 1944, ko se je izkazalo, da sta z ženo Karoline kradla otroke in jih vzgajala kot svoje) odsoten, je Krajnc izkoristil priložnost. S pomočjo ponarejenega dokumenta in dogovora s sodelavcem v laboratoriju je zapustil Dachau in se ni več vrnil. Takoj po prihodu na Jesenice je preko vzpostavljene zveze odšel v partizane, v Jeseniško-bohinjski odred, kjer je postal referent za industrijo pri okrožnem odboru OF.
Zlomljene poti znanstvenikov
Boris Krajnc ni bil edini slovenski kemik, čigar usoda se je prepletla z grozotami Dachaua. Taboriščna mreža je vase posrkala celo vrsto izobražencev, katerih strokovno znanje je postalo hkrati prekletstvo in orodje za preživetje. Njihove zgodbe tvorijo kompleksen mozaik prisile, kompromisov, trpljenja in redkih trenutkov upora. Znanstveniki in tehnično osebje so bili pogosto tarča prisilnega dela v raziskovalnih projektih v taboriščih, kjer so njihove sposobnosti zlorabili za nacistične namene.
Milan Stepišnik (1910-1950?): Tri leta starejši od Krajnca, je Stepišnik diplomiral iz kemije leta 1935. Pred vojno ni bil znan le kot kemik, zaposlen v tovarni v Slovenski Bistrici, ampak tudi kot vrhunski atlet, metalec kladiva, olimpijec iz Berlina 1936 in večkratni balkanski prvak. Njegovo kljubovanje fašizmu je simbolično zabeleženo na fotografiji iz leta 1941, ko na zmagovalnem odru v Italiji edini ni dvignil roke v fašistični pozdrav. Zaradi sodelovanja z OF so ga novembra 1943 aretirali belogardisti in predali Nemcem, ki so ga 7. decembra internirali v Dachau. Že kmalu po prihodu so ga kot kemika vključili v Rascherjevo skupino, kjer je delal predvsem pri pripravi pektinskih tablet Polygal. Ohranjeni so njegovi laboratorijski zapiski iz tega obdobja, ki nudijo redek vpogled v potek »raziskav«. Stepišnik je bil tudi tisti, ki je jeseni 1944 iz Dachaua pretihotapil tajno poročilo taboriščnega komiteja in Krajncu prinesel ponarejene dokumente za pobeg. Podobno kot Krajnc je tudi on pridobil status zaposlenega in bil konec oktobra 1944 odpuščen, da bi se zaposlil v jeseniški železarni. Po vojni je postal direktor tovarne Impol v Slovenski Bistrici. Težave s kakovostjo šamotne obloge talilne peči, ki jih je skušal rešiti v času pomanjkanja materialov, so oblasti interpretirale kot sabotažo. Aretiran septembra 1947, je bil na Diehl-Oswaldovem procesu obsojen na smrt. Okoliščine njegove smrti ostajajo nejasne; uradno naj bi bil ustreljen maja 1948, a nekateri indici kažejo na kasnejšo usmrtitev, morda šele leta 1950.
Karel Barle (1910-1948): Kemijski inženir, ki je študij zaključil v Avstriji, kamor je emigriral po nalogu KPJ, je bil prekaljen borec španske državljanske vojne. Po porazu republikancev je prestal več francoskih in nemških taborišč, preden je avgusta 1942 prispel v Dachau. Od marca 1943 je delal kot kemik v Rascherjevi skupini, sprva pri ohlajevalnih poskusih, kasneje pri razvoju pektinskih tablet. Bil je aktiven član ilegalnega jugoslovanskega taboriščnega komiteja in je s svojim kemijskim znanjem pripravil nevidno črnilo za tajna poročila. Spomladi 1944 so ga premestili v podružnico Schlachters, kjer naj bi vzpostavili proizvodnjo Polygala. Tam je spoznal tudi bodočo ženo. Po vojni se je zaposlil na Ministrstvu za industrijo in kasneje v Centralnem komiteju KPS. Aretiran je bil avgusta 1947 in na prvem dachauskem procesu obsojen na smrt. Čeprav je bil uradno ustreljen maja 1948, naj bi po nekaterih virih umrl v zaporu zaradi izčrpanosti že kmalu po obsodbi. Njegova žena Rezika je bila kasneje prav tako obsojena na smrt na enem od naslednjih procesov.
Branko Diehl (1905-1950?): Celjan, ki je diplomiral iz fizike in kemije na Filozofski fakulteti v Ljubljani, je bil pred vojno zaradi komunistične dejavnosti večkrat zaprt. Kot znanega komunista so ga Nemci aretirali junija 1941 in ga septembra poslali v Dachau med prvimi slovenskimi interniranci. Tam je delal v laboratoriju taboriščne bolnišnice in sodeloval pri zloglasni »malarični postaji« dr. Klausa Schillinga, kjer naj bi opravljal mikroskopske analize krvi in komarjev. Bil je tajnik Jugoslovanskega narodnega odbora, ki je po osvoboditvi organiziral vračanje internirancev. Po vojni je postal direktor rudnika v Mežici in kasneje inšpektor ter član ekonomske komisije CK KPS. Skupaj z Oskarjem Juranićem je pripravil oceno delovanja KPJ v Dachauu. Aretiran je bil septembra 1947 in kot prvoobtoženi na Diehl-Oswaldovem procesu obsojen na smrt zaradi sodelovanja z Gestapom, dela na malarični postaji in povojnega vohunstva ter sabotaže. Tudi njegova usmrtitev maja 1948 je vprašljiva, saj se pojavlja na seznamih zapornikov, ki naj bi bili živi še leta 1950.
Vladimir Ličen (1912-1950?): Rojen v Trstu, je Ličen diplomiral iz kemije leta 1936 in se zaposlil v tovarni barv in lakov v Medvodah. Med vojno je bil kot vojni ujetnik v Italiji, po kapitulaciji pa se je vrnil v Trst, kjer so ga aretirali in poslali v Dachau novembra 1943. Tam je do aprila 1944 delal v bolnišničnem laboratoriju, nato pa so ga izpustili, menda tudi na posredovanje Leona Rupnika. Po osvoboditvi se je vrnil v Medvode in postal direktor tovarne. Uvedel je uporabo domačega ricinusovega olja namesto uvoženega lanenega. Ko je oktobra 1947 v tovarni izbruhnil požar zaradi samovžiga tega olja, so oblasti to označile kot sabotažo. Ličen je bil aretiran in na Diehl-Oswaldovem procesu obsojen na smrt, med drugim zaradi obtožbe, da je v Dachauu organiziral bakteriološki laboratorij. Kot pri Diehlu in Stepišniku, tudi zanj obstajajo indici o kasnejši usmrtitvi.
Mirko Košir (1905-1951): Diplomant kemije in fizike (1929), učitelj in kasneje zaposlen v industriji, je bil pred vojno aktiven član vodstva KPS. Po zapleteni poti skozi nemška in italijanska taborišča ter kratkem obdobju v partizanih so ga aretirali v Ljubljani in februarja 1944 poslali v Dachau. Tam je aprila 1944 prevzel Ličnovo mesto v bolnišničnem laboratoriju, kjer je opravljal rutinske analize krvi, urina in sputuma. Oktobra 1944 so ga premestili v Sachsenhausen, kjer je delal v tovarni granat. Po vojni je postal izredni profesor na Tehniški fakulteti v Ljubljani. Aretiran aprila 1948, je bil na enem od kasnejših dachauskih procesov obsojen na 20 let zapora. Iz slovenskih zaporov so ga premestili na Goli otok, kjer je marca 1951 umrl zaradi posledic pretepanja ob prihodu.
Vladimir Premru (1902-1949): Kemik, fizik, učitelj, prevajalec in pesnik, je pred vojno sodeloval pri raziskavah raka na Banovinskem inštitutu. Aretiran je bil novembra 1943, v Dachau pa je prišel januarja 1944. Od marca 1944 je delal v Rascherjevi skupini, kasneje pa je bil premeščen v podružnico Lochau. Po vojni je bil sprva osumljenec v dachauskih procesih, a so ga izpustili. Kasneje so ga obsodili zaradi domnevnega sodelovanja z Informbirojem in ga zaprli na Goli otok, kjer je umrl oktobra 1949.
Mitja Sark (1919-2000): Študent kemije, ki je bil zaradi sodelovanja z OF najprej interniran v Italiji, nato pa novembra 1943 poslan v Dachau. Od aprila 1944 je delal kot kemik na »malarični postaji« dr. Schillinga. Po vojni je nadaljeval študij in se zaposlil v laboratoriju. Aretiran septembra 1947, je bil maja 1948 obsojen na 18,5 let zapora zaradi sodelovanja pri poskusih in dajanja lažnih informacij. Po več znižanjih kazni je bil izpuščen leta 1954. Kasneje je zaradi političnih pritiskov emigriral na Švedsko, kjer je delal kot kemik in inženir do upokojitve. Sodba proti njemu je bila razveljavljena leta 1971.
Boris Fakin (Igor Torkar; 1913-2004): Leta 1942 je diplomiral iz kemije, konec leta 1943 so ga aretirali zaradi sodelovanja z OF in januarja 1944 poslali v Dachau. Tam je delal v kliničnem laboratoriju taboriščne bolnišnice, kjer naj bi po pričevanjih sojetnikov s prirejanjem izvidov pomagal reševati internirance pred transporti ali težkim delom. Oktobra 1944 je bil premeščen v Sachsenhausen. Po vojni je delal na ministrstvu za industrijo. Aretiran aprila 1948, je bil obsojen zaradi domnevnega sodelovanja z Gestapom na 12 let zapora (po pritožbi in znižanju). Prestal je 4 leta. Sodba je bila razveljavljena leta 1971. Kasneje je postal znan pisatelj in je svoje izkušnje opisal v romanu Umiranje na obroke.
Ko znanje postane sumljivo
Osvoboditev maja 1945 je prinesla konec nacističnega terorja, a hkrati odprla novo poglavje negotovosti in političnih napetosti v Sloveniji in Jugoslaviji. Obnova porušene dežele, vzpostavljanje nove oblasti in utrjevanje komunističnega režima so potekali v ozračju nezaupanja, iskanja notranjih in zunanjih sovražnikov ter obračunavanja z dejanskimi in domnevnimi nasprotniki. V Sloveniji je ta proces potekal v specifičnih okoliščinah, zaznamovanih z izkušnjo NOB, razdeljenostjo med vojno in prizadevanji za gospodarsko obnovo po socialističnem modelu.
Gospodarske težave, pomanjkanje surovin in strokovnega kadra so bile plodna tla za iskanje grešnih kozlov za neuspehe planskega gospodarstva. Vsaka nesreča, vsak zastoj v proizvodnji je lahko hitro postal sum »sabotaže«, usmerjene proti mladi ljudski oblasti. Ta logika iskanja »notranjega sovražnika« je bila značilna za stalinistične sisteme in je omogočala odstranjevanje potencialno motečih posameznikov ali skupin.
V tem napetem ozračju so organi državne varnosti (OZNA, kasneje Udba) začeli pozorno spremljati posameznike in skupine, ki bi lahko predstavljali grožnjo novemu redu. Med njimi so se znašli tudi nekdanji interniranci iz Dachaua, zlasti tisti, ki so zaradi svojega znanja ali položaja v taborišču imeli nekoliko drugačen status (npr. delo v laboratorijih, status »zaposlenega«) ali pa so po vojni zasedli pomembnejše položaje v gospodarstvu in upravi. Njihova taboriščna izkušnja, polna kompromisov in nejasnosti, je postala sumljiva. Privilegiji, ki so jim morda omogočili preživetje, so bili zdaj interpretirani kot dokaz kolaboracije. Posebej problematična je bila skupina izobražencev, ki so predstavljali potencialno kritično maso, ki je ni bilo lahko nadzorovati.
Že pred dachauskimi procesi je oblast poskušala delovno nesrečo v hrastniški steklarni prikazati kot sabotažo, vendar takrat tožilcu ni uspelo prepričljivo utemeljiti obtožnice. Ta neuspeh pa ni ustavil preiskovalcev. Pozornost so usmerili na povezave med strokovnjaki, ki so bili vpleteni v hrastniški primer, in odkrili, da jih več druži prav izkušnja iz Dachaua.
Ključna incidenta, ki sta neposredno vodila k aretacijam kemikov, sta bila povezana z Milanom Stepišnikom in Vladimirjem Ličnom. Stepišnik, direktor tovarne Impol v Slovenski Bistrici, se je soočal s težavami pri obnovi talilne peči. Njegovi poskusi, da bi v pomanjkanju ustreznih materialov sam pripravil maso za šamotno oblogo, so se izjalovili, kar so oblasti takoj označile za namerno sabotažo. Podobno se je zgodilo Vladimirju Ličnu, direktorju tovarne barv in lakov v Medvodah. Zaradi pomanjkanja uvoženega lanenega olja je v proizvodnjo uvedel domače ricinusovo olje. Ko je oktobra 1947 v tovarni prišlo do samovžiga tega olja, je bila to za oblast nedvomen dokaz sabotaže, izvedene v navezi s »tujimi agenturami«.
Ti dogodki so preiskovalcem ponudili »dokaze«, ki so jih potrebovali za sprožitev širše akcije. Začeli so plesti mrežo obtožb, ki je nekdanje dachauske internirance, zlasti kemike in druge izobražence, prikazovala kot organizirano skupino gestapovskih agentov. Po tej teoriji naj bi jih Nemci poslali v taborišče na »prešolanje« (nem. Umschulung), da bi se pomešali med rojake, zbirali podatke in se po vojni vrnili kot speči agenti. Njihovo delo v taboriščnih laboratorijih in na »raziskovalnih postajah« ni bilo več videno kot prisilno delo, temveč kot aktivno sodelovanje pri zločinih in del usposabljanja za agente. Povojne nesreče in težave v industriji pa so bile interpretirane kot nadaljevanje njihovega destruktivnega dela po nalogu tujih obveščevalnih služb. Tako so posamezni incidenti in osebne zgodbe, polne sivin taboriščnega preživetja, postali gradniki za politični konstrukt o veliki protidržavni zaroti, katere cilj je bil obračunati z določeno skupino ljudi in utrditi oblast. Pri tem je ključno vlogo odigral aparat državne varnosti, ki je deloval mimo ustaljenih pravnih norm in uporabljal metode prisile za dosego želenih »priznanj«.
Montirani proces(i)
Val aretacij, ki se je začel poleti in jeseni 1947, je dosegel vrhunec spomladi 1948 s prvim in največjim izmed tako imenovanih dachauskih procesov. Med 19. in 29. aprilom 1948 je pred vojaškim sodiščem IV. armade v Ljubljani potekalo sojenje, ki je postalo znano kot Diehl-Oswaldov proces, poimenovano po prvih dveh obtožencih, kemiku Branku Diehlu in Stanetu Oswaldu. Med štirinajstimi obtoženci je bilo kar šest kemikov: poleg Diehla še Boris Krajnc, Milan Stepišnik, Karel Barle, Vladimir Ličen in Janko Pufler (ki je bil sicer steklar, a je v Dachauu delal v Rascherjevi skupini in bil vpleten v domnevno sabotažo v Hrastniku). Sedmi kemik, Mirko Pibernik, ki v Dachauu sploh ni bil, se je procesu izognil le zato, ker je že novembra 1947 umrl med preiskavo, najverjetneje zaradi posledic mučenja.
Sojenje samo je bilo farsa, klasičen primer montiranega političnega procesa po stalinističnem vzoru, kjer je bil izid znan vnaprej, sam postopek pa je služil le kot predstava za javnost in sredstvo za diskreditacijo obtoženih. Dokazni postopek je temeljil skoraj izključno na priznanjih obtožencev, ki so bila, kot je kasneje potrdila tudi preiskovalna komisija, izsiljena s hudim fizičnim in psihičnim nasiljem med večmesečnimi zaslišanji v preiskovalnih zaporih Udbe. Ključno vlogo pri povezovanju obtožencev v »gestapovsko mrežo« je odigral soobtoženec Martin Presterl, avstrijski komunist in nekdanji taboriščnik, ki je postal glavna priča tožilstva in je trdil, da je kot agent tuje službe koordiniral delovanje ostalih, ki naj bi bili agenti Gestapa že med vojno.
Obramba, ki je bila obtožencem dodeljena po uradni dolžnosti, je bila le nemočen opazovalec. Odvetniki pred začetkom sojenja pogosto niso imeli niti vpogleda v obtožnico, njihovi poskusi, da bi predstavili dokaze v korist obdolžencev ali poklicali razbremenilne priče, pa so bili sistematično zavračani. Sama obtožnica je bila obsežna in je kemikom očitala cel spekter kaznivih dejanj, pogosto na podlagi pavšalnih trditev in izsiljenih izjav.
Trdili so, da so že pred internacijo ali med njo (npr. Krajnc v Begunjah) prostovoljno podpisali izjave o sodelovanju in začeli delovali kot agenti, pri čemer naj bi izdajali sojetnike in ovirali delo OF. Obtožnica Krajncu očita: “Obtoženi dr. Krajnc Boris je po nalogu gestapa v taborišču Dachau zbiral podatke o političnem delu in razpoloženju med interniranci ter o tem poročal gestapu.”
Njihovo delo v taboriščnih laboratorijih (Rascherjeva postaja, malarična postaja, bolnišnični laboratorij) je bilo označeno kot aktivno in prostovoljno sodelovanje pri »najgrozovitejših zločinih« nad sojetniki, vključno s sodelovanjem pri poskusih in evtanaziji. Krajncu so očitali sodelovanje pri poskusih podhlajevanja in pri razvoju Polygala, ki naj bi ga testirali na ljudeh. Diehlu in Sarku so očitali sodelovanje pri malaričnih poskusih.
Obtoženi so bili, da so po vojni vzpostavili vohunsko mrežo in tujim obveščevalnim službam (predvsem britanski in ameriški) posredovali tajne podatke o gospodarskem in političnem stanju v državi. Krajncu so očitali predajo podatkov o proizvodnji in kadrih. Prav tako so nesreče v industriji (Impol, Medvode) interpretirali kot načrtna sabotažna dejanja, povezana z njihovo domnevno sovražno dejavnostjo. Očitali so jim tudi lažne biografije, protežiranje drugih »agentov« in spodkopavanje dela naprednih taboriščnih organizacij.
Sodba, razglašena 29. aprila 1948, je bila pričakovano kruta. Od 14 obtožencev jih je bilo kar 11 obsojenih na smrt z ustrelitvijo, med njimi pet kemikov: Branko Diehl, Boris Krajnc, Milan Stepišnik, Karel Barle in Vladimir Ličen. Janko Pufler je bil prav tako obsojen na smrt. Ta drakonska sodba je šokirala javnost, čeprav so bili procesi skrbno medijsko pripravljeni z namenom diskreditacije obtožencev.
Diehl-Oswaldov proces je bil le prvi v nizu, saj so v naslednjih mesecih in letih so sledili še drugi dachauski procesi, na katerih so sodili preostalim osumljencem. Maja 1948 je bil na zaporno kazen (18,5 let) obsojen Mitja Sark, predvsem zaradi dela na malarični postaji. Istega leta je bil obsojen tudi Boris Fakin (Igor Torkar), ki je dobil 12 let zapora zaradi domnevnega sodelovanja z Gestapom med delom v taboriščnem laboratoriju. Profesor Mirko Košir, ki je bil aretiran šele aprila 1948, je bil obsojen na 20 let zapora. Ti kasnejši procesi so potekali pred civilnimi sodišči, a po podobnem vzorcu kot prvi, čeprav so bile kazni nekoliko milejše, saj smrtnih obsodb ni bilo več. Kljub temu so tudi ti procesi temeljili na izsiljenih priznanjih in konstruiranih obtožbah, katerih namen je bil dokončno utišati in odstraniti skupino ljudi, ki jo je nova oblast dojemala kot nezanesljivo in potencialno nevarno. Kazenskopravni sistem je bil v teh primerih popolnoma podrejen političnim ciljem, temeljna načela pravne države pa grobo kršena.
Zlomljene usode
Za suhoparnimi sodnimi spisi in političnimi floskulami se skriva velika človeška tragedija. Dachauski procesi niso uničili le življenj obsojenih, temveč so pustili neizbrisen pečat tudi na njihovih družinah, ki so se čez noč znašle na robu družbe, stigmatizirane in obubožane.
Najhujša je bila negotovost, ki je obdajala usodo na smrt obsojenih. Čeprav je bilo uradno objavljeno, da so bili ustreljeni 12. maja 1948, so kasneje na dan prišli dokumenti in pričevanja, ki so zasejali dvom. Rokopisna izjava Borisa Krajnca, datirana z 20. majem 1948, torej osem dni po domnevni usmrtitvi, dokazuje, da uradni datum ni bil nujno pravilen. Pojavili so se tudi seznami zapornikov iz leta 1950 in kasneje, na katerih so bila imena nekaterih »ustreljenih«, kar je podžgalo ugibanja, da so jih morda zadrževali v zaporih še leta in jih usmrtili kasneje, morda na Kočevskem Rogu ali Golem otoku. Pričevanje Antona Debevca, ki je pripravil prvo (sicer interno) analizo procesov za Udbo, navaja, da naj bi Barle umrl zaradi bolezni kmalu po obsodbi, Krajnc pa približno leto kasneje, medtem ko naj bi se z drugimi na smrt obsojenimi srečeval še leta 1951. Za svojce je bila ta negotovost neznosno breme – niso vedeli ne kdaj, ne kje so njihovi možje, očetje, sinovi končali svojo pot, niti kje so njihovi grobovi.
Tudi za družine tistih, ki so bili obsojeni na zaporne kazni, ali tistih, katerih možje so umrli med preiskavo ali bili usmrčeni, se je življenje drastično spremenilo. Žene in otroci so postali »svojci narodnih izdajalcev«. Izgubili so stanovanja, premoženje, službe in socialni status. Ivanka Krajnc, Borisova žena, je bila skupaj s Stepišnikovo družino pregnana iz stanovanja. Živeli so v nenehnem strahu, pod nadzorom Udbe – Ivanka Krajnc naj bi bila pod policijskim nadzorom vse do leta 1983. Otroci so odraščali s stigmo, ki je vplivala na njihovo šolanje in zaposlitvene možnosti. Sarkova družina je zaradi pritiskov razpadla. Barletov sin, star komaj dve leti ob očetovi obsodbi, je odraščal pri sorodnikih in rejnikih.
Breme krivične obsodbe je bilo težko tudi za tiste obsojence, ki so prestali zaporno kazen in bili kasneje izpuščeni. Mitja Sark se je po izpustitvi soočal s šikaniranjem in politično motiviranimi konflikti, zaradi česar je nazadnje zapustil Slovenijo. Boris Fakin (Igor Torkar) je svojo travmatično izkušnjo prelil v literaturo, a brazgotine so ostale. Človeška cena dachauskih procesov je bila ogromna – ne le v izgubljenih življenjih in uničenih karierah, temveč tudi v dolgotrajnem trpljenju in razbitih usodah celotnih družin, ki so desetletja živele s senco krivice.
Resnica za zaklenjenimi vrati
Pot do priznanja krivice in vsaj delne rehabilitacije žrtev dachauskih procesov je bila dolga, zapletena in polna ovir. Trajalo je desetletja, da je znotraj vladajoče politične elite dozorelo spoznanje o montirani naravi procesov in da so se ustvarile razmere za ponovno presojo. Ključno vlogo pri ohranjanju spomina in pritisku na oblasti so odigrali svojci obsojenih, predvsem vztrajne vdove, kot je bila Ivanka Krajnc, pa tudi preživeli obsojenci, ki so po prestani kazni (pogosto skrajšani z amnestijami) iskali pravico. Pomembne so bile tudi aktivnosti veteranskih organizacij, zlasti združenja nekdanjih taboriščnikov in španskih borcev, saj so bili številni obsojenci člani teh skupin.
Prvi koraki k reviziji so bili narejeni že v 50. in 60. letih z internimi analizami znotraj Udbe (npr. poročilo Antona Debevca iz leta 1951) in kasneje znotraj partijskih struktur, ki so postopoma priznavale nepravilnosti med preiskavami in sojenji. Prelomnico je predstavljalo delo tako imenovane »Janžekovičeve komisije«, ki jo je leta 1969 imenoval takratni predsednik slovenskega izvršnega sveta Stane Kavčič z nalogo, da razišče nejasnosti glede procesov. Komisija, sestavljena iz pravnikov in politikov, je imela dostop do obsežnega arhivskega gradiva in je v svojem poročilu leta 1970 potrdila, da so bile preiskave in sojenja izvedeni neustrezno, obtožnice skonstruirane in priznanja izsiljena.
Na podlagi ugotovitev komisije in ponovne preučitve primerov je Javno tožilstvo SRS leta 1976 Vrhovnemu sodišču SRS predlagalo obnovo kazenskega postopka proti obsojenim na Diehl-Oswaldovem procesu. Vrhovno sodišče je predlog sprejelo in zadevo predalo Okrožnemu sodišču v Ljubljani. Ker je javno tožilstvo nato umaknilo prvotno obtožnico, je okrožno sodišče julija 1976 razveljavilo sodbo Diehl-Oswaldovega procesa in ustavilo kazenski postopek. Podobno so bile v naslednjih letih razveljavljene tudi sodbe iz drugih dachauskih procesov (npr. za Sarka in Fakina leta 1971).
Ključni argumenti za razveljavitev so bili, da ni bilo nobenih dokazov (evidenc, poročil, izplačil), ki bi potrjevali, da so bili obsojeni dejanski agenti Gestapa. Njihova domnevna »priznanja« so bila izsiljena, podpisane izjave o lojalnosti pa niso imele značaja sodelovanja kot agentov. Prav tako je sodišče sprejelo stališče, da obsojeni pri psevdomedicinskih poskusih niso sodelovali prostovoljno ali naklepno, temveč pod prisilo in brez možnosti izbire. Njihova vloga je bila tehnična, odgovornost pa je bila na vodjih poskusov (Rascher, Schilling, Plötner). Poudarjeno je bilo, da jih povojna nemška sodišča v podobnih primerih niso obravnavala kot storilce, temveč kot priče. V postopkih revizije so zbrali tudi številna nova pričevanja nekdanjih taboriščnikov, ki so potrdila, da so jim obsojeni kemiki v taborišču pomagali (priskrbeli zdravila, prirejali izvide, lajšali delo). Tudi za obtožbe o povojnem vohunjenju in sabotažah ni bilo predloženih nobenih konkretnih dokazov.
Čeprav so bile sodbe pravno razveljavljene, je politična rehabilitacija potekala počasneje. Šele leta 1984 sta predsedstvi CK ZKS in RK SZDL objavili skupno sporočilo, ki je obsodilo procese, leta 1986 pa se je 10. kongres ZKS zavzel za »popolno odpravo posledic obsodb«, kar je bilo razumljeno kot politična rehabilitacija. Tudi Univerza v Ljubljani je leta 1998 s sklepom senata rehabilitirala vse iz političnih razlogov odstranjene učitelje, med njimi Borisa Krajnca in Mirka Koširja.
Med dvema totalitarizmoma
Usoda Borisa Krajnca in drugih slovenskih kemikov, obsojenih na dachauskih procesih, ostaja pretresljiv opomin na mračna obdobja 20. stoletja. Njihove zgodbe presegajo zgolj osebne tragedije; so odsev kompleksnih prepletanj znanosti, politike, vojne in delovanja v ekstremnih okoliščinah. Krajnčeva nasilno prekinjena kariera, ravno ko je kot prvi habilitirani docent za biokemijo na ljubljanski univerzi obetal pomemben prispevek k razvoju stroke, je simbolizirala izgubo ne le zanj osebno, temveč tudi za slovensko znanost. Njegova smrt in pregon drugih kemikov sta za več let ohromila razvoj biokemije na Tehniški fakulteti in pustila vrzel, ki jo je bilo težko zapolniti.
Dachauski procesi v Ljubljani so bili jasen primer zlorabe pravosodnega sistema za politične obračune. Konstruirane obtožbe, izsiljena priznanja in vnaprej določene sodbe so uničile življenja posameznikov, ki so že prestali grozote nacističnega taborišča, in jih drugič obsodile – tokrat v lastni domovini. Njihova kasnejša pravna in politična rehabilitacija je bila nujen, čeprav pozen korak k priznanju krivice, a ni mogla izbrisati pretrpljenega ali vrniti izgubljenih življenj.
Zgodbe teh kemikov odpirajo tudi težka etična vprašanja o vlogi znanstvenika v totalitarnih režimih in vojnih razmerah. Kje je meja med prisilnim sodelovanjem, nujnim za preživetje, in aktivno kolaboracijo? Kako presojati dejanja ljudi, ki so delovali pod nenehno grožnjo smrti? Čeprav je revizija procesov jasno pokazala, da kemiki niso bili prostovoljni sodelavci pri zločinih, njihova prisotnost v taboriščnih laboratorijih ostaja del kompleksne in boleče zgodovine zlorabe znanosti. Številni poskusi na ljudeh v nacističnih taboriščih so bili ne le nečloveški, ampak tudi slabo zasnovani in izvedeni, kar postavlja pod vprašaj kakršnokoli znanstveno vrednost pridobljenih podatkov.
Odmevi dachauskih procesov segajo v sedanjost. Opozarjajo na nevarnosti političnega vmešavanja v pravosodje, na pomen kritičnega vrednotenja zgodovinskih dogodkov in na nujnost ohranjanja spomina na žrtve totalitarnih režimov – tako nacističnega kot povojnega komunističnega. Zgodba Borisa Krajnca in drugih slovenskih kemikov, ki so bili zelo kruto preganjani, med drugim tudi zato, ker so bili znanstveniki, nas opozarja na krhkost človeške usode v prelomnih časih ter na dolgotrajen boj za resnico in pravico.
Viri
- Dolinar, Marko. “Boris Krajnc in drugi kemiki na dachauskih procesih.” Acta Chimica Slovenica 68 (2021): S45-S65.
- Dachauski procesi: raziskovalna poročila in dokumenti. Ur. Ljubo Bavcon et al. Ljubljana: Borec, 1990.
- Weindling, Paul. Victims and Survivors of Nazi Human Experiments: Science and Suffering in the Holocaust. London: Bloomsbury Academic, 2015.
- Berger, Robert L. “Nazi Science — The Dachau Hypothermia Experiments.” The New England Journal of Medicine 322, št. 20 (1990): 1435-1440.
- Niburski, Kacper. “Ice Cold: Analysis of the Dachau Experiments.” Voices in Bioethics, Columbia University, 2014.
- Ilustracije z Midjourney.
