Kaj pa neslovenci?

    Hmm… Po res dolgem casu se logiram v zakulisje tegale bloga. Imam prav tremo; v prstih in se kje. Ampak ko enkrat prebijes led, pa stece, a ne? — to si zatrjujem. In mogoce, ce stece blog, bo stekel tudi clanek, ki je bil za danes v prvem planu… Haha, cesa vsega se clovek loti, medtem ko ti ne gre pisanje clanka! 😉
    Saso, hvala za vzpodbudo!

    Pisati bi se seveda dalo o vsemogocem, ampak v zadnjih dneh so me k pisanju napeljale razprave o dvigovanju kakovosti slovenske znanosti, ki jih v veliki meri spremljam skozi Kvarkadabrin periskop. No, enkrat junija sem bila tudi malo bolj neposredno vpletena v to debato; v New Yorku (kjer trenutno zivim) se je namrec mudila delegacija slovenskega parlamenta, ki je raziskovala moznosti in nacine vzpostavljanja stikov z v tujini zivecimi slovenskimi raziskovalci in strokovnjaki. Po kdo ve kakem kljucu sem se prebila na listo njihovih potencialnih sogovornikov in se eno sredo dopoldne potem tudi zglasila na intervjuju na slovenskem konzulatu v New Yorku; intervju v sejni sobi konzulata, prisotni pa: trije slovenski parlamentarci, clani komisije za stike s slovenci v tujini, dve dodatni clanici komisije, slovenska konzulka in njen pomocnik, pa moja malenkost (moram priznati, da se mi je cela zadeva zdela tako nenavadna, da vnaprej niti nisem kaj dosti razmisljala, o cem se bom pogovarjala s to komisijo, me je pa en vecer prej zgrabila huda trema, da saj vendar nimam primernih oblacil za tako priliko!) Pogovor se je vrtel predvsem okrog vprasanja, ali in zakaj ne sodelujem s strokovnjaki v Sloveniji. Odgovor na to vprasanje je seveda zelo preprost: na mojem ozjem raziskovalnem podrocju pac ni v Sloveniji zivecih strokovnjakov, s katerimi bi lahko sodelovala, poleg tega mi pa ze za moje vsakodnevne naloge in projekte vedno zmanjkuje casa, in ne utegnem ne iskati ne razmisljati o novih projektov. Omenila sem sicer sodelovanje s Kvarkadbro, ampak to pri poslancih nekako ni vzpodbudilo primernega zanimanja — hmm, zakaj ne?

    Potem so sledila se vprasanja: ‘Bi si zelela se vrniti nazaj v Slovenijo?’, ‘Kaj me drzi stran; kaj bi me privabilo nazaj?’ (“Ampak zakaj sploh sprasujete, gospodje poslanci? Ali, in zakaj, si me zelite nazaj?” — ne, o tem se nismo pogovarjali; nekako sem se znasla na njihovem spisku, kdo ve kako…)

    To vracanje je vsekakor zelo relevantno vprasanje, ampak sama pri sebi si ga ponavadi zastavljam nekoliko drugace: ‘Zakaj New York? Kaj me zadrzuje tu?’ No, trenutno imam pac tu sluzbo, ki je dovolj zanimiva, da ne zahteva dodatnih sprasevanj, ampak ta se bo v ne zelo daljni prihodnosti iztekla, in kaj potem, kam potem? New York je veliko in v vec pogledih preglasno mesto, ampak vseeno se tu pocutim kar doma. Deloma zato, si mislim, ker imamo tu letne case in ker so hise sezidane iz opeke (kako banalno; ampak to sem pogresala na svojem bivsem zacasnem bivaliscu, v Kaliforniji). Globlja navezanost na New York je pa verjetno tale: se nikoli se mi ni zdelo manj pomembno, od kod sem v resnici doma — to se mi zdi prav prijetna oblika svobode.

    In ce me v tem kontekstu nekdo vprasa, kaj bi me zvabilo nazaj v Slovenijo, postane vprasanje malo tezje. Seveda je vrnitev ‘domov’ vedno opcija, neka sigurnost in uteha v trenutkih, ko imas vsega ‘poln kufr’. Po drugi strani pa je pojem doma v zadnjih desetih letih, odkar fizicno ne zivim vec v Sloveniji, postal precej relativen; prijatelji so tu in tam, celo druzina je tu in tam, jezik, ze res, ampak tudi anglescina je kar okej, potem pa mejl, telefon, skype, g-talk, dobre avionske povezave; kaj pa vem…

    Ampak ce obrnem vprasanje na stalisce drzave in visanja kakovosti slovenske znanosti, pa seveda moram vprasati: cemu ves ta poudarek na slovenstvu? So nostaligicni spomini na otrostvo, taborniske izlete, piva v Carliju in A3, pa koledar v kuhinji z jesenskim pogledom na Klemencevo pri Kamniku, res nujen pogoj za to, da bi se nekdo hotel preseliti v Slovenijo in se tam znanstveno udejstvovati?

    Enkrat junija sva s prijateljem sedela na skali pri mostu proti Lepeni in zrla v Soco, pa je on ugotavljal, kako se nikoli v zivljenju ni srecal reke bolj cudovite barve. “Mhm”; tudi meni se je zdelo, kot da bi prvic sedela na tej super skali in strmela v Socina korita… Potem v avtu je zacel razglabljati, kako bi lahko preselil svoj laboratorij v Slovenijo, ampak jaz sem vozila in se koncentrirala na ovinke; v New Yorku tovrstne spretnosti mal pozabis… In sploh se mi v tistem trenutku niti od dalec ni ljubilo razpravljati o znanosti in sluzbah, ampak zdaj se pa ne morem ne vprasati, zakaj sem tako zlahka odmahnila misel, da bi nek tujec selil svojo raziskovalno skupino v Slovenijo. Odraz moje lastne slovenske zakrknjenosti, ali bi bile prepreke (formalne in neformalne narave) res prevelike?

    Mar ni nenavadno ze to, kako nenavadno se mi zdi tako vprasanje?

    New York najbrz ni najboljsa primerjava slovenskim razmeram; tu, boste rekli, je ze lahko bolj ali manj vseeno, od kod si, ko pa vsi govorimo anglesko! Ampak saj bi se nasla se kaka druga primerjava… Recimo: Finska. Tam slucajno poznam nekaj zelo uspesnih znanstvenikov z lastnimi raziskovalnimi projekti, ki ne govorijo niti besedice finsko. Pa ce se da uspesne, mednarodno uveljavljene znanstvenike privabiti na Finsko (kjer je pol leta bolj ko ne tema, druge pol leta pa – tako pravijo – kar precej komarjev), je res mogoce misliti, da Slovenija je pa za tuje znanstvenike povsem nezanimiva?

    11 KOMENTARJI

    1. Odlično Alenka!

      Lahko mogoče napišeš še malo več o tvojih kolegih na Finskem? Tu pri nas to skandinavsko državo namreč radi omenjajo kot dober zgled, ampak se bojim, da nihče ne ve prav dobro, kaj je bistvo njihovega uspeha.

    2. Sem kar posredovala vprasanje kolegom na Finskem, pa mogoce oni kaj napisejo.
      Nekje takale debata gotovo pride do vprasanja, koliko denarja drzava namenja za znanost. Finska, kolikor vem (konkretnih podatkov pa nimam), dosti vec kot Slovenija. Mogoce malo kocljiva debata, v temle obdobju finacnih kriz + splosnih stavk javnih delavcev. Ampak upam, da je jasno, da takle financni pomislek na leti na visino plac! Pa najbrz bi se dalo razpravljati tudi o cem drugem, ne samo denarju…

    3. Se strinjam, odlicno razmisljanje, ampak zal po mojem mnenju veliko prevec ovir, da bi kaj taksnega postalo realno, dokler se stvari ne bodo korenito spremenile v Sloveniji. Dokler bomo imeli taksne nacine ocenjevanj kot jih imamo, dokler bodo vaznejse "veze in poznanstva" kot pa znanstvena kvaliteta, dokler bodo nekateri favorizirani na racun drugih brez nekih realnih ocen kvalitete, tako dolgo bomo zelo tezko sanjali o tem, da bodo tujci prihajali v Slovenijo in tukaj imeli svoje raziskovalne skupine. In nazadnje, pa ceprav znanstveniki ne delamo zaradi denarja, dokler bo delo raziskovalcev/univerzitetnih profesorjev tako cenjeno kot je (npr. da je sodnik zacetnik dva plačna razreda visje kot izredni univerzitetni profesor)…

    4. Me res zanima, kako bi taka selitev skupine potekala. Nisem se namrec slisal, da bi ob razpisih za mesta na Univerzi v Ljubljani, Univerzi v Mariboru, Primorski Univerzi, Institutu Josef Stefan, Kemijskem Institutu,itd, kjerkoli ponujali start-up denar. Torej naj se znanstveniki preselijo na drugo institucijo ter se nato prijavljajo na razpise, da prestavijo se svojo skupino? Povsem utopicno. Ce zelite privabiti uveljavljene znanstvenike s svojo skupino, potem morajo imeti institucije vzvod, da jim tudi kaj konkretnega ponudijo: poleg solidne place samega vodje skupine tudi mesta nekaj postdokov in denar za studente. Kdo bi se sicer sploh selil (ce ze nima slucajno raziskovanja poln kufer in se le zeli upokojiti).

      In ja, znanstveniki morda res nimajo denarja za motivacijo, ki jih zene, ampak vsak normalen clovek gleda tudi na to plat. Znanstveniki niso menihi, ampak imajo v veliko primerih druzino, otroke. Slednje zna biti zelo dober adut Slovenije, ce so otroci majhni, saj je za predsolsko varstvo otrok dobro poskrbljeno, tudi v primerjavi z Evropo, kaj sele v primerjavi z ZDA. Po drugi strani pa to verjetno pride v bilanco pri selitvi, le ce soprog/a znanstvenice/ka dela (saj v nasprotnem primeru varstva otrok pac ne potrebujeta). Potem pac morate imeti pred ocmi, da preselitev v Slovenijo vsaj za nekaj casa pomeni prehod iz dveh dohodkov na enega. Se slisi Slovenija se tako vabljiva? (Soskim lepotam navkljub)

      In se povsem banalna – kdo bo selitev placal? Iz lastnih izkusenj vem, da slovenski projekti selitve iz tujine ne placajo (no vsaj po interpretaciji ene od fakultet Univerze v Ljubljani), medtem ko pri selitvi na tujo univerzo to ni bil noben problem (placajo selitev nasega pohistva, ne znanstvene opreme, da ne bo pomote). Pa tudi placilo letalksih kart in enotedenske nastanitve zame in druzino, da si ogledamo mesto, predno sprejmem sluzbo, je bil del paketa snubljenja (kolikor sem izvedel od kolegov je tak tretma precej obicajen)…

    5. Alenka, sijajna objava, predvsem pa je gotovo polepšala dan vsem obiskovalcem Kvarkadabre, ki so se morda že dolgočasili ob vedno istih avtorjih. Še, še!

      Kar se tiče spodbujanja odličnih tujih raziskovalcev, ki po spletu naključij niso Slovenci, a bi vseeno bili po vsebinski odlični kandidati za to, da naj se preselijo v Slovenijo, se na načelni ravni povsem strinjam. Ne samo, da bi jim vrata morala biti odprta, tudi vsi slovenski raziskovalci in študenti bi imeli od tega lahko veliko.

      Sicer, da ne bomo samo kritični, se spominjam, da je bilo na zadnji predstavitvi subvencij ERC že nekaj govora o tem, da bi Slovenija ponudila nekoliko nižje subvencije od zaprosenih tistim kandidatom, ki bi oddali odlične (oziroma, za poznavalce razpisa, "več kot odlične") prijave, a kljub temu za las ne bi uspeli na razpisu ERC, pri čemer se ne bi omejevali samo na slovenske prijavitelje, ampak bi vabili tudi tujce. Takšna pobuda se mi zdi super, pa čeprav na prvo žogo pomeni le še dodatno konkurenco uveljavitve željnim slovenskim raziskovalcem.

      Res pa je, da je omenjeni splet naključij o poreklu vseeno pomemben – del razloga, da je "snubljenje" najbolj privlačno pri slovenskih "izseljencih", je gotovo tudi tista merica občutka pripadnosti, ki jo čutijo do Slovenije ali vsaj do svojih družin in prijateljev. Ko so mene enkrat nežno (z veliko manj odločenosti in truda kot anonimnega zgoraj) vabili na neko mikavno institucijo v tujini, je med drugim k odločitvi prispevalo tudi to, da rad živim v Ljubljani. (Pa potem gostujem naokoli.)

    6. Danes se oglasam ena od Fincev. Alenka, se mi zdi, da nam vsem izseljencem rojijo (vsaj v dolocenem obdobju) po glavi podobne misli. Najprej se ti opravicujem v Matjazevem (prav tako slovenski Finec) imenu – on je tisti, ki te je potunkal v sestanek s slovenskimi parlamentarci. Oba sva namrec dobila povabilo, da naju vkljucijo na listo uspesnih slovencev v tujini, zraven so se vprasali, ce poznava se kakega podobnega. In tako je Matjaz med drugimi predlagal tebe. Je pa res malo trapasto, da slovenski parlamentarci letijo v NY in se kam, namesto da bi te poklicali po telefonu oziroma naredili conference call. Za nekatere stvari denarja ocitno ne manjka.

      Zdaj pa nekaj popravkov/dodatkov kar se tice Finske oziroma Helsinkov. V Helsinkih ni bistveno vec teme kot v Sloveniji – najtemneje je decembra, ko se zdani sele okrog 8.30 in zmraci ob 3. popoldne, torej samo kako uro prej kot v Sloveniji. Sever Finske je seveda druga zgodba. Vsaj zame so malo bolj problematicni dolgi dnevi, ampak v dobro zatemnjeni spalnici premagamo tudi to. Komarjev v Helsinkih ni nic vec kot v Ljubljani, pa ceprav ziviva zraven parka/gozda. Seveda so komarji junija in julija ob finskih jezerih, ampak se da preziveti. Na splosno se mi zdi zivljenje tu v marsikaksnem pogledu prijetnejse/prijaznejse kot v Sloveniji. Predvsem se vecina ljudi v mestih prevaza s kolesi in mestnim prevozom, tako da skoraj ni zastojev na cestah.

      Za raziskovalno delo so pogoji veliko boljsi kot v Sloveniji in kar primerljivi s tistimi v Ameriki (oziroma na UCSF, kjer sva bila prej). Finska da 3.75% GDP v znanost, kar se odraza v dobri infrastrukturi. Izgleda, da tu bolj cenijo strokovnost kot kaj drugega in razne zveze oziroma narodnosti niso pomembne. To dobro potrjuje Matjazev primer – ze po enem letu je dobil financiranje za polozaj neodvisnega znanstvenika oziroma vodje laboratorija in za izvajanje raziskovalnega dela za naslednjih 5 let in zdaj si ze pridno opremlja laboratorij. Slo je za razpis finske akademije, poslane prijave/znanstvene programe so ocenjevali trije neodvisni evropski znanstveniki, torej nekaj podobnega kot ERC. Tudi studenti na Finskem lahko zaprosijo za razne stipendije, med katerimi jih kar nekaj podeljujejo privatne fundacije. Kdo pozna primer, kjer bi v Sloveniji novodobne tajkune zanimalo financiranje raziskovalcev.

      Finci nasploh lepo sprejemajo tujce, v laboratorijih so ljudje iz vseh koncev sveta, sestanki in predavanja so zato vsi v anglescini. Ko smo ze pri jeziku, Alenka, tisto o 'niti besedice finsko' ni cisto res. Pazi to: uksi, kaksi, kolme (tole pomeni ena, dve, tri). Ja, jezik je res popolnoma drugacen od vseh nam znanih jezikov, kar je verjetno tudi najbolj mocen razlog, zakaj midva ne nameravava ostati v nedogled na Finskem.

      Tuje znanstvenike bo Slovenija zacela zanimati takrat, ko bojo Slovenijo zanimali tuji znanstveniki.

    7. Zdravo Tina! Res me veseli, da si se oglasila. Nam lahko morda poveš še malo več o konkretnih ukrepih, ki so jih glede znanosti izvedli na Finskem, in bi jih bilo dobro prenesti tudi v naše kraje. Kako je recimo urejeno sodelovanje znanosti z gospodarstvom, kar je pri nas trenutno spet vroča tema in Finsko uradniki na ministrstvu radi postavljajo za zgled. Je morda še kakšna druga "finska skrivnost" poleg odprtosti do tujcev in večjega financiranja iz zasebnih in javnih virov?
      PS. Če se ne motim, je tudi Mirjana nekje na severu?

    8. Pozdravljen Saso! Zal ne vem kaj dosti o sodelovanju znanosti z gospodarstvom na Finskem. Po mojem je 'finska skrivnost' precej preprosta in ni le v tem, da gre vec denarja za znanost, ampak predvsem v njihovih interesih glede znanosti/znanstvenikov. Tu starejsi in ze uveljavljeni sefi nimajo vseh vajeti v rokah, tako da imajo mladi uspesni znanstveniki precej moznosti in je posledicno zelo veliko vodij raziskovalnih skupin mladih (okrog 30). Gre za nacin, kako izberejo novega kandidata za npr vodjo laboratorija, pa naj bo to Finec ali tujec: kot sem ze opisala za Matjazev primer, odloca o polozaju izbor neodvisnih strokovnjakov, kar verjetno najbolje zagotavlja znanstveno kvaliteto. Ce je ocenjujoca komisija sestavljena iz znanstveno vpletenih sefov, ki razdeljujejo denar glede na lastne interese, se znanstvene institucije ne morejo razviti v kvalitetnejso smer. Zakaj ne bi tudi v Sloveniji uvedli sistema, kjer bi ocenjevali kandidate neodvisni evropski oziroma svetovni strokovnjaki, denar izbranim pa lahko podeljuje uradnik? Na ta nacin bi se verjetno slika slovenskih znanstvenih skupin precej spremenila. Na Finskem sva hitro opazila, da si vodje laboratorijev zelijo imeti na svojem oddelku nove uspesne raziskovalne vodje skupin, s katerimi hocejo sodelovati ali jim je do tega, da je na oddelku cim vec dobrih objav tudi iz drugih skupin. V Sloveniji dobis vtis, da vodje skupin nimajo interesa, da bi se v sosednji laboratorij naselil uspesnejsi sef od njih samih. Druga stvar na Finskem, ki je pravzaprav posledica ze omenjenega nacina ocenjevanja kvalitete, je, da nimajo kaj dosti vec moznosti za napredovanje tisti, ki delajo na institutu oziroma univerzi dalj casa in jih vsi poznajo.
      Ce te kaj vec zanima, je tole stran Academy of Finland: http://www.aka.fi/en-gb/A/

      Se nekaj zanimivega, ce gres na EMBO portal prostih sluzb na evropskih univerzah in raziskovalnih institutih, v Sloveniji ni mest. Za primerjavo, nasa bivsa republika Bosna in Hercegovina ponuja dve sluzbi na Univerzi v Sarajevu, dve Na Univerzi v Tuzli in eno na Univerzi v Mostarju. Kako to, da nobena nasih Univerz nima prostih mest? Verjetno gre za vprasanje (ne)transparentnosti.

      Tudi jaz sem slisala, da je Mirjana na Svedskem, nisem pa z njo v stiku.

    9. Alenka, izvrsten prispevek! Priznam, da sem svoj zadnji mesec po 9 letih v ZDA (septembra) razmisljal, da bi se oglasil v NYC in te pozdravil, cisto tako, kot kolega s Kvarkadabre, ki se strinja celo glede his iz opek in letnih casov 🙂 — in se v NYC sem se znasel zelo pogosto, tako iz Princetona kot iz Filadelfije. Tudi po bolj resni plati (torej "Kaj po postdocu?" in "Kaj s Slovenijo?") se mi zdi, da imam precej podobno stalisce. Jaz sem se ze nekaj casa nazaj odlocil, da si zelim v Evropo, vendar ne nujno v Slovenijo. Celotni razmislek se je vrtel spet predvsem okrog resnicne raziskovalne in financne samostojnosti v Sloveniji (za raziskovalno skupino) ter transparentnosti in "fair play"-a glede napredovanj in seveda "tenure" pozicije. Osebni dohodek je v tem razmisleku nezanemarljiv, ampak vseeno sekundaren v primerjavi s pogoji za nemoteno raziskovanje in meritokracijo. Tezava je, da je tudi v Evropi potrebno vedeti, kod in kam – ponekod so problemi podobni kot v Sloveniji, ponekod manjka denarja (Italija, UK), drugod spet so pogoji super (recimo Max Planck Group Leader W2 pozicije), vendar ni veliko moznosti za redno delovno mesto brez se enkratnega iskanja dela po 5 letih. V pogovorih z ostalimi postdoci v ZDA, ki so prisli iz Evrope in zeleli scasoma nazaj, smo koncno za podrocje nevroznanosti / biofizike / life-science skonvergirali na Nemcijo, Nizozemsko, potencnialno skandinavske drzave, Francijo (le pod pogojem, da poznas CNRS sistem od znotraj!), Svico ter nekaj razstresenih institutov. No ravno takrat so zaceli Avstrijci ustanavljati nov zvezni institut zraven Dunaja (IST Austria), na katerega si zelijo privabiti znanstvenike iz celega sveta. Tja sem se potem prijavil. Spet ni v celi stvari kar se Avstrijcev tice nobene posebne magije: precej denarja (nujni, a ne zadostni pogoj), neodvisne raziskovalne skupine, enostaven tenure-track sistem, anglescina, transparentnost (mednarodni board, prijava na assistant professor delovno mesto je standardni biblio+CV+3 page research proposal+reference letters). Seveda ni garancije, da bo institut dolgorocno uspel, ampak zgodba je zanimva, ker je Avstrija ena izmed dezel, ki je glede na svoj GDP gotovo imela slabso znanost, kot bi jo lahko, cesar so se nekega dne tudi samo zavedli; delno je to posledica ne ravno odprtega dosedanjega univerzitetnega sistema, kjer ni dovoljsnjega pretoka ljudi. Ce sem prav razumel, so bili prvi koraki ustanavljanja novega instituta precej mucni in zaradi politikantstva (kdo bo sef, katera stranka bo imela primat, itd) v prvi iteraciji ni slo nikamor (se slisi znano?). Vse je steklo sele, ko so zapisali v ustanovitveni zakon, da je cilj instituta "curiosity driven basic research," in zbrali skupaj res mednarodno vrhunsko skupino ljudi, ki je postavila IST na noge, torej nasla prvega predsednika in napisala pravila, sluzila kot prvi scientific board itd: bivse predsednike Weizmanna, ETH in Max Planck Society. Kljuc je bil, da nihce izmed teh ljudi ni imel nekaksnih lokalnih avstrijskih ambicij; sele potem je postala stvar za vse "sprejemljiva", zagotovilo se je dovolj fundinga ipd.

    10. Predvsem pisem zgornje zato, da bi se enkrat izpostavil, kar se mi zdi bolj pomembno kot visokoleteci strateski dokumenti, "kul" besede, kot so mrezenje, in podobno — in seveda delno v odziv na trenutno aktualne teme doma. Dobre ljudi, tako tujce kot lastne drzavljane, lahko privabis z dovolj sredstvi za raziskovanje, z zelo jasno dolocenimi pravili igre, ki so transparentna (offer letter je dolg 2 strani, na katerih pise vse, od dohodka, do denarja za raziskovanje, do tega, kako se racuna overhead na grante, in tega, kdaj se napreduje v tenured pozicijo) in temeljijo le na oceni dosezkov; ter z zaupanjem v osebno odgovornost ljudi in v njihovo lastno motivacijo, da bodo z denarjem, ki jim je na voljo in ki je njihov lasten (torej ga tudi zmanjka), naredili cim vec, saj sicer ne bodo dobili rednega mesta. Zaupanje je zaupanje tako profesorjev do ostalih profesorjev, profesorjev do predsednika in obratno; zlorab itak ne resi vmesna gigantska masa birokracije, ki pregleda in parkrat prestemplja vsako povracilo potovalnih stroskov in vsak racun za nove svincnike.
      In nenazadnje, svetovna odlicnost na dolocenem podrocju je lahko stvar 10-20 PIjev (torej profesorjev) in njihovih skupin. Vse uspesne institucije, ki jih poznam, obravnavajo in poizkusijo privabiti te ljudi individualno. Ne vem, ce pri nas prav razlikujemo dva vpletena koraka: prvic, odlocitev, komu dati ponudbo (ki bazira le na znanstvenih doseznih in na oceni institucije, koliko bo kandidat prispeval k njenemu cilju); in drugic, enkrat ko dajo dolocenim kandidatom ponudbe, fazo individualnih pogajanj, kaj bo institucija ponudila in kaj kandidat potrebuje. Znanstvena objektivnost je potrebna v prvem koraku, drugi korak je "biznis". Tudi v drzavah, kjer formalno zapadejo profesorji v nek javni sistem (recimo v Nemciji), obstajajo variante, kako se dogovoriti v drugem koraku, za potrebe od raziskovalnega denarja, druzinskih situacij (ce zivita zakonca v razlicnih mestih in recimo ne mores biti 1 dan na teden na institutu), tudi place. V privatnih sistemih je to itak splosna praksa.

    PUSTITE KOMENTAR

    Vpiši svoj komentar!
    Prosimo vpišite svoje ime

    This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.