Hmm… Po res dolgem casu se logiram v zakulisje tegale bloga. Imam prav tremo; v prstih in se kje. Ampak ko enkrat prebijes led, pa stece, a ne? — to si zatrjujem. In mogoce, ce stece blog, bo stekel tudi clanek, ki je bil za danes v prvem planu… Haha, cesa vsega se clovek loti, medtem ko ti ne gre pisanje clanka! 😉
Saso, hvala za vzpodbudo!

Pisati bi se seveda dalo o vsemogocem, ampak v zadnjih dneh so me k pisanju napeljale razprave o dvigovanju kakovosti slovenske znanosti, ki jih v veliki meri spremljam skozi Kvarkadabrin periskop. No, enkrat junija sem bila tudi malo bolj neposredno vpletena v to debato; v New Yorku (kjer trenutno zivim) se je namrec mudila delegacija slovenskega parlamenta, ki je raziskovala moznosti in nacine vzpostavljanja stikov z v tujini zivecimi slovenskimi raziskovalci in strokovnjaki. Po kdo ve kakem kljucu sem se prebila na listo njihovih potencialnih sogovornikov in se eno sredo dopoldne potem tudi zglasila na intervjuju na slovenskem konzulatu v New Yorku; intervju v sejni sobi konzulata, prisotni pa: trije slovenski parlamentarci, clani komisije za stike s slovenci v tujini, dve dodatni clanici komisije, slovenska konzulka in njen pomocnik, pa moja malenkost (moram priznati, da se mi je cela zadeva zdela tako nenavadna, da vnaprej niti nisem kaj dosti razmisljala, o cem se bom pogovarjala s to komisijo, me je pa en vecer prej zgrabila huda trema, da saj vendar nimam primernih oblacil za tako priliko!) Pogovor se je vrtel predvsem okrog vprasanja, ali in zakaj ne sodelujem s strokovnjaki v Sloveniji. Odgovor na to vprasanje je seveda zelo preprost: na mojem ozjem raziskovalnem podrocju pac ni v Sloveniji zivecih strokovnjakov, s katerimi bi lahko sodelovala, poleg tega mi pa ze za moje vsakodnevne naloge in projekte vedno zmanjkuje casa, in ne utegnem ne iskati ne razmisljati o novih projektov. Omenila sem sicer sodelovanje s Kvarkadbro, ampak to pri poslancih nekako ni vzpodbudilo primernega zanimanja — hmm, zakaj ne?

Potem so sledila se vprasanja: ‘Bi si zelela se vrniti nazaj v Slovenijo?’, ‘Kaj me drzi stran; kaj bi me privabilo nazaj?’ (“Ampak zakaj sploh sprasujete, gospodje poslanci? Ali, in zakaj, si me zelite nazaj?” — ne, o tem se nismo pogovarjali; nekako sem se znasla na njihovem spisku, kdo ve kako…)

To vracanje je vsekakor zelo relevantno vprasanje, ampak sama pri sebi si ga ponavadi zastavljam nekoliko drugace: ‘Zakaj New York? Kaj me zadrzuje tu?’ No, trenutno imam pac tu sluzbo, ki je dovolj zanimiva, da ne zahteva dodatnih sprasevanj, ampak ta se bo v ne zelo daljni prihodnosti iztekla, in kaj potem, kam potem? New York je veliko in v vec pogledih preglasno mesto, ampak vseeno se tu pocutim kar doma. Deloma zato, si mislim, ker imamo tu letne case in ker so hise sezidane iz opeke (kako banalno; ampak to sem pogresala na svojem bivsem zacasnem bivaliscu, v Kaliforniji). Globlja navezanost na New York je pa verjetno tale: se nikoli se mi ni zdelo manj pomembno, od kod sem v resnici doma — to se mi zdi prav prijetna oblika svobode.

In ce me v tem kontekstu nekdo vprasa, kaj bi me zvabilo nazaj v Slovenijo, postane vprasanje malo tezje. Seveda je vrnitev ‘domov’ vedno opcija, neka sigurnost in uteha v trenutkih, ko imas vsega ‘poln kufr’. Po drugi strani pa je pojem doma v zadnjih desetih letih, odkar fizicno ne zivim vec v Sloveniji, postal precej relativen; prijatelji so tu in tam, celo druzina je tu in tam, jezik, ze res, ampak tudi anglescina je kar okej, potem pa mejl, telefon, skype, g-talk, dobre avionske povezave; kaj pa vem…

Ampak ce obrnem vprasanje na stalisce drzave in visanja kakovosti slovenske znanosti, pa seveda moram vprasati: cemu ves ta poudarek na slovenstvu? So nostaligicni spomini na otrostvo, taborniske izlete, piva v Carliju in A3, pa koledar v kuhinji z jesenskim pogledom na Klemencevo pri Kamniku, res nujen pogoj za to, da bi se nekdo hotel preseliti v Slovenijo in se tam znanstveno udejstvovati?

Enkrat junija sva s prijateljem sedela na skali pri mostu proti Lepeni in zrla v Soco, pa je on ugotavljal, kako se nikoli v zivljenju ni srecal reke bolj cudovite barve. “Mhm”; tudi meni se je zdelo, kot da bi prvic sedela na tej super skali in strmela v Socina korita… Potem v avtu je zacel razglabljati, kako bi lahko preselil svoj laboratorij v Slovenijo, ampak jaz sem vozila in se koncentrirala na ovinke; v New Yorku tovrstne spretnosti mal pozabis… In sploh se mi v tistem trenutku niti od dalec ni ljubilo razpravljati o znanosti in sluzbah, ampak zdaj se pa ne morem ne vprasati, zakaj sem tako zlahka odmahnila misel, da bi nek tujec selil svojo raziskovalno skupino v Slovenijo. Odraz moje lastne slovenske zakrknjenosti, ali bi bile prepreke (formalne in neformalne narave) res prevelike?

Mar ni nenavadno ze to, kako nenavadno se mi zdi tako vprasanje?

New York najbrz ni najboljsa primerjava slovenskim razmeram; tu, boste rekli, je ze lahko bolj ali manj vseeno, od kod si, ko pa vsi govorimo anglesko! Ampak saj bi se nasla se kaka druga primerjava… Recimo: Finska. Tam slucajno poznam nekaj zelo uspesnih znanstvenikov z lastnimi raziskovalnimi projekti, ki ne govorijo niti besedice finsko. Pa ce se da uspesne, mednarodno uveljavljene znanstvenike privabiti na Finsko (kjer je pol leta bolj ko ne tema, druge pol leta pa – tako pravijo – kar precej komarjev), je res mogoce misliti, da Slovenija je pa za tuje znanstvenike povsem nezanimiva?

Naroči se
Obveščaj me
guest
11 - št. komentarjev
z največ glasovi
novejši najprej starejši najprej
Inline Feedbacks
View all comments
Sašo Dolenc
9 - št. let nazaj

Odlično Alenka!

Lahko mogoče napišeš še malo več o tvojih kolegih na Finskem? Tu pri nas to skandinavsko državo namreč radi omenjajo kot dober zgled, ampak se bojim, da nihče ne ve prav dobro, kaj je bistvo njihovega uspeha.

Anonimni
Anonimni
9 - št. let nazaj

Se strinjam, odlicno razmisljanje, ampak zal po mojem mnenju veliko prevec ovir, da bi kaj taksnega postalo realno, dokler se stvari ne bodo korenito spremenile v Sloveniji. Dokler bomo imeli taksne nacine ocenjevanj kot jih imamo, dokler bodo vaznejse "veze in poznanstva" kot pa znanstvena kvaliteta, dokler bodo nekateri favorizirani na racun drugih brez nekih realnih ocen kvalitete, tako dolgo bomo zelo tezko sanjali o tem, da bodo tujci prihajali v Slovenijo in tukaj imeli svoje raziskovalne skupine. In nazadnje, pa ceprav znanstveniki ne delamo zaradi denarja, dokler bo delo raziskovalcev/univerzitetnih profesorjev tako cenjeno kot je (npr. da je sodnik… Beri dalje »

Anonimni
Anonimni
9 - št. let nazaj

Me res zanima, kako bi taka selitev skupine potekala. Nisem se namrec slisal, da bi ob razpisih za mesta na Univerzi v Ljubljani, Univerzi v Mariboru, Primorski Univerzi, Institutu Josef Stefan, Kemijskem Institutu,itd, kjerkoli ponujali start-up denar. Torej naj se znanstveniki preselijo na drugo institucijo ter se nato prijavljajo na razpise, da prestavijo se svojo skupino? Povsem utopicno. Ce zelite privabiti uveljavljene znanstvenike s svojo skupino, potem morajo imeti institucije vzvod, da jim tudi kaj konkretnega ponudijo: poleg solidne place samega vodje skupine tudi mesta nekaj postdokov in denar za studente. Kdo bi se sicer sploh selil (ce ze nima… Beri dalje »

Matej Accetto
9 - št. let nazaj

Alenka, sijajna objava, predvsem pa je gotovo polepšala dan vsem obiskovalcem Kvarkadabre, ki so se morda že dolgočasili ob vedno istih avtorjih. Še, še! Kar se tiče spodbujanja odličnih tujih raziskovalcev, ki po spletu naključij niso Slovenci, a bi vseeno bili po vsebinski odlični kandidati za to, da naj se preselijo v Slovenijo, se na načelni ravni povsem strinjam. Ne samo, da bi jim vrata morala biti odprta, tudi vsi slovenski raziskovalci in študenti bi imeli od tega lahko veliko. Sicer, da ne bomo samo kritični, se spominjam, da je bilo na zadnji predstavitvi subvencij ERC že nekaj govora o… Beri dalje »

Tina Lenasi
Tina Lenasi
9 - št. let nazaj

Danes se oglasam ena od Fincev. Alenka, se mi zdi, da nam vsem izseljencem rojijo (vsaj v dolocenem obdobju) po glavi podobne misli. Najprej se ti opravicujem v Matjazevem (prav tako slovenski Finec) imenu – on je tisti, ki te je potunkal v sestanek s slovenskimi parlamentarci. Oba sva namrec dobila povabilo, da naju vkljucijo na listo uspesnih slovencev v tujini, zraven so se vprasali, ce poznava se kakega podobnega. In tako je Matjaz med drugimi predlagal tebe. Je pa res malo trapasto, da slovenski parlamentarci letijo v NY in se kam, namesto da bi te poklicali po telefonu oziroma… Beri dalje »

Sašo Dolenc
9 - št. let nazaj

Zdravo Tina! Res me veseli, da si se oglasila. Nam lahko morda poveš še malo več o konkretnih ukrepih, ki so jih glede znanosti izvedli na Finskem, in bi jih bilo dobro prenesti tudi v naše kraje. Kako je recimo urejeno sodelovanje znanosti z gospodarstvom, kar je pri nas trenutno spet vroča tema in Finsko uradniki na ministrstvu radi postavljajo za zgled. Je morda še kakšna druga "finska skrivnost" poleg odprtosti do tujcev in večjega financiranja iz zasebnih in javnih virov?
PS. Če se ne motim, je tudi Mirjana nekje na severu?

Tina Lenasi
Tina Lenasi
9 - št. let nazaj

Pozdravljen Saso! Zal ne vem kaj dosti o sodelovanju znanosti z gospodarstvom na Finskem. Po mojem je 'finska skrivnost' precej preprosta in ni le v tem, da gre vec denarja za znanost, ampak predvsem v njihovih interesih glede znanosti/znanstvenikov. Tu starejsi in ze uveljavljeni sefi nimajo vseh vajeti v rokah, tako da imajo mladi uspesni znanstveniki precej moznosti in je posledicno zelo veliko vodij raziskovalnih skupin mladih (okrog 30). Gre za nacin, kako izberejo novega kandidata za npr vodjo laboratorija, pa naj bo to Finec ali tujec: kot sem ze opisala za Matjazev primer, odloca o polozaju izbor neodvisnih strokovnjakov,… Beri dalje »

Sašo Dolenc
9 - št. let nazaj

Tina, res me veseli, da je "finska skrivnost" pravzaprav tisto, kar že ves čas ponavljamo. Mojca je pred časom pripravila tudi konkretno Pobudo za ustanavljanje mladih neodvisnih raziskovalnih skupin.
V bistvu so zadeve zelo preproste: uspešna okolja so tista, ki jim uspe privabiti in/ali zadržati sposobne ljudi ter jim nuditi ustrezne pogoje za delo.

Gašper Tkačik
9 - št. let nazaj

Alenka, izvrsten prispevek! Priznam, da sem svoj zadnji mesec po 9 letih v ZDA (septembra) razmisljal, da bi se oglasil v NYC in te pozdravil, cisto tako, kot kolega s Kvarkadabre, ki se strinja celo glede his iz opek in letnih casov 🙂 — in se v NYC sem se znasel zelo pogosto, tako iz Princetona kot iz Filadelfije. Tudi po bolj resni plati (torej "Kaj po postdocu?" in "Kaj s Slovenijo?") se mi zdi, da imam precej podobno stalisce. Jaz sem se ze nekaj casa nazaj odlocil, da si zelim v Evropo, vendar ne nujno v Slovenijo. Celotni razmislek… Beri dalje »

Gašper Tkačik
9 - št. let nazaj

Predvsem pisem zgornje zato, da bi se enkrat izpostavil, kar se mi zdi bolj pomembno kot visokoleteci strateski dokumenti, "kul" besede, kot so mrezenje, in podobno — in seveda delno v odziv na trenutno aktualne teme doma. Dobre ljudi, tako tujce kot lastne drzavljane, lahko privabis z dovolj sredstvi za raziskovanje, z zelo jasno dolocenimi pravili igre, ki so transparentna (offer letter je dolg 2 strani, na katerih pise vse, od dohodka, do denarja za raziskovanje, do tega, kako se racuna overhead na grante, in tega, kdaj se napreduje v tenured pozicijo) in temeljijo le na oceni dosezkov; ter z… Beri dalje »