Nekaj odlomkov iz zadnje objave 28-letne Nizozemke Lauren, ki so ji na njenem domu 27.1.2024 legalno pomagali končati življenje oziroma izvedli evtanazijo. Pravi, da je z blogom začela, “da bi odkrito in iskreno pisala o svoji bolezni in procesu evtanazije … Želim odpraviti ta tabu, želim, da lahko govorimo o težkih stvareh.”
“V tej objavi na blogu želim deliti nekaj spoznanj, ki sem se jih naučila v življenju … Naredite s tem, kar želite, samo vrgla jih bom v svet.
Ne bojte se biti ranljivi.
Popolnoma v redu je reči, da nekaj ne veste, da se niste dovolj poglobili v nekaj, da bi lahko oblikovali mnenje. Sorodno: Prav tako je v redu priznati, če ste naredili kaj narobe. Vsi smo ljudje in se nenehno učimo. Biti sposoben priznati napake je čudovita lastnost, ki jo pri ljudeh vedno zelo cenim.
Investirajte v dobro vzmetnico in vzglavnik.
Ko prejmete kompliment ali sladko sporočilo, ga napišite ali shranite nekje, kjer ga lahko preberete pozneje v času, ko se počutite manj duševno močni. Zapišete si lahko tudi trenutke, ko ste nekaj premagali.
Uporabite upravitelja gesel in se prepričajte, da imate urejene digitalne datoteke. V tej dobi tehnologije bi bila škoda, če bi izgubili vse svoje digitalne spomine. …
Vodite dnevnik. Vaš kasnejši jaz se vam bo resnično zahvalil. In: posnemite veliko fotografij in videoposnetkov svojega življenja (spomini so dragoceni), vendar ne pozabite pogledati skozi lastne oči, namesto vedno skozi fotoaparat. …
Ne sodite situacij, o katerih nimate vseh informacij in/ali v katerih nimate izkušenj. Vem, da je to težko. Včasih se tudi ujamem, da to počnem. Toda vsaj svoje sodbe lahko obdržite zase.
Ni vam treba deliti vsakega mnenja. Najprej se vprašajte, ali vaše mnenje svetu dodaja kaj koristnega ali pozitivnega. Svoboda govora je pomembna stvar, vendar to ne pomeni, da bi morali karkoli povedati samo zato, ker nam je to dovoljeno. …
Ne dajajte (kronično) bolnim ljudem neželenih (zdravniških) nasvetov. Če se res ne morete zadržati, jih vprašajte, ali sploh želijo kakšen nasvet. Ko nekdo reče ne, ga sprejmite. Bodite spoštljivi. Ne morete pogledati v zdravstveno kartoteko nekoga. Po mojih izkušnjah so kronično bolni ljudje zelo motivirani ljudje, ki vedno iščejo nekaj, kar lahko zmanjša njihovo trpljenje. Če brez preverjanja domnevate, da določenih zadev še nismo preizkusili, pravzaprav pravite, da menite, da se sami nismo dovolj potrudili. …
Ko ste jezni na nekoga, si zapišite, kaj bi mu radi povedali, vključno z najgršimi mislimi. In potem tega ne pošiljajte/izgovorite. Na ta način je za nekaj časa izven vašega sistema in še vedno se lahko odzovete v tišjem trenutku. Ponavadi hitro spoznam, da to ni vredno mojega časa in energije. …
Bodite iskreni, do sebe in do drugih.
Naredite stvari, ki jih želite narediti zdaj, čim prej. Zbolela sem na vrhuncu svojega življenja in mislila sem, da bom še vedno imela dovolj časa, vendar nihče nima tega zagotovila. Nikoli ne veš, kaj se lahko zgodi. Ne odlašajte, živite!
In predvsem: poiščite svetle točke. Kar mi je v preteklih letih (pred in med ME) veliko pomagalo, je, da se poskušam zavedati lepih stvari v življenju, ne glede na to, kako majhne so. Tudi zdaj, ko sem zelo bolna, še vedno obstajajo svetle točke. Razlikujejo se glede na obdobje vašega življenja, vendar je to v redu. V slabih dneh je lahko zelo lepo, da si vzamete trenutek za razmislek o pesmi ptice, lepih sanjah ali smešni misli.
Ljubezen, Lauren”
Vir: Možganska megla – Moje življenje in smrt z mialgičnim encefalomielitisom (wordpress.com)
Najprej sem se vprašal, kaj se je tej punci tako groznega zgodilo, da se je odločila umreti. Seveda nisem vedel, kaj je mialgični encefalomielitis, moral sem poguglati: sindrom kronične utrujenosti. Se pravi, kjer je legalizirana evtanazija, ljudje delajo samomore samo zaradi kronične utrujenosti. Pa saj to je bolano! Čeprav to verjetno ni bil vaš namen, hvala za odlično antireklamo za evtanazijo.