V belgijski reviji Apache so v okviru dosjeja Stekleni strop univerze predstavili šest zgodb o znanstvenicah, ki so se soočale z nasiljem na podlagi spola in diskriminacijo:

“Apache se je poglobil v zgodbe vrhunskih raziskovalk, ki so se po vsej Evropi soočale z nasiljem na podlagi spola in z diskriminacijo. V vseh teh zgodbah je bila prisotna skrb vzbujajoča rdeča nit. Razkorak med politikami in prakso je pogosto velik in ženske, ki niso tiho, so še posebej ranljive. V najslabšem primeru se celotna institucija obrne proti njim, same pa ostanejo pred vrati ali so degradirane.”

Prilagamo strojni prevod sestavka z eno od teh zgodb, ki se dogaja pri nas v Sloveniji na Univerzi v Ljubljani.

Žvižgačko izgnali v klet univerze s pogledom na smetnjake

Bila je sindikalna zaupnica, borila se je proti diskriminaciji na podlagi spola in za znanstveno integriteto. Slovenska kemičarka Urša Opara Krašovec je uživala mednarodno priznanje in bila deležna pozornosti medijev, vendar je bila na svojem delovnem mestu, Univerzi v Ljubljani, kljub temu očrnjena. Delati mora iz kleti, nima več laboratorija in raziskovalne skupine, vendar ji ni žal. “Zavedanje, da si nekaj spremenil, je največja nagrada.”

“Vsak dan pridem v službo, vendar dejansko ne morem delati,” se nasmehne Urša Opara Krašovec. Doktorica kemije, specializirana za sončno energijo, je na Univerzi v Ljubljani zaposlena od leta 2003. Opara je znanstvena svetnica, kar je najvišji akademski naziv v Sloveniji.

Danes njeno delo skorajda miruje. Po neuspelem poskusu Fakultete za elektrotehniko, da bi jo odpustili, so njen laboratorij popolnoma porušili, pisarno pa preselili v klet. “Dostop do nje je precej zapleten. Sem v popolni izolaciji.”

Prostor, v katerem je bil nekoč njen laboratorij, je bil od takrat oddan v najem zunanjemu podjetju. S sodelavci na fakulteti nima veliko stikov. “Mnogi se bojijo, da bi se sami znašli v težavah,” pravi.

Globalni problem

Opara, ki za svoje raziskave uživa mednarodno priznanje in je bila članica slovenske Komisije za enake možnosti v znanosti, ostaja presenetljivo mirna. Za njo je dolga pot skozi akademsko okolje, ki še zdaleč ni bila prijetna. “Sprijaznila sem se s situacijo, ne bom se več borila zaradi tega. Še naprej si prizadevam za druge, ki na univerzo šele vstopajo,” pravi.

Opara Krašovec se nikoli ni izogibala javnim nastopom, da bi opozorila na zlorabe v akademskem svetu. Dolgo je bila aktivna kot sindikalna zaupnica, nasprotovala je diskriminaciji žensk na univerzi in tudi zdaj ostaja mednarodno priznana zagovornica znanstvene integritete.

“V nacionalnih medijih sem bila vedno glasna in še vedno sem,” zatrjuje Opara. Toda to jo je, tako kot druge kolegice z iste fakultete, pripeljalo na rob.

Leta 2022 so moški predstavljali 83 % akademskega osebja na Fakulteti za elektrotehniko. Med predavatelji je bilo komaj 6 % žensk. V ključnih organih odločanja lahko ženske preštejemo na prste ene roke.

“Ženske torej ne morejo poučevati ali sodelovati pri pomembnih odločitvah? Razmere v Sloveniji so izjemno težke, vendar gre za globalni problem. Na številnih univerzah so kritične ženske utišane,” pravi Opara. In to zlasti na področjih STEM (naravoslovje, tehnologija, inženirstvo in matematika), ki še vedno privlačijo predvsem moške.

Opara omenja tudi profesorico Nicole Boivin, ki se je v Nemčiji lotila vplivne ustanove Max Planck Gesellschaft in je svojo zgodbo že povedala v reviji Apache. “Pomembno je, da še naprej pripovedujemo te zgodbe. Takšna kultura ljudi resnično zlomi.”

Boj zase in za druge

Oparina zgodba se je začela leta 1999. Doktorirala je iz kemije in dve leti pozneje odšla na nemški Fraunhoferjev inštitut za sončne energetske sisteme zahvaljujoč štipendiji Marie Curie, ki ji jo je dodelila Evropska komisija. Po dveh letih raziskovalnega dela na največjem evropskem inštitutu za sončno energijo se je vrnila v Slovenijo. Kmalu zatem je lahko začela delati na Univerzi v Ljubljani.

Že na začetku se je srečala s številnimi težavami. Čeprav je brezhibno izpeljala študij, je na napredovanje čakala še dolgo. Šele po sodnih postopkih je končno dobila svoj sedanji položaj znanstvene svetnice – enakovreden tistemu, čemur bi v Belgiji preprosto rekli profesor, kar je najvišji akademski naziv.

“Na začetku moje kariere so vsi raziskovalci na naši fakulteti delali v negotovih položajih, tako ženske kot moški,” se spominja. “Vsi so imeli pogodbe za določen čas.” To je povzročilo veliko negotovosti in napetosti med zaposlenimi.

Opara pripoveduje o nekoliko starejši kolegici, katere pogodbe leta 2014 nenadoma niso podaljšali. Po dveletni pravni bitki je na sodišču zmagala. Univerza jo je bila prisiljena ponovno zaposliti. To je bila velika zmaga in precedens za druge zaposlene, ki so sklepali pogodbe za določen čas.

Opara se je odločila, da se bo problema lotila strukturno, in leta 2016 postala predstavnica sindikata na svoji fakulteti. Borila se je za pogodbe za nedoločen čas in bila uspešna: na koncu je postala prva raziskovalka na fakulteti, ki je dobila pogodbo za nedoločen čas. “Na to sem še vedno zelo ponosna,” pravi. “Še bolj pa sem ponosna na dejstvo, da je več kot sto raziskovalcev na koncu prav tako dobilo pogodbe za nedoločen čas.”

Objavi ali propadi

Opara se je aktivno ukvarjala tudi z vprašanji raziskovalne integritete in diskriminacije na podlagi spola. Leta 2014 je prvič prevzela mandat v nacionalni Komisiji za ženske v znanosti, ki se je pozneje preimenovala v Komisijo za enake možnosti v znanosti.

Med drugim je obsodila trgovino z avtorstvom znanstvenih publikacij. To je v veliki meri posledica kulture “objavi ali propadi “ na univerzah. Ugled in kariera posameznika sta odvisna od števila znanstvenih publikacij, ki jih lahko predloži, po možnosti kot glavni avtor.

Po vsej Evropi izredna teža, ki jo imajo objave, vodi v ekscese. Dogaja se na primer, da ne le glavni raziskovalec, ampak tudi nadrejeni in organizatorji zahtevajo avtorstvo znanstvenega dela ali se v skrajnih primerih celo sami določijo za glavne avtorje.

Nedavne raziskave kažejo, da je imelo približno 40 odstotkov raziskovalcev že opravka s “tatovi zaslug”: ljudmi, ki si neupravičeno pripisujejo zasluge za opravljeno delo.

“Vaše ime se lahko na primer pojavi na strokovnem članku s področja kemije, čeprav o njej ne veste popolnoma ničesar,” pojasnjuje Opara. “Potem dobimo nekakšne navidezne strokovnjake, ki sodelujejo pri pomembnih odločitvah,” dodaja. Poleg tega se zaradi trgovanja z avtorstvom krepijo predvsem najmočnejši, medtem ko se morajo mlajši raziskovalci in ljudje na negotovih položajih boriti za priznanje.

“Zato sem se veliko ukvarjala z znanstveno integriteto in zlasti z vprašanjem avtorstva,” pravi Opara. “Na naši univerzi je bilo zelo pogosto manipuliranje z določanjem avtorstva člankov. To sem obsodila, tudi v medijih.”

Zaradi tega je hitro prišla v nemilost. Denarno pipo za njene raziskave so zaprli in leta 2014 je morala svoj laboratorij preseliti in ga v celoti na novo vzpostaviti drugje.

Tehnološki višek

V drugi polovici leta 2019 je šlo vse narobe. Junija jo je dekan Gregor Dolinar poslal domov, uradno kot “tehnološki višek”. Izgubila je petino svoje običajne plače.

“Popolnoma absurdno,” pravi Opara. Razvija tehnologije na sončno energijo za spopadanje s posledicami podnebnih sprememb. “Ne gre za to, da naenkrat ne bi bilo več izzivov. Prav nasprotno.”

“Brez primere v zgodovini univerze,” je še zapisal sindikat, ki se je v javni izjavi zavzel za Oparo. Po mnenju sindikata je šlo za povračilni ukrep zaradi Oparjevega aktivizma na področju znanstvene integritete in ureditve avtorstva.

Sindikat je opozoril tudi na vzorec: Oparine redke kolegice so bile pod vse večjim pritiskom. Skupno jim je bilo le to, da so bile ženske, članice sindikata in da so “opozarjale na zlorabe”.

Nekaj mesecev prej je bila odpuščena še ena Oparina sodelavka, avgusta 2019 pa je sledila še druga raziskovalka. Opara je sama ponovno sprožila sodni postopek proti univerzi in bila tudi tokrat uspešna.

Že čez nekaj tednov se je znova lahko vrnila na delo in dobila povrnjeno zadržano plačo. Vendar je bila prisiljena opustiti svoje uspešne delavnice o sončni energiji, s katerimi je od leta 2002 mlade navduševala za obnovljive vire energije.

A 4. februarja 2020 je sledilo sporočilo, da je odpuščena. Uradno zato, ker se je njena raziskovalna skupina spopadala s finančnim primanjkljajem. Nerazumljivo, pravi. “V moji pogodbi je jasno zapisano, da ne upravljam s sredstvi.”

Nezakonita odpoved pogodbe o zaposlitvi

“Takrat sem bil že povsem izčrpana,” pravi Opara. Spopadala se je tudi s hudimi bolečinami v hrbtu in je morala večkrat na operativni poseg. “Približno v istem času, ko sem bila odpuščena, je izbruhnila pandemija in morala sem se posloviti od očeta. To je bilo strašno težko obdobje.”

Sindikat se je ponovno oglasil. Izpostavil je, da so sindikalni predstavniki zaščiteni pred odpovedjo do dveh let po opravljanju svojih dolžnosti. Zato je bila odpustitev nezakonita. Univerza se je ponovno uklonila.

O primeru so obširno poročali slovenski mediji, marca 2020 pa je univerza ponovno zaposlila Oparo. Vendar ne prej, preden so 27. februarja slovenski tiskovni agenciji STA plačali objavo odprtega pisma o primeru, ki so ga pripravili v imenu raziskovalk in zaposlenih na fakulteti. Vendar večina pisma ni želela podpreti.

Opara je “v javnosti delovala zavajajoče”, so zapisali v pismu, in sicer s svojimi “izjavami o onemogočanju in odpuščanju raziskovalk ter insinuacijami o sistemski diskriminaciji žensk na naši fakulteti”.

Podpisnice so zanikale, da so žrtve “sistemske diskriminacije na podlagi spola”, in poudarile, da so “enako obravnavane” kot moški kolegi.

V klet

Ko se je Opara vrnila na univerzo, je takoj prišla do šokantnega spoznanja. Poleti 2019, ko jo je dekan Dolinar kot tehnološki višek poslal domov in odpustil njeno neposredno sodelavko, je univerza prejela obvestilo o odobrenem evropskem raziskovalnem projektu, ki ga je Opara pomagala prijaviti. Univerza je prejela sredstva v višini skoraj 1 milijon evrov. Nikomur ni prišlo na misel, da bi o tem obvestil Oparo.

Kmalu so se v medijih pojavile govorice, da je bil pravi motiv za Oparino odpustitev prav ta denar. Univerza je to odločno zanikala. To so bili javni podatki, je dejala obramba, rektor Igor Papič pa je obljubil, da jo bo “poskušal vključiti v projekt”. To se ni nikoli zgodilo.

Nekaj mesecev pozneje je bila Opara vseeno prisiljena zapustiti službo. Zaradi operacij na hrbtenici in težkega procesa rehabilitacije je bila približno leto in pol priklenjena na dom. V tem času je bila njena raziskovalna skupina razpuščena, laboratorij demontiran, pisarna pa prestavljena v klet.

Apache je Univerzi v Ljubljani zastavil več vprašanj, vendar nismo dobili nobenega odgovora.

Priznanje žvižgačem

Odkar se je Opara avgusta 2021 vrnila na fakulteto, pravi, da nima ničesar. “Nobene raziskovalne skupine, nobenega laboratorija. Sama sem v kleti, obkrožena s škatlami merilnih instrumentov in raziskovalne opreme, ki je ne morem uporabljati.”
Ne dovoli, da bi jo to preveč prizadelo. “Stojim trdno na tleh,” pravi. Od takrat je ponovno začela delovati v sindikatu, veliko bere in med drugim gostuje na predavanjih o raziskovalni integriteti.

Priznanje, ki ga pogreša na svoji fakulteti, dobi od drugih. “Imam zelo dobre stike s kolegi z drugih fakultet, zlasti z raziskovalci, ki se ukvarjajo z enakostjo spolov in raziskovalno integriteto.”

Avgusta letos je bilo njeno pismo objavljeno v priročniku o zaščiti žvižgačev. Ta priročnik je izdala Evropska mreža uradov za raziskovalno integriteto (ENRIO), v kateri je bila Opara nekaj časa podpredsednica.

V pismu se obrača predvsem na druge kritične ženske na univerzah po vsem svetu: “Vaša pripravljenost, da spregovorite o neprimernem ravnanju, ima lahko neprijetne posledice. Morda boste dobili manj priložnosti, morda za vas ne bo več prostora. Morda se iz pisarne s pogledom na s soncem obsijane gore preseliš v klet s pogledom na smetnjake.”

Vendar pa je nagrada tudi zavedanje, “da si nekaj spremenil”. Pismo zaključuje s pozivom oblikovalcem politik: “Pot do pravične in vključujoče akademske kulture je še vedno trnova in dolga. Če si prizadevate, da bi znanost služila družbi, prisluhnite ljudem, ki opozarjajo na nepravilnosti. Zaščitite in upoštevajte žvižgače na vsakem koraku.”

-