Glede na trenutne projekcije se predvideva, da bo do leta 2050 v mestih živelo več kot dve tretjini svetovnega prebivalstva. V Evropi je stopnja urbanizacije že zdaj visoka, saj na urbanih območjih prebiva tri četrtine vseh ljudi, do sredine stoletja pa naj bi se delež še povečal. Zaradi vse večje urbanizacije postaja pomembno vprašanje, kako v mestih vzpostaviti čim bolj zdravo, prijetno in trajnostno naravnano življenjsko okolje.
Urbana območja prinašajo prebivalcem številne ugodnosti in priložnosti, a tudi izzive, kot so onesnaženje zraka, prometna gneča, pomanjkanje zelenih površin in ekstremni vročinski valovi, ki so po Evropi terjali že veliko življenj predvsem med starejšimi.
Raziskave potrjujejo, da so za izboljšanje kakovosti življenja v mestih pomembni zelene površine in drevesa. Zato je ohranjanje in povečevanje naravnih elementov v urbanem okolju pomemben politični cilj na vseh ravneh – od lokalne do nacionalne in globalne.
Cecil Konijnendijk van den Bosch je priznani nizozemski strokovnjak za gozdarstvo in krajinsko arhitekturo, ki se posveča raziskovanju odnosov med človekom in naravo v urbanem okolju. V številnih študijah je opisal ključno vlogo parkov, dreves in vrtov za kakovost življenja mestnih prebivalcev. Po njegovih ugotovitvah zelene površine pomembno prispevajo k zdravju in dobremu počutju ljudi, izboljšujejo kakovost zraka, zmanjšujejo vplive podnebnih sprememb, spodbujajo biodiverziteto ter so poleg tega prostori za druženje in rekreacijo.
Poudarja tudi potrebo po raznolikosti zelenih površin, saj imajo različni prebivalci mest različne potrebe in navade. Medtem ko dajo nekateri prednost obisku gozda, drugi raje obiščejo urejen park ali vrt. Zato mestnim oblastem svetuje, naj v proces načrtovanja in vzdrževanja zelenih površin vključijo lokalne prebivalce, da bi tako lahko bolje upoštevali njihove specifične potrebe in želje.
Ker so interesi mestnih prebivalcev različni in doseganje skupnih stališč zahtevno, so predstavniki mest in držav z vsega sveta profesorja Konijnendijka pogosto prosili za kakšen splošen nasvet, ki bi ga lahko uporabili pri načrtovanju razvoja urbanih okolij. Sprva je poudarjal, da je vsako mesto unikatno, zaradi česar je nemogoče določiti za vse enotne cilje. Vendar je pred nekaj leti spoznal, da bo s svojimi idejami lažje prodrl, če bo uvedel univerzalno načelo, ki bo vodilo za vse.
Tako je leta 2021 predlagal pravilo 3-30-300, ki je hitro postalo izjemno priljubljeno in velja danes za pomemben kriterij pri presoji, ali je v posamezni urbani soseski dovolj zelenih površin. Po tem preprostem načelu mora vsak meščan iz svojega stanovanja videti vsaj tri drevesa, vsaka soseska mora biti vsaj 30-odstotno pokrita s krošnjami dreves, razdalja do najbližje večje zelene površine pa ne bi smela biti večja kot 300 metrov. S preprosto formulo mu je uspelo določiti jasne cilje, ki omogočajo tudi enostavno spremljanje napredka pri njihovem doseganju.
Prvo število v formuli 3-30-300 se nanaša na zahtevo, da mora vsak meščan iz svojega doma videti vsaj tri drevesa ustrezne velikosti. To določilo temelji na raziskavah, ki poudarjajo pomembnost pogleda na zelene površine za duševno zdravje in dobro počutje. Če lahko skozi okno doma, delovnega mesta ali šolske ustanove opazujemo drevesa in drugo vegetacijo, nam to omogoča ohranjanje stika z naravo in njenimi cikli. Pogled na zelenje nam ponuja tudi premor med delom ter nas lahko navdihuje in poveča našo ustvarjalnost.
Drugo število v predlagani formuli je zahteva po vsaj 30-odstotni pokritosti sosesk z drevesnimi krošnjami. To določilo temelji na študijah, ki poudarjajo pomen pokritosti s krošnjami za doseganje nižjih temperatur, boljše mikroklime ter duševnega in telesnega zdravja prebivalcev. S spodbujanjem zelenih sosesk lahko ljudi motiviramo, da več časa preživijo na prostem in se bolj vključujejo v svojo lokalno skupnost. V okoljih, kjer drevesa težje rastejo in uspevajo, na primer v sušnih podnebjih, je cilj 30-odstotna pokritost z vegetacijo.
Tretje pravilo v formuli določa, da razdalja do najbližjega parka ali zelene površine ne sme biti večja od 300 metrov. Ta zahteva temelji na študijah, ki kažejo na pomen bližine in enostavnega dostopa do kakovostnih zelenih površin, namenjenih rekreaciji. Pri tem je seveda treba upoštevati lokalni kontekst, saj so potrebe na predmestnih območjih z manjšo gostoto prebivalstva drugačne kot v gosteje poseljenih urbanih središčih. Vendar bi si tudi v teh okoljih morali prizadevati za zagotavljanje dostopa do visokokakovostnih mestnih zelenih površin, na primer v obliki drevoredov, ki so obenem kolesarski koridorji in sprehajalne poti.
V nedavni raziskavi, izvedeni na reprezentativnem vzorcu prebivalcev Barcelone, so ugotovili, da je izpolnjevanje pravila 3-30-300 povezano z boljšim duševnim zdravjem, manjšo uporabo zdravil in manj obiski pri psihologih ali psihiatrih. Barcelona je sicer mesto z razmeroma malo zelenimi površinami, saj pravilo izpolnjuje le 4,7 odstotka prebivalcev. Raziskovalci zato poudarjajo potrebo po nadaljnjih študijah, zlasti v mestih z večjo pokritostjo z drevesnimi krošnjami.
Urbana narava opravlja v mestih izjemno pomembno funkcijo. Zelene površine so bistveni del strategije za ustvarjanje zdravih, vključujočih, odpornih in trajnostnih urbanih okolij, ki ne bodo le prebivališča za večino svetovnega prebivalstva, ampak tudi domovanja, v katerih se bodo ljudje zares dobro počutili.
https://www.delo.si/mnenja/kolumne/pomen-urbane-narave/
