Po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije ima kar 40% odraslih po vsem svetu prekomerno telesno težo, medtem ko jih 13% izpolnjuje kriterije za debelost. Čeprav telesna teža ne more biti edini pokazatelj zdravstvenega stanja posameznika, je pomembno poudariti, da je debelost povezana z večjim tveganjem za razvoj določenih bolezni, kot so kardiovaskularne bolezni, sladkorna bolezen in nekatere vrste raka.
Zato se mnogo ljudi trudi doseči ali ohraniti zdravo telesno težo. Eden od razlogov za hujšanje v sodobni družbi je tudi stigma, ki jo pogosto doživljajo ljudje s prekomerno telesno težo. Vendar pa telesna aktivnost in uravnotežena prehrana včasih nista dovolj za vzdrževanje zdrave telesne teže. Nekateri ljudje težko shujšajo ali pa se jim izgubljena teža zlahka povrne.
Znanstveniki skušajo že od konca 80. let prejšnjega stoletja razviti učinkovita zdravila za zdravljenje debelosti. Vendar pa je šele v zadnjih nekaj letih prišlo do izjemnega preboja na tem področju. Razvili so nekaj izjemno učinkovitih zdravil, ki so navdušila tudi zdravnike. Eno izmed njih je zdravilo semaglutid (Wegovy®), ki je za zdravljenje debelosti prejelo odobritev ameriške Uprave za hrano in zdravila (FDA) leta 2021, Evropska agencija za zdravila (EMA) pa je zdravilo odobrila leta 2022.
Klinične študije so pokazale, da je zdravilo semaglutid pri tretjini testnih oseb zmanjšalo telesno težo za vsaj 20%. Tirzepatid (Mounjaro®), ki sta ga FDA in EMA odobrili leta 2022, pa je v kliničnih študijah pri več kot polovici oseb prav tako privedel do podobnega zmanjšanja telesne teže. Tirzepatid je sicer registriran za zdravljenje sladkorne bolezni, vendar se v praksi pogosto predpisuje za zdravljenje debelosti.
Obe zdravili delujeta tako, da oponašata delovanje hormona GLP-1 (glukagonu podobnega peptida 1), ki povečuje izločanje inzulina in posledično zmanjšuje raven glukoze v krvi. Zato so zdravila, ki oponašajo delovanje hormona GLP-1, prvotno razvijali za zdravljenje sladkorne bolezni. Vendar so v kliničnih študijah opazili, da se je pri mnogih testnih osebah ob jemanju teh zdravil nenadoma zmanjšal tudi njihov apetit.
Izkazalo se je, da hormon GLP-1 vpliva na receptorje v možganih, ki uravnavajo apetit in zmanjšujejo občutek lakote, ter na receptorje v prebavnem traktu, kjer upočasnjuje prebavo. Podobne učinke so imela tudi zdravila, ki oponašajo delovanje GLP-1 (t. i. mimetiki GLP-1), saj so pri testnih osebah zmanjšala apetit in upočasnila praznjenje črevesja. Zato je farmacevtska industrija začela te učinkovine testirati kot sredstva za hujšanje.
Čeprav so omenjena zdravila proti debelosti zelo učinkovita, kliniki opozarjajo, da ne delujejo enako dobro pri vseh ljudeh s prekomerno telesno težo. Razlog za to je, da je odziv na ta zdravila povezan z vzrokom za debelost. Zato so ljudi s prekomerno telesno težo razdelili v štiri skupine glede na to, kaj povzroča njihovo debelost: (1) osebe, ki potrebujejo večjo količino hrane za dosego občutka sitosti (to podskupino imenujejo “lačni možgani”), (2) osebe, ki se po obroku hitreje počutijo lačne kot večina ljudi, čeprav so zaužili normalno količino hrane (to podskupino imenujejo “lačno črevesje”), (3) osebe, ki se prenajedajo zaradi čustvenih težav (to podskupino imenujejo “emocionalna lakota”), (4) osebe s počasnim metabolizmom (to podskupino imenujemo “počasno presnavljanje”).
Raziskave so pokazale, da se osebe iz druge podskupine, ki imajo težave z lačnim črevesjem, najbolje odzivajo na zdravila, ki oponašajo delovanje hormona GLP-1. Pri njih je verjetni vzrok za občutek lakote med obroki prav pomanjkanje GLP-1. Zato je logično, da se dobro odzivajo na zdravila, ki posnemajo delovanje tega hormona.
Pomembno vprašanje, na katerega bodo morale odgovoriti prihodnje študije, je, ali bodo ta zdravila zahtevala vseživljenjsko terapijo. Ena od kliničnih študij na tem področju je že nakazala to možnost, saj je ugotovila, da so posamezniki, ki so prenehali jemati semaglutid, po 20 tednih skoraj v celoti ponovno pridobili težo, ki so jo izgubili.
Ta scenarij bi bil dokaj problematičen, saj stroški zdravljenja s semaglutidom znašajo 1300 USD na mesec, zavarovalnice pa pogosto ne krijejo stroškov takšnega zdravljenja. Menijo namreč, da gre za zdravilo, ki ni nujno potrebno, saj naj bi večina ljudi hujšala iz estetskih razlogov.
Zato bo treba za terapijo izbrati bolnike, ki zdravilo resnično potrebujejo iz zdravstvenih razlogov. Pomembno bo opredeliti cilje zdravljenja s takšnimi zdravili, ki morajo biti usmerjeni v izboljšanje zdravja posameznika, tj. zmanjšanje tveganja za bolezni, ki so povezane z debelostjo.
Viri
- Lenharo, Mariana. (2023). Game-changing obesity drugs go mainstream: what scientists are learning. Nature, May 23. https://doi.org/10.1038/d41586-023-01712-8.
- Prillaman M. (2023). The ‘breakthrough’ obesity drugs that have stunned researchers. Nature, 613(7942), 16–18. https://doi.org/10.1038/d41586-022-04505-7.
Članek in nek drug vir. Kaj drži?
1.Klinične študije so pokazale, da je zdravilo Semaglutid pri tretjini testnih oseb zmanjšalo telesno težo za vsaj 20%.
2.Semaglutid povečuje izločanje insulina iz trebušne slinavke, zmanjšuje proizvodnjo glukoze v jetrih in upočasnjuje praznjenje želodca. S tem prispeva k zmanjšanju ravni sladkorja v krvi, izboljšanju nadzora nad sladkorno boleznijo in zmanjšanju tveganja za zaplete sladkorne bolezni.