Domov Zapisi o znanosti Novice Invazivne nutrije

Invazivne nutrije

Od ljubkih glodavcev do ekološke grožnje na Ljubljanskem barju

Piše:

21. 5. 2023

Nutrije (Myocastor coypus) so veliki glodavci iz Južne Amerike, ki so jih ljudje zaradi mehkega kožuha začeli gojiti tudi v različnih delih Evrope, Azije, Afrike in Severne Amerike. A se je kmalu izkazalo, da predstavljajo velik problem za avtohtone ekosisteme, saj se hitro razmnožujejo in uničujejo vegetacijo. Na leto imajo lahko do tri legla z do 13 mladiči, na dan pa v rastlinah in koreninah pojedo do 20 % svoje telesne teže.

Odrasle nutrije so impresivne živali, ki lahko dosežejo težo do 9 kg in skupaj z repom merijo do meter v dolžino. Njihovo povprečno življenjsko obdobje znaša tri leta, medtem ko lahko v ujetništvu preživijo tudi do šest let. Samice so breje 130 dni, mladiči pa dosežejo spolno zrelost v obdobju treh do štirih mesecev. Navadno imajo dve do tri legla letno, pri čemer se parijo skozi celo leto. V naših krajih je razmnoževanje nutrij običajno omejeno na toplejši del leta.

Na Ljubljanskem barju so nutrije prisotne že več desetletij (o prvih potencialno prostoživečih nutrijah na tem območju so poročali pozimi 1989/90), njihova številčnost pa narašča in ogroža biotsko raznovrstnost močvirja. Povzročijo lahko veliko škode na rastlinah in koreninah, ki so pomembne za stabilnost tal in prehrano drugih živali. S tem, ko uničujejo vegetacijo, ki drži skupaj močvirsko zemljo, in povzročajo erozijo, lahko močvirje spremenijo v vodno območje, kar ima trajne posledice za živali in ljudi, ki živijo v teh območjih.

Ker so nutrije invazivna vrsta, ki ogroža naravno ravnovesje na Ljubljanskem barju, je treba sprejeti ustrezne ukrepe za ohranjanje močvirskih habitatov. Nutrije so sicer simpatične živali, vendar lahko povzročijo nepopravljivo škodo na tem dragocenem zavarovanem območju. Podobne ukrepe za zmanjšanje oziroma popolno odstranitev nutrij iz določenih varovanih ali občutljivih območij so že sprejeli in izvedli drugje po svetu.

Pomembno je tudi opozoriti, da lahko nutrije prenašajo številne človeku potencialno nevarne parazite in patogene. Na primer velikega metljaja, toksoplazmo (za Toxoplasma gondii verjetno predstavljajo nov naravni rezervoar), potencialno patogene bakterije (npr. Klebsiella pneumoniae, Esherichia coli, Salmonella sp., Staphylococcus aureus in Pseudomonas aeruginosa). Prav tako se je nutrija izkazala za nov naravni rezervoar leptospiroze ali mišje mrzlice.

Nutrije so uvrščene na seznam Uredbe Evropske unije o preprečevanju in obvladovanju vnosa in širjenja invazivnih tujerodnih vrst, zato veljajo zanje najstrožji ukrepi za preprečitev vnosa in širjenja. Vse te vrste je prepovedano: vnašati v Unijo, razmnoževati, gojiti, prevažati, kupovati, prodajati, uporabljati, izmenjevati, posedovati ali jih izpustiti v okolje. Poleg tega so nutrije v skladu s predpisi o lovstvu opredeljene kot lovna vrsta. Nutrije veljajo za eno od ekološko najbolj škodljivih invazivnih vrst na planetu.

Odlomek iz članka v časopisu Dnevnik:

»Nutrija gre čez isto bolečino in stres, ne glede na to, ali jo ustrelite ali samo omamite. Zagovarjanje takšnega stališča je brez osnove,« je do zahtev v peticiji kritičen mag. Lado Bradač, predsednik Lovske zveze Slovenije, ki dodaja, da poleg etičnih obstajajo tudi logistični zadržki. »Na barju je na desettisoče nutrij. Kako naj jih vse polovimo, steriliziramo in potem vrnemo v naravno okolje? Glede na takšno število bi morali vsak dan ujeti vsaj petindvajset različnih nutrij.« Bradač še pravi, da bi sterilizacija zahtevala številno profesionalno osebje, medtem ko naj bi lovci po trenutnem načrtu sodelovali prostovoljno. »Kdo bo izvajal sterilizacijo? Toliko sterilizacij bi veliko stalo in veterinar tega ne bo delal zastonj. In koliko časa bo žival uspavana, preeden pride do veterinarja?«

Dr. Hubert Potočnik z Biotehniške fakultete v Ljubljani nam je pojasnil, da je sterilizacija uspešen ukrep samo v primeru, ko gre za majhno število osebkov, pri večjih populacijah pa je potreben večji lovni napor. »Ocenjujem, da bi morali na območju Ljubljanskoga barja in Ljubljane z okolico letno odloviti in sterilizirati nekaj sto osebkov, če bi želeli srednjeročno zmanjšati velikost populacije nutrije.« Dodaja, daje težava pri tovrstni rešitvi tudi zakonodaja, ki ne dopušča, da se invazivne tujerodne vrste po odlovu spusti nazaj v naravo. Povedal je tudi, da ni seznanjen z razmerami v Trstu, a je potrdil, da imajo v Italiji na splošno velik problem z nutrijami, ki ga le s težavo rešujejo. »Stroške neposredne škode (brez ocene škode za ekosisteme in biodiverziteto okolja) merijo v milijonih, podobno porabljajo milijonska sredstva za programe nadzora nad populacijami nutrij.«

»Podpiram pozitiven in etičen odnos do živih bitij, a v takšnih razmerah področje varstvene biologije daje prednost varstvu populacij, združb in naravnega okolja,« je odgovoril Potočnik, ko smo ga vprašali, kaj meni o množičnem odzivu proti izlovu nutrij. Na spletu se je pojavilo nekaj fotografij posameznikov in tudi javnih osebnosti, ki hranijo nutrije ali se igrajo z njimi. »Želel bi si, da bi bile javne osebnosti prve, ki bi opozorile na problem pojavljanja in širjenja takšnih vrst, a to pogosto zahteva širši pogled na problematiko. Pri ljudeh ljubka, kosmata bitja vzbujajo pozitivna čustva in posledično odpor do sprejemanja neprijetnih ali invazivnih ukrepov za reševanje problema,« je še povedal strokovnjak z Biotehniške fakultete in dodal, da je ravnovesje v naravi porušil človek, zato smo vsi odgovorni za to, da se ravnovesje povrne. »In prevzemanje odgovornosti žal vključuje tudi ukrepe, ki si jih pravzaprav ne želi nihče izmed nas.«

Odlomki iz intervjuja s strokovnjakinjo zavoda za varstvo narave v mediju N1:

“Nutrija ima v Sloveniji manj plenilcev kot v Južni Ameriki, od koder prihaja, zato je naši plenilci niso sposobni regulirati. Na podlagi poznavanja vrste domnevamo, da je bila zima na Ljubljanskem barju desetletja glavni omejevalni dejavnik številčnosti nutrij. Zaradi podnebnih sprememb so zime milejše in preživetje nutrij večje, kar je vodilo v širjenje populacije.

Brez aktivnega in odločnega poseganja v populacijo se njihova številčnost ne bo zmanjšala po naravni poti, ampak bo populacija naraščala in se širila naprej po porečju Ljubljanice, Save in drugih rek po Sloveniji, kar se že dogaja. Vrsti bi bila, če bi jo prepustili naravnemu prirastku, omejitev samo hrana in prostor. To pa pomeni, da bi se nutrija nekontrolirano širila naprej po vodotokih, hrano pa bi si iskala tudi vse globlje v naseljena območja. …

Nutrije se prehranjujejo z rastlinami, ki jih najdejo v okolju. Tako so na njenem jedilniku tudi številne zavarovane in/ali ogrožene vrste, na primer močvirska kačunka, navadna streluša, klasasti rmanec, vodna smrečica, nekateri dristavci, šaši, vodne leče in še številne druge. Pri tem ponovno poudarjamo, da nutrija v velikih populacijah lahko popolnoma spremeni obvodne ekosisteme in pogoje za življenje tudi ogroženim živalskim vrstam. ….

Za dobro stanje vodnih in obvodnih ekosistemov, ki omogočajo visoko stopnjo biodiverzitete, je nujna bogata in pestra obvodna zarast, ki jo velike populacije nutrij lahko pomembno prizadenejo. S tem se poslabšajo življenjski pogoji za vse živalske vrste, ki živijo v tovrstnem okolju.

Poleg tega ugotovitve iz tujine, ki jih povzema tudi ocena tveganja za uvrstitev nutrije na seznam invazivnih tujerodnih vrst v Evropski uniji, kažejo na možnost neposrednih motenj in uničevanja gnezd obvodnih ptic zaradi fizičnega uničenja. To vodi v zmanjšan uspeh razmnoževanja teh ptic, na primer bobnarice, srpične trstnice, rakarja, čapljice, malega ponirka. Vse te vrste ptic so ogrožene in zavarovane. …

Dolgo časa je bilo mogoče populacije nutrij nadzorovati z odstrelom, sedaj pa to ni več mogoče. V Sloveniji ni divjine, ampak človek naravo in njene procese ves čas upravlja, odvzem tujerodne vrste je del tega upravljanja. Pri tem je na podlagi vseh študij prav načrtovana metoda odlova z živolovko in kasnejši odstrel priporočena in najbolj humana metoda, ki živali povzroča najmanj trpljenja, verjetno celo manj kot naravna smrt od plenilca ali bolezni.

Poudariti je treba, da odvzem in usmrtitev nutrij nista načrtovana zaradi sovraštva do nutrij, ampak zaradi varstva in ohranitve domorodnih vrst in ekosistemov, ki jih nutrija ogroža. Upoštevajoč vse zgornje navedbe, je zmanjšanje populacij nutrij (dolgoročno tudi popolna odstranitev iz Slovenije) z etičnega strokovnega vidika sprejemljivo, predvsem z vidika ohranitve življenj domorodnih vrst, na primer ogroženih vodnih ptic. Nutrijo pa morajo varovati in ohranjati v njenem naravnem okolju v Južni Ameriki, kjer ima dovolj naravnih sovražnikov in populacija niha po naravnih zakonitostih.“

Viri in dodatne informacije: