Ob koncu leta se običajno ozremo nazaj in poskušamo ponovno premisliti dogodke, ki so najbolj vplivali na naša življenja. A glede na številne pomembne prelomnice, ki so se zgodile v zadnjem letu, je morda bolj kot posamezne primere smiselno opisati skupne značilnosti in temeljne spremembe v miselnosti, ki smo jim bili priča v tem obdobju.
Kot eno od pomembnih tovrstnih spoznanj lahko izpostavimo ugotovitev, da je svet, kot smo ga poznali do sedaj in ga imeli za dokaj samoumevnega, veliko bolj krhek, minljiv in negotov. Ob tragičnih nepričakovanih dogodkih po vsem svetu se vse bolj zavedamo, da se razmere, v katerih živimo, in s tem naš vsakdan, lahko hitro in dramatično spremenijo. Tudi v bogatejših državah namreč ni več samoumevno, da imajo ljudje neprestano dostop do vseh pomembnih dobrin, kot so energija, hrana in različni vidiki varnosti.
Vse bolj se zavedamo, da »normalnost« sveta, kot smo ga poznali do zdaj, ni stabilno stanje, v katero bi se zlahka vrnili, ko nam uspe odpraviti vzroke za odmik iz ravnovesja. Zato tudi politična in družbena gibanja, ki so svoj vpliv gradila na vračanju v pristno ravnovesno stanje narave in družbe, izgubljajo svojo moč in privlačnost.
Vse pomembnejše postajajo dejanske vizije razvoja, ki ne odpravljajo le motenj v delovanju sicer domnevno stabilnega sistema, ampak predlagajo nove načine za aktivno upravljanje družbe in odnosa do okolja. Zdi se, da vizije »vračanja v raj«, pa naj gre za neokrnjeno naravo, pristne tradicionalne vrednote ali avtentično nepokvarjeno družbo, vsaj za zdaj ne morejo biti več osnova za močna in vplivna politična gibanja.
Skupna značilnost številnih političnih strank je bila, da so se zavzemale za vrnitev iz domnevno izrojenega stanja nazaj v pristno »normalnost«. Zelena ekološka gibanja so se napajala s poskusi vračanja k pristni neokrnjeni naravi, na politični desnici so volivce motivirali pozivi k vračanju k pristnim tradicionalnim vrednotam, na levici pa so se simpatizerji navduševali nad vračanjem k domnevno izvornim neodtujenim odnosom med ljudmi, ki jih kapitalizem še ni pokvaril.
Tudi pri nas je bilo prizadevanje za odpravo anomalij v družbi še nedavno zelo močna in uspešna politična sila. Nova levosredinska koalicija je svojo javno podporo gradila prav na obljubah, da bo spet vzpostavila »normalne« razmere v družbi. A po drugi strani je tudi prejšnja desnosredinska vlada svoje posege v različne družbene sisteme na neki način razumela kot vračanje k »normalnosti«. Prizadevala si je namreč za »osvoboditev« domnevno »ugrabljenih« institucij iz njihove ujetosti v različne dejanske in namišljene interesne mreže ter jih tako vrniti v »normalno« stanje.
Strahovi desnice pred močjo neformalnih omrežij, ki so se še nedavno mnogim zdeli bolj ali manj fantazijski, so se z nekaj zadnjimi političnimi aferami izkazali kot presenetljivo realistični. Dogajanje je ponekod postalo tako očitno, da ga ni več mogoče pripisati le bujni domišljiji ali celo paranoji nekaterih politikov. Vprašanje, v katero »normalnost« se želimo vrniti, je tako postalo bistveno bolj zapleteno.
Streznitev, ki so jo dogodki v zadnjih mesecih povzročili na našem lokalnem političnem prizorišču, je na neki način podobna dogajanju na globalnem mednarodnem prizorišču v daljšem obdobju. Tudi svetovna podnebna, energetska, zdravstvena in varnostna kriza pričajo o tem, da zgolj igranje na karto vračanja v staro, stabilno in preizkušeno »normalnost« ne deluje več. Jasno je namreč postalo, da na vseh ravneh potrebujemo nove ideje in rešitve.
Vse bolj je očitno, da podnebna kriza, ki jo že dokaj močno občutimo, ni le posledica tega, da si je človeštvo dovolilo preveč užitkov in razvad. Segrevanje ozračja zaradi nabiranja toplogrednih plinov ni posledica etičnih zdrsov človeštva, ampak same dosedanje »normalnosti« delovanja naše civilizacije. Če bi vsi ljudje na svetu živeli na način, kakor smo ga navajeni živeti v bogatejših državah, bi bile razmere glede podnebja na planetu še bistveno slabše.
Smo v novih nenormalnih razmerah, v katerih moramo poskrbeti, da bomo tudi v prihodnje imeli čim bolj pravično družbo in stabilne razmere za življenje. Potrebujemo pristope, ki ne temeljijo na nostalgiji po izgubljenih rešitvah iz preteklosti, ampak so zasnovani na novih izvirnih metodah aktivne skrbi za zdravo okolje in čim bolj kakovostno življenje vseh ljudi.
Rešitev podnebne in energetske krize zato ni v vračanju v preteklo domnevno pristno stanje v stiku z naravo, ampak prav nasprotno, v gradnji novega trajnostnega načina sobivanja, ki bo moral biti v marsičem drugačen, kot smo ga bili vajeni do zdaj. Podobno velja tudi za druge družbene izzive, ki smo jim priča, ne le okoljske.
Svet se hitro spreminja, zato moramo družbene in infrastrukturne sisteme neprestano nadgrajevati ali na novo vzpostavljati, saj se bomo lahko le tako hitro in učinkovito odzivali na vedno nove izzive in zagate. Ne smemo več pričakovati, da bo ena rešitev dobra za več desetletij, ampak se moramo znati hitreje prilagajati na vedno nove okoliščine.
Prav tako se moramo zavedati, da občutek stabilnosti oziroma normalnosti, ki ga potrebujemo za kakovostno življenje, ni ravnovesno stanje, ki se avtomatično vzpostavi, ko odstranimo zunanje motnje. Naša civilizacija je kot zapleten stroj, ki ga je treba neprestano popravljati in nadgrajevati, da nam dobro služi. Normalnost naše civilizacije je bistveno bolj krhka in negotova, kot smo bili še nedavno prepričani.
https://www.delo.si/mnenja/kolumne/krhka-normalnost/
