V znamenitem prizoru kultnega filma Matrica vodja upornikov Morfej pred glavnega junaka Nea položi modro in rdečo tabletko. Pojasni mu, da se v njegovem življenju ne bo nič spremenilo, če bo vzel modro tabletko, če pa se bo odločil za rdečo, bo spoznal svet, kakršen je v resnici.
Čeprav se nam ob gledanju filma zdi, da se protagonist spopada predvsem z dilemo, ali sploh želi izvedeti resnico, se mora hkrati opredeliti še do nečesa drugega, kar je prav tako pomembno. Odločiti se mora, ali lahko zaupa Morfeju, da mu bo rdeča tabletka dejansko prikazala realnost, kakršna je v resnici, in ne nove lažne podobe sveta. Vprašati se mora, kdo mu zagotavlja, da ima domnevni vodja upornikov dobre namene in ni v resnici zlobni agent, ki ga poskuša prevarati?
Na položaje, s kakršnimi se je v Matrici soočil glavni junak, v vsakdanjem življenju naletimo precej pogosteje, kot si morda mislimo. Dogajanje seveda običajno ni tako dramatično in usodno kot v filmu, a še vedno gre za odločitve, ki so pomembne za vsakega posameznika in skupnost, v kateri živi.
Vsak dan iz medijev in od ljudi, ki jih poznamo, slišimo nove pretresljive zgodbe in izvemo na videz pomembne informacije, za katere pa težko na hitro presodimo, ali dejansko držijo. Zato je utemeljeno vprašanje, ali morda obstaja kakšno univerzalno pravilo, ki bi nam lahko pomagalo ob takšnih dilemah?
Običajen nasvet je, da je dobro zaupati strokovnjakom. To seveda drži, a pomembno je, da znamo presoditi, kdo je res dober strokovnjak na določenem področju. Zavedati se moramo, da tudi znani znanstveniki, profesorji in celo Nobelovi nagrajenci kdaj izrečejo kaj nespametnega, čeprav prihajajo iz uglednih akademskih ustanov, zato ni priporočljivo kar slepo zaupati nekomu samo zaradi njegovega akademskega naziva.
Še slabše je, če verjamemo le posameznikom in medijem, ki so blizu našim prepričanjem ali svetovnemu nazoru. Čeprav se nam zdijo razlage ljudi, ki so nam blizu po vrednotah, praviloma razumljive in prepričljive, nas lahko ideološka usklajenost hitro pripelje do tega, da se ujamemo v zaprt krog enako mislečih. Tak pristop nam lahko ustvari sliko sveta, ki se nam zdi jasna in prepričljiva, vendar je daleč od resnice. Kako se lahko izognemo tovrstnim zablodam, ki niso redke niti med dobro izobraženimi in inteligentnimi ljudmi?
Prvo pravilo je, da svojega mnenja ne smemo utemeljevati na stališčih posameznih znanstvenikov ali na posebej izbranih raziskavah, temveč moramo izhajati iz soglasja stroke oziroma znanstvenega konsenza. Prav tako je dobro ugotoviti, kdo zna soglasje stroke povzeti na jasen in razumljiv način. Še posebej moramo biti pozorni na »strokovnjake«, ki javno razglašajo, da so sami prišli do »prave« resnice, medtem ko naj bi bila večina stroke zavedena in neverodostojna.
Zavedati se moramo, da je znanost v svojem bistvu kolektivna dejavnost številnih znanstvenic in znanstvenikov, ki nenehno komentirajo trditve drug drugega in opozarjajo na morebitne napake. Zato so zaupanja vredne šele ugotovitve, ki so bile predmet temeljite razprave in preverjanja v skupnosti, ne pa ideje posameznikov, ki še nimajo podpore v stroki.
Seveda se zgodi, da ima pomembno novo idejo sprva le en učenjak, vendar mora, da bo njegova ideja postala znanstvena vednost, z argumenti in dokazi najprej prepričati druge učenjake. Znanstvena skupnost lahko zelo hitro sprejema nova spoznanja, če so dobro utemeljena. Velja tudi pravilo, da potrebujejo revolucionarne ideje močnejše dokaze in zato več časa, da jih skupnost res natančno preuči in preveri.
Drugo pravilo lahko povzamemo po sistemu, ki ga uporablja Google. Ključna zamisel, na osnovi katere so razvili zelo učinkovit iskalnik, je bila, da so povezave med spletnimi stranmi uporabili kot glasove pri ocenjevanju, kateri zadetki so kakovostnejši in zanesljivejši. Zelo poenostavljeno povedano poteka vrednotenje zadetkov tako, da algoritem upošteva število in kakovost povezav na posamezno stran ter tako določi pomembnost spletnega mesta.
Kako bi lahko ta pristop uporabili pri preverjanju zanesljivosti virov, ki smo jim izpostavljeni v vsakdanjem življenju? Najpreprosteje tako, da preverimo, komu zaupajo ljudje, o katerih menimo, da imajo dober pregled nad določenim področjem oziroma tematiko. Vprašamo se, na primer, katerim virom zaupajo zdravniki, ko iščejo odgovore na zdravstvena vprašanja, ki niso neposredno povezana z njihovim delom.
Tretje uporabno pravilo lahko povzamemo po skupnosti, ki ustvarja Wikipedijo. Čeprav lahko spletno enciklopedijo dopolnjuje vsakdo, je vseeno zelo zanesljiva, saj se morajo prav vsi pisci, tudi če so dobri strokovnjaki, pri pisanju sklicevati na zanesljive in preverljive vire. Pisci se lahko opirajo le na vire, za katere uredniška skupnost presodi, da so zanesljivi in vredni zaupanja. Mediji, za katere ugotovijo, da objavljajo laži in zavajajoče informacije, so kot reference prepovedani.
V praksi je pomembno, da vse tri predlagane pristope smiselno združimo: sledimo virom, ki jim zaupajo strokovnjaki s posameznega področja, smo skeptični do informacij v medijih, v katerih objavljajo neresnice in zavajanja, ter poskušamo ugotoviti, kakšno je usklajeno stališče znanstvene skupnosti. Opisane tri metode sicer niso tako preproste kot čarobna tabletka v filmu, vendar so pomembne in uporabne zato, ker niso odvisne od posrednikov, ki bi jim morali brezpogojno zaupati.
https://www.delo.si/mnenja/kolumne/kako-vem-kdaj-nekaj-vem/
