O večnem miru in cenzuri

Immanuel Kant je leta 1795 v eseju Na poti k večnemu miru: filozofski načrt predstavil svoj razmislek o tem, kakšna bi morala biti državna in mednarodna ureditev, da ne bi več prihajalo do vojaških spopadov. Pomembno jamstvo, ki bi lahko preprečevalo nove vojne, je videl v ustavni ureditvi, po kateri za začetek novega vojaškega spopada ne bi bila dovolj volja vladarja, ampak bi moralo vodstvo države pridobiti tudi soglasje državljanov.

»Če je … soglasje državljanov potrebno za sklep, ‘ali naj bo vojna ali ne’, ni nič bolj naravnega od tega, da bodo, ker bi morali sklepati o svojih lastnih vojnih stiskah …, dobro premislili, preden bodo začeli tako hudo igro. V državni ureditvi, kjer podložnik ni državljan … pa je to najbolj samoumevna stvar na svetu, saj poglavar ni sodržavljan, temveč lastnik države, ki ne bo pri svojih pojedinah, lovih, počitniških gradovih, dvornih zabavah in podobnem zaradi vojne prav nič prikrajšan in jo bo torej sklenil iz nepomembnih vzrokov, kot kakšno zabavno igro …«

Kantov razmislek o vojni in miru je sprožil številne nadaljnje razprave, vnesel nov pogled na problematiko mednarodne varnosti in posredno pripomogel k nastanku Organizacije združenih narodov. Žal pa v duhu navdušenja nad razsvetljenstvom ni dovolj upošteval dejstva, da se državljani ne vedemo nujno kot razumna bitja, tudi ko nas pri odločanju nič ne ovira. Kot se lahko vedno znova prepričamo na primerih z vsega sveta, marsikdo ob ustrezni propagandi zlahka ponotranji zgodbe in pojasnila, katerih namen je predvsem podžiganje konfliktov.

Zelo pomemben dodatni pogoj, ki ga mora demokratična država izpolnjevati, da je večinsko javno mnenje ne potisne v nesmiselno vojno, je zato tudi odprt, svoboden in od vladajoče sfere neodvisen javni medijski prostor, za katerega praviloma skrbijo kakovostni mediji z dobrimi novinarji in intelektualci, ki se upajo javno oglašati ter izrekati o pomembnih družbenih vprašanjih.

Vendar svoboden medijski prostor nikakor ne pomeni preprosto to, da v njem ni klasične cenzure, pri kateri so novinarji in drugi pisci zaradi svojih zapisov preganjani, publikacije pa prepovedane oziroma onemogočene. Za zdrav in dobro delujoč prostor javne besede je pomembno tudi, da so v medijih spoštovani resnica, argumenti in dokazi. V svobodnem medijskem okolju seveda mora veljati svoboda govora, vendar to nikakor ne pomeni, da je mogoče izrekati laži in ponavljati dezinformacije. Takšno početje onemogoča konstruktivno javno razpravo, podobno kot to počne klasična cenzura.

Med pandemijo covida-19 in zdaj med poročanjem o vojni v Ukrajini lahko opazimo, da je cenzura prevzela drugačen mehanizem delovanja, kot ga je imela nekoč. Cenzura danes pogosto ne poteka več prek omejevanja dostopa do informacij, ampak nasprotno, prek bruhanja množice slabih, neresničnih in navideznih informacij. Če so mediji polni nezanesljivih in lažnih informacij, se ustvarjata medijski hrup in zmeda, kar ima na koncu enak učinek, kot ga je imela klasična cenzura.

Sodobni cenzor se tako ne zavzema več za omejevanje dostopa do informacij, ampak, nasprotno, spodbuja objavo člankov, v katerih so zapisane neumnosti, laži in zavajanja. V javnosti se tako ustvarja občutek, da je v medijih vse zmanipulirano, da so vsa mnenja enakovredna in da se je nesmiselno spraševati, kdo govori resnico in kdo ne. Cilj sodobne medijske cenzure je tako dosežen, ko ljudje ne znajo več razločevati, kaj je res in kaj ni oziroma ko se poruši zaupanje v avtoritete, ki v resnici nekaj vedo.

Dodatni problem je, da objavljanje prav vsega, za kar se zdi, da bo morda povečalo branost medija, tudi če gre za očitne dezinformacije in laži, na prvi pogled sploh ni videti kot cenzura. Izvajalci sodobne cenzure informacij namreč ne prikrivajo, ampak z objavljanjem lažnih, navideznih in nepreverjenih besedil ustvarjajo zmedo in onemogočajo konstruktivno javno debato. Vse to se dogaja ob nenehnem zagovarjanju svobode izražanja kot ene najvišjih vrednot.

Upam, da se bomo tudi pri nas začeli zavedati resnosti in nevarnosti sodobne medijske cenzure. Nova oblika cenzure, pri kateri uredniki ne verjamejo več v resnico, lahko z onesnaževanjem medijskega prostora enako učinkovito podžiga konflikte in povzroča škodo družbi, kot je to počela klasična cenzura ter z njo povezano prikrivanje resnice ter širjenje propagande.

V reviji Scientific American so že daljnega leta 1853 objavili sestavek z naslovom Resnica v novinarstvu, ki je tudi po skoraj 170 letih še vedno zelo aktualen: »Vpliv časopisnega tiska je danes res zelo velik, bodisi v dobrem bodisi v zlu. … Širjenje napačnih izjav in zmotnih mnenj pod vplivom in z orodjem tiska ne more biti drugačno kot plodno za zlo. Najbolj nesmiselni in nevarni pogledi na katero koli temo bodo našli vernike; ni mogoče določiti meje lahkovernosti človeka ali zla, ki ga je mogoče pričakovati zaradi širjenja laži in zmot … Vsak urednik mora biti zato izredno previden pri tem, kar objavi, kajti zlo, ki ga delajo ljudje, zlasti zaradi vpliva tiska, ni omejeno le na naš dan in našo generacijo.«

https://www.delo.si/mnenja/kolumne/o-vecnem-miru-in-cenzuri/

-