Pomen znanstvene pismenosti

Med pogoje za normalno delovanje sodobne demokratične države brez dvoma sodi tudi znanstvena pismenost njenih državljank in državljanov. Zadnja leta smo veliko pozornosti namenili škodljivemu vplivu lažnih novic ter pomenu medijske in digitalne pismenosti, a v času epidemije se je izkazalo, da je zelo pomembno tudi, da ključne odločitve sprejemajo ljudje, ki so znanstveno pismeni.

Glede na to, da pri nas o znanstveni pismenosti še nismo veliko govorili, naj opozorim, da pri tem pojmu ne gre za neposredno poznavanje in obvladovanje znanstvenih vsebin, ampak predvsem za razumevanje tega, kaj sploh je znanost, kako deluje in zakaj je pomembna za delovanje družbe in države. Dobro znanstveno pismena oseba zna, denimo, presoditi, ali je neka informacija, tudi če prihaja iz na videz verodostojnega vira, dejansko del znanstvenega konsenza oziroma zaupanja vrednega korpusa znanstvene vednosti.

Po dolgoletnem šolanju in napornem usposabljanju lahko posameznik postane strokovnjak bolj ali manj le za neko ozko področje znanosti, a po drugi strani lahko prav vsakdo z ne prav veliko truda postane razmeroma dobro znanstveno pismen. Pri znanstveni pismenosti namreč ne gre za to, koliko znanstvenih teorij dejansko poznamo, podobno kot pri klasični pismenosti ne gre za to, koliko knjig smo že prebrali. Bolj kot za poznavanje informacij gre za obvladovanje veščin in posedovanje ustreznih vrednot, ki usmerjajo naše razmišljanje in odločanje.

Za zdravo družbo je še posebno pomembno, da so znanstveno pismene osebe, katerih odločitve in dejanja imajo velik vpliv na skupnost. Poleg strokovnjakov, učiteljev, politikov, uradnikov in javno izpostavljenih osebnosti, so to gotovo tudi novinarji in uredniki medijev, ki skrbijo za raven in okvir javne razprave. Če vlada v medijih epistemološka zmeda, ko je čudaško mnenje nekega samooklicanega strokovnjaka predstavljeno brez dodatnih komentarjev in opozoril na enak način kot poročilo o usklajenem stališču stroke, je to jasen pokazatelj nizke ravni znanstvene pismenosti.

Zadnje čase lahko pogosto zasledimo mnenje, da temelji znanost na nenehnem dvomu in skepsi do vsakršnih avtoritet, zato naj bi bilo v duhu znanosti, da smo skeptični tudi do znanstvenih spoznanj. Čeprav se zdi takšna trditev marsikomu na prvi pogled morda povsem smiselna, gre v resnici za zmoto.

Znanstveniki so dejansko skeptični in najprej podvomijo o vseh novih spoznanjih svojih kolegov in kolegic, vendar po temeljitem postopku preverjanja hipoteze postopno pridobivajo težo in zaupanje. Cilj dobro delujoče znanosti zato nikakor ni splošen dvom in skepsa, ampak, nasprotno, trdno znanje, ki mu lahko brez težav povsem zaupamo.

Začetki moderne znanosti segajo v čas, ko so si učenjaki začeli sistematično izmenjevati javna pisma, v katerih so drug drugemu sporočali ideje in rezultate svojih raziskav. Prav iz odprtega izmenjevanja pisem, ki mu pravimo pisemska republika, se je pred nekaj stoletji razvila znanstvena skupnost. In pri izmenjavi ter vrednotenju idej je načelno lahko sodeloval kdorkoli, če je le spoštoval pravila argumentirane in spoštljive razprave.

Dvom in skepsa imata v znanosti zelo jasno metodološko funkcijo, saj neki ideji lahko zaupamo šele, če je izpostavljena široki možnosti za relevantno kritiko. Praviloma je tako, da šele ko se neka nova ideja ubrani pred vsemi protiargumenti in ugovori, ki jih lahko načelno izrazi kdorkoli, jo lahko obravnavamo kot legitimni del korpusa znanosti. Prav univerzalnost kritike je bila zelo pomembna metodološka novost moderne znanosti in predstavlja temelj zaupanja, ki ga imamo v znanstveno vednost.

Ob tem pa se moramo zavedati, da tudi če gredo nove ideje formalno pred objavo v znanstveni reviji skozi strokovni pregled (ang. peer-review), to še ni zadosten pogoj, da ideje lahko obravnavamo kot znanstveno vednost. Strokovni pregled pred objavo je le eden od načinov, kako v praksi poskrbimo za vrednotenje novih idej, a ne smemo ga obravnavati kot edinega in zadostnega, da se neka trditev izkaže za legitimen del znanstvene vednosti. Čedalje več revij je tako dodalo možnost komentiranja pod objavljenimi članki, kjer se včasih razvije zelo živahna in zanimiva razprava, prav tako pa obstaja možnost umika že objavljenega članka, če se v raziskavi naknadno pokažejo bistvene napake.

Pomemben element znanstvene pismenosti je gotovo zavedanje, kako sta univerzalni dvom in skepsa pogoja za zaupanje, ki ga imamo v dobro prediskutirano in preverjeno znanstveno vednost. Pri znanosti gre namreč za nekakšen paradoks, saj dvom ni ovira, ampak pogoj za trdno in zanesljivo znanje.

V sodobni družbi postaja vse bolj jasno, da je znanstvena pismenost pomembna kompetenca, ki ji v šolskem sistemu morda namenjamo premalo pozornosti. Vendar se moramo pri zavedati, da pri znanstveni pismenosti ne gre toliko za neposredno znanje kot za vrednote in veščine, ki jih pridobimo in ponotranjimo, če živimo v okolju, ki ceni resnično znanje in zna prepoznati navidezno ter lažno znanost. Pomemben del znanstvene pismenosti je prav zmožnost presojanja, kateremu viru ali strokovnjaku lahko dejansko zaupamo.

https://www.delo.si/mnenja/kolumne/pomen-znanstvene-pismenosti/

-