Pred nekaj dnevi sem brskal po nastavitvah svojega računa na twitterju in zašel na stran s statističnimi podatki o objavah. Presenečen sem ugotovil, da so bili tviti, ki sem jih napisal avgusta, skupaj prikazani več kot milijonkrat, najbolj obiskan tvit pa je imel kar 110.000 ogledov. Ker družbene medije, kot sta twitter in facebook, radi krivimo za marsikatero težavo, ki nas pesti zadnje čase, sem se ob tem podatku zamislil.
S spletnimi mediji danes lahko zelo hitro in razmeroma preprosto dosežemo zelo obsežno publiko. Če smo želeli pred desetletji javnosti sporočiti neko idejo, o kateri smo menili, da je pomembna za skupnost, smo morali napisati sestavek in ga poslati v objavo kateremu od časopisov. Danes lahko podoben učinek z nizom tvitov dosežemo v le nekaj minutah.
Vendar so družbeni mediji kljub svoji priročnosti vseeno na zelo slabem glasu. Z njihovo pomočjo se lahko enako hitro kot pomembna sporočila širijo tudi lažne novice in sovražni govor, če ob strani pustimo množico neškodljivih neumnosti, ki so namenjene zabavi. Po nekaterih interpretacijah naj bi bila prav facebook in twitter kriva za slab odziv na cepljenje, ki smo mu priča v Sloveniji. Ampak, ali imajo novi mediji res tako veliko moč in vpliv, kot se zdi?
Najsplošnejša značilnost družbenih medijev je, da nimajo več človeških urednikov, ki bi skrbeli za ustrezno raven javne besede in bi preprečili objavo vsega, kar ne dosega predpisanih standardov kakovosti. Nadomestili so jih algoritmi, ki se do pred kratkim sploh niso ukvarjali z vsebinami, ampak so skrbeli le, da so uporabniki čim več časa ostali pred zasloni, saj so jim lahko tako prikazali kar največ oglasov.
Upravljavci algoritmov so se dolgo časa otepali kakršnekoli odgovornosti za objavljene vsebine, saj naj bi bile njihove platforme le orodje, ki ga vsakdo uporablja na lastno odgovornost. Ta odnos se je spremenil šele, ko se je pripetilo nekaj odmevnih dogodkov, v katerih so prav družbena omrežja imela pomembno negativno vlogo. Brexit, izvolitev Trumpa, napad na ameriški Kapitol in širjenje dezinformacij o covidu-19 so le najočitnejši primeri, zaradi katerih lastniki platform niso mogli več zanikati, da njihove storitve nimajo škodljivih posledic za družbo.
Upravljavci algoritmov so se zato začeli truditi, da bi programe naučili še avtomatsko odstranjevati lažne informacije, onemogočati nastajanje mehurčkov enako (zmotno) mislečih ljudi ter z različnimi drugimi posegi vplivati na raven razprave. A algoritmi za vse jezike še ne delujejo enako učinkovito, prav tako včasih koga kaznujejo tudi po pomoti.
Pred prihodom družbenih medijev je javna debata o pomembnih skupnih vprašanjih potekala predvsem prek zapisov v časopisih. Intelektualci so si medsebojno izmenjevali poglede s članki in intervjuji. Pomembno pri tem načinu izmenjave stališč pa je bilo, da je vse potekalo po pravilih, za uresničevanje katerih so skrbeli uredniki medijev, v katerih so bila besedila objavljena.
Če smo nekoč izrazili pripadnost neki ideji tako, da smo šli na zborovanje ali kupili časopis, zdaj to vse pogosteje naredimo tako, da ideji posvetimo pozornost na družbenih omrežjih. Pri tem sploh ni nujno, da objave všečkamo, komentiramo ali delimo, dovolj je tudi, da jih samo gledamo, beremo ali poslušamo. Našo pozornost bodo algoritmi zaznali in upoštevali pri nadaljnjem prikazovanju vsebin.
Javni prostor izražanja mnenj, ki se je v antiki vzpostavil na mestnih trgih, z iznajdbo tiska se nato preselil v časopise ter pozneje v radijske in televizijske oddaje, je zdaj končal na spletu. Nekaj javno objaviti danes pomeni, da informacijo spravimo na splet tako, da je dosegljiva vsem. Tudi časopisni članki in televizijski ter radijski prispevki v resnici zaživijo šele, ko jih v neki obliki delimo na internetu. Karkoli si že mislimo o družbenih medijih, so postali pomembno orodje za javno komuniciranje.
Javnost kot miselni prostor izmenjave informacij in stališč, ki z argumentiranim dialogom vodi do sprejemanja razumnih skupnih odločitev, predstavlja temelj demokracije. Pri tem je zelo pomembno, da pri soočanju idej ne pride le do tekmovanja v propagandi oziroma prepričevanju, ampak se odvije tudi vrednotenje argumentov. Če tega elementa v javni razpravi ni, demokracija kot sistem vladanja ne more dobro delovati.
Kakšen vpliv imajo družbeni mediji na delovanje javnega prostora, je zelo odvisno od načina, kako jih uporabljamo. Ker algoritmi še kar nekaj časa ne bodo dovolj pametni, da bi znali učinkovito in zanesljivo urejati naše spletne pogovore, bomo morali sami poskrbeti za kakovost razprave. Vzpostaviti bomo morali standarde vedenja, bontona in postopkov za soočanje mnenj ter jih nato upoštevati.
Karkoli si že mislimo o družbenih medijih, postali so pomemben del našega javnega prostora in vse več jih uporabljamo za širjenje informacij in soočanje stališč. A podobno kot je pri nekaterih pogojno užitnih gobah pomemben način, kako jih skuhamo oziroma pripravimo, so tudi družbeni mediji pogojno lahko zelo koristni, če jih le uporabljamo na ustrezen način.
https://www.delo.si/mnenja/komentarji/pogojna-koristnost-druzbenih-medijev/
Pomen ozaveščenih vplivnežev
Zakaj bi kdorkoli sploh verjel cepilnemu influencerju Sadežu, saj ni strokovnjak za cepiva? Zakaj ga mediji sploh vabijo v oddaje in sprašujejo za mnenje? To je podobno, kot če bi se spraševali, zakaj bi kdorkoli zaupal Greti Thunberg, ko govori o podnebnih spremembah?
Seveda Greta in Sadež nista strokovnjaka in ne govorita s stališča stroke. A njuno sporočilo je prav tako izjemno pomembno. Oba ljudem zelo učinkovito sporočata, da morajo zaupati resnični stroki oziroma znanosti! Da nekdo učinkovito javno zagovarja stališče, da mora več ljudi zaupati stroki, seveda ni treba, da je strokovnjak. Prav v tem je velika vrednost sodobnih angažiranih influencerjev.
Ozaveščeni vplivneži izrabljajo svojo pogosto pojavljanje v medijih za to, da ljudem sporočijo pomembne informacije, ki sicer ne dosežejo res širokega spektra naslovnikov, oziroma ne prodrejo globoko v javnost.
Angažiranih influencerjev, ki znajo ločiti pravo od navidezne stroke, potrebujemo še bistveno več, saj so tudi preroki lažne znanosti zelo spretni z novimi mediji in znajo ustvariti zelo škodljive vsebine, ki so polne laži, a se vseeno hitro delijo in dosežejo veliko ljudi.
A to, da ste mogoče sami v nekem mehurčku, iz katerega ne vidite, pa ni mogoče?