Znanost velja za znanilko prihodnosti. Razumemo jo kot zelo učinkovito metodo za ustvarjanje novega znanja, ki spodbuja napredek družbe. Znanstvena odkritja so bila v zadnjih stoletjih glavni vir tehnološkega in družbenega razvoja, ki je velikemu delu človeštva omogočil, da si je bistveno izboljšal kvaliteto življenja.
Čeprav je znanost na neki način postala sinonim za boljšo prihodnost, pa o prihodnosti same znanosti skorajda nikoli ne razpravljamo. Nekako kar predpostavljamo, da bo metoda znanstvenega raziskovanja, kakršno smo poznali do zdaj, delovala enako dobro tudi v prihodnje. Toda ali ta predpostavka dejansko drži?
Znanost temelji na izmenjevanju idej
V znanosti velja pravilo, da je treba ideje in spoznanja javno deliti, saj znanje na ta način najhitreje napreduje. Izjemno pomembno je tudi, da z javno objavo kar najhitreje izločimo ideje, ki niso dobro utemeljene oziroma podprte z argumenti. A kaj znanstvenike sploh motivira, da ideje javno delijo?
Pred nastankom moderne znanosti so učenjaki pomembne ideje pogosto skrivali ali jih držali vsaj v ozkem krogu posebej posvečenih, saj so lahko imele veliko strateško ali ekonomsko vrednost. Znanost je težave s pomanjkanjem spodbud za javno delitev idej rešila tako, da je vsakemu, ki je prvi javno objavil novo idejo, priznala njeno avtorstvo.
Čeprav je bila ideja vsem javno dostopna, je bil načeloma le en sam učenjak tisti, ki so mu vsi drugi člani znanstvene skupnosti priznali, da je avtor novega spoznanja. In potrdilo avtorstva v obliki javne objave opisa odkritja je lahko uporabil kot vir za pridobivanje sredstev, s čimer si je materialno poplačal vložen čas in energijo,
Pomembno je tudi, da je takšen sistem nagrajevanja dokaj učinkovito preprečeval goljufije, saj je moral vsakdo idejo najprej javno objaviti, šele nato je lahko svoj dosežek tako ali drugače unovčil. Ker je bila ideja javno dostopna za preverjanje, komentiranje in kritiko, so lahko drugi strokovnjaki hitro opozorili na morebitne napake in prevare.
Kriza sistema nagrajevanja
Zadnja desetletja je postala znanost na mnogih področjih izjemno tekmovalna. Tudi v laboratorijih uglednih svetovnih univerz si raziskovalci mnogokrat v prvi vrsti sploh ne prizadevajo več za napredek znanja, ampak bolj za napredovanje lastnih akademskih karier. Drug pred drugim skrivajo podatke in na laboratorijske pulte nastavljajo lažne kemikalije, da bi kolege zavedli v prepričanje, da izvajajo drugačne poskuse, kot jih v resnici.
Čeprav se zdi, da v znanosti še vedno velja enak način vrednotenja in nagrajevanja, kot so ga iznašli pred nekaj stoletji, je vmes prišlo do pomembnih sprememb. Osnova vrednotenja tako že nekaj časa niso več ideje oziroma znanstvena odkritja, ampak publikacije o odkritjih. Tisto, kar je bilo izvorno nekaj postranskega, saj nihče ni niti pomislil, da bi imela neka ideja vrednost že zgolj zato, ker je objavljena v prav določeni publikaciji, je zdaj vsaj v akademskem okolju postalo cilj sam po sebi.
V marsikateri vedi imajo vrednost le točno določene publikacije, kapital znotraj znanosti pa večinoma ni več avtorstvo idej, ampak količina objav v revijah, ki so trenutno akademsko popularne. Prav tako je zelo problematičen trend slabljenja pomena avtorstva, saj se v publikacijah vedno pogosteje podpisujejo raziskovalci, ki pri izvedbi raziskave sploh niso sodelovali, a so morda formalni vodje institucije, kjer je raziskava potekala, ali so priskrbeli financiranje zanjo.
Med krizo se znanost najbolj izkaže
Odziv znanosti na izbruh prvega virusa sars leta 2003 je veljal za šolski primer tega, kako naj bi v idealnih razmerah delovala znanost. Takrat so uradniki Svetovne zdravstvene organizacije povezali nekaj vodilnih laboratorijev za proučevanje virusov z vsega sveta, da so si redno izmenjevali informacije o raziskavah. V nekaj mesecih jim je tako uspelo natančno proučiti virus in prebrati njegov genom.
Ob izbruhu novega koronavirusa v začetku leta 2020 posebna organizacija in koordinacija med znanstveniki sploh ni bila več potrebna. Za kar je bilo pred dvema desetletjema potrebnih nekaj mesecev usklajenega dela več laboratorijev, je bilo zdaj doseženo v nekaj dneh.
Že nekaj ur zatem, ko so kitajski znanstveniki objavili genom novega koronavirusa, so si raziskovalci po vsem svetu začeli izmenjevati spoznanja o njegovih lastnostih. Twitter, ki ga pogosto krivimo za širjenje lažnih novic in dezinformacij, se je izkazal za učinkovito orodje tudi pri soočanju in komentiranju znanstvenih raziskav. Z malo spretnosti je lahko kdorkoli prisostvoval soočanju argumentov med strokovnjaki, ki so si izmenjevali podatke, postavljali hipoteze in medsebojno vrednotili nova spoznanja.
Poleg hitrejšega kroženja informacij, kar je bistveno pospešilo nekatere raziskave, je nova odprtost znanosti povzročila tudi, da je običajno skrit proces medsebojne kritike med znanstveniki potekal vsem na očeh. Javnost je tako spoznala realno podobo znanstvenega dela, ki marsikdaj ne poteka v idealizirani obliki, kakršna je opisana v učbenikih.
Konzorcij znanstvenikov za boj proti virusu
Že v začetku marca 2020 so se na Univerzi Harvard zbrali raziskovalci iz več okoliških znanstvenih institucij in se zavezali k sodelovanju pri proučevanju novega koronavirusa. Podobno kot so se pri nas navdušenci z različnih področij družbe povezali pri projektu Sledilnik, so se ameriški znanstveniki z inštitutov in univerz ter iz visokotehnoloških podjetij v okrožju Massachusetts povezali v konzorcij MassCPR. Vse v želji, da bi čim hitreje razumeli biologijo virusa sars-cov-2 in naravo bolezni covid-19 ter razvili zdravila, cepiva in teste.
Sodelovanje znanstvenikov je bilo izjemno plodno, saj so raziskovalci, sodelujoči v konzorciju, hitro postavili protokole za zdravljenje bolezni, razvili cepivi Moderna in Janssen ter prišli do mnogih drugih pomembnih spoznanj o delovanju virusa.
A konzorcij MassCPR je bil učinkovit predvsem zato, ker med raziskovalci ni bilo medsebojnega rivalstva, ampak so se vsi skupaj trudili za isti cilj. Znanstveniki se zdaj sprašujejo, kako bi lahko to novo energijo ter predanost odprtosti in sodelovanju ohranili tudi v prihodnje, ko bo virus dokončno premagan.
Materialno nagrajevanje ni del enačbe
Na mestu je zato vprašanje, kaj bi morali v akademskem sistemu spremeniti, da bi lahko tudi raziskovalci znotraj institucionalizirane znanosti sodelovati na podoben način, kot sodelujejo znanstveniki v konzorciju MassCPR ali zanesenjaki pri projektu Sledilnik.
V primeru ljubiteljskih projektov gre običajno za zelo jasne cilje in pravila, ki se jih vsi sodelujoči dobro zavedajo in jih spoštujejo, sicer ne morejo sodelovati pri skupni dejavnosti. Prav tako materialno nagrajevanje pri tovrstnih ljubiteljskih projektih ni del enačbe. Sodelujoči vlagajo v projekt svoj prosti čas, ker vanj dejansko verjamejo in jih izpopolnjuje že izdelek sam po sebi.
Znanost bo morala resno premisliti predvsem o tem, kako nadgraditi sistem nagrajevanja. Trenutni sistem spodbud zelo ozko opredeljuje dosežke, ki jih je mogoče akademsko unovčiti. Prav tako ne pokrije celotnega spektra družbeno pomembnih dejavnosti, ki jih opravljajo znanstveniki. Če ima dejansko vrednost v znanosti zgolj zelo majhen nabor dosežkov, se bo večina raziskovalcev trudila doseči prav te cilje, tudi če so za njihovo področje raziskovanja povsem nepomembni.
Zato bi prva reforma, ki bi jo bilo treba izvesti, da bi znanost tudi v prihodnje dobro delovala, moralo biti bistveno povečanje števila in raznolikosti kazalnikov, s katerimi se vrednoti znanstveno delo. Sodelovanje pri projektu, kakršen je Sledilnik, akademskemu znanstveniku pri nas po trenutnih kriterijih namreč ne bo prav nič koristilo, prej škodilo.
Še bolj radikalna je ideja, da bi materialne spodbude povsem umaknili iz znanosti in raziskovalcem kot nadomestilo ponudili neke vrste univerzalni temeljni dohodek. Gre za utopično idejo, ki pa ima morda bistveno več skupnega z izvornimi vrednotami znanosti, kot se zdi. Znanstvenik je dejansko lahko kritičen šele takrat, ko njegova eksistenca zaradi izrečenega mnenja ni ogrožena.
