Znanost v Sloveniji – kritični pregled

Leta 2015 je v Radencih pri Murski Soboti v visoki starosti 96 let umrla velika zvezda svetovne medicine, ki so jo pri reviji Medscape uvrstili na seznam 25 najvplivnejših zdravnikov in zdravnic dvajsetega stoletja. Čeprav je prišla do svojih pomembnih spoznanj med delom v eni od slovenskih bolnišnic, pa je pri nas še vedno ne pozna skorajda nihče. Zora Janžekovič je s trdim delom, pogumom in vztrajnostjo dokazala, da je mogoče doseči v svetovnem merilu pomembna znanstvena spoznanja tudi v slabo opremljenih prostorih skorajda brez sredstev in pomoči. Z izvirno metodo zdravljenja hudih opeklin je rešila veliko življenj, saj ji je uspelo dramatično zmanjšati število okužb, čas hospitalizacije in umrljivost. Njena metoda je v svetu postala standard pri zdravljenju globokih opeklin tretje stopnje, v učbenikih kirurgije pa ni navedena le z imenom, ampak tudi s fotografijo. A kljub znanstvenim dosežkom, ki jim v Sloveniji težko najdemo vzporednice v kateri koli drugi vedi, je umrla v domačem okolju skorajda neznana.

Med nevidnimi in navideznimi znanstveni dosežki

Odnos slovenske znanstveno-akademske skupnosti do Zore Janžekovič kaže, da odlični, vplivni in v svetovnem merilu izjemno odmevni dosežki že pred pol stoletja niso nujno pomenili tudi ustreznega mesta v lokalni akademski oziroma znanstveni hierarhiji. Čeprav je Zora Janžekovič vse svoje raziskave opravila v Sloveniji in velja za ključno inovatorko na svojem strokovnem področju v svetovnem merilu, ni bila nikoli članica Slovenske akademije znanosti in umetnosti (SAZU). Prav tako je lokalni sistem vrednotenja znanstvenih dosežkov ni zaznal kot posebej izstopajoče ne v obdobju, ko je bila raziskovalno aktivna, niti njeni dosežki najverjetneje ne bi imeli velike teže danes, saj niso bili objavljeni na način, da bi ga kot pomembnega zaznali trenutno zveličavni algoritmi za vrednotenje znanstvenoraziskovalnega dela.

Če je Zora Janžekovič primer znanstvenice z izjemnimi dosežki, ki vsaj kot zgodovinska osebnost še vedno nima ustreznega mesta v lokalni akademski hierarhiji, pa lahko v slovenski znanosti po drugi strani že vrsto let spremljamo razmah posameznikov in skupin, ki so izjemno uspešni v plezanju po akademskih lestvicah, čeprav njihovo delo nima skorajda nikakršne vsebine oziroma dejanske vrednosti. Pojavlja se vse več zgolj navideznih strokovnjakov in strokovnjakinj, ki so po lokalnih kriterijih vrednotenja znanstvene uspešnosti izjemno dobri, a žal le na način, da spretno ustvarjajo vtis velike znanstvene produkcije, ki ni izraz dejanske strokovne vsebine. Ta navidezna uspešnost jim omogoča napredovanje po akademski hierarhiji in pridobivanje javnih raziskovalnih sredstev, a nima resnične vrednosti ne za stroko in ne za družbo.

Porast navidezne znanosti na eni strani in v svetovnem merilu vrhunski dosežki, ki jih lokalna skupnost ne zazna, sta le dve skrajnosti v zelo raznoliki paleti težav, ki pestijo znanost v Sloveniji. V sestavku bomo podrobneje obravnavali nekaj ključnih dejavnikov, ki so v zadnjih treh desetletjih pomembno vplivali na razvoj lokalne znanstvene skupnosti. Posebej bomo izpostavili proces prenosa akademske avtoritete od znanstvenih elit na algoritme in opisali posledice takšne spremembe vrednotenja znanstvenega dela, kar je med drugim povzročilo bistveno osiromašenje možnosti za izvedbo akademskih karier. Osvetlili bomo preoblikovanje načina javnega financiranja raziskovalne dejavnosti, s katerim se je vzpostavil nov sloj znanstvene aristokracije, za konec pa bomo orisali še vzpon ideologije »odlične znanosti«, ki je nadomestila zavzemanje za integriteto in kvaliteto raziskovanja.

Začetki znanstveno-akademske skupnosti v Sloveniji

Skrb za avtoriteto tistega, ki predstavlja stroko oziroma znanost, je ena od ključnih storitev, ki jih znanstvena skupnost nudi družbi. Znanost namreč ni le zelo učinkovit sistem za vrednotenje idej, ampak je tudi sistem za vrednotenje strokovnjakov. A če se znanstvene teorije vrednoti praviloma z mednarodno argumentirano izmenjavo idej, se strokovnjake vrednoti predvsem po njihovih dosežkih in ugledu v lokalni stroki, kar naj bi se odražalo v akademskih in strokovnih nazivih.

Tradicionalno so usposobljenost novih strokovnjakov presojali akademsko že uveljavljeni učenjaki, ki so jim bolj ali manj vsi priznavali strokovno avtoriteto. Ko so pred dobrim stoletjem ustanavljali Univerzo v Ljubljani, so po vsej Evropi iskali že uveljavljene učenjake, ki bi bili pripravljeni prevzeti posamezna področja študija. Pomagali so si tudi z že uveljavljenimi profesorji, ki so iz Rusije pobegnili zaradi revolucije in so po Evropi iskali možnost zaposlitve. Prav ti so ob nekaterih Slovencih, ki so se vrnili s profesorskih mest na evropskih univerzah, postali pomemben temelj univerzitetnega študija v Sloveniji.

V obdobju, ko je bilo področje današnje Slovenije del Avstrije in kasneje Avstro-Ogrske, se je kar nekaj pri nas rojenih učenjakov uveljavilo v nemško govorečem akademskem okolju, ki je v devetnajstem stoletju predstavljalo enega od globalno najpomembnejših in najbolj plodnih okolij za raziskovalno delo. Vendar zanje ne moremo trditi, da so delovali kot slovenski znanstveniki, saj njihov primarni jezik ni bil slovenščina, prav tako pa niso delovali na območju današnje Slovenije.

Nekateri so se po prvi svetovni vojni sicer vrnili in začeli vzpostavljati lokalno slovensko znanstveno-akademsko okolje, ki je začelo tudi v akademski svet vse bolj aktivno uvajati slovenščino. Ključno vlogo pri tem je imela prav ustanovitev Univerze v Ljubljani, nato pa tudi več znanstvenih inštitutov, ki so sprva delovali v okviru Slovenske akademije znanosti in umetnosti (SAZU), nato pa so postali samostojne raziskovalne ustanove.

V obdobju Jugoslavije je imela slovenska znanost solidne raziskovalne uspehe. Med drugim smo imeli velik ugled v okviru različnih mednarodnih pobud za izboljšanje kakovosti življenja ljudi po svetu, ki so delovale v okviru Organizacije združenih narodov. Prav tako smo imeli razmeroma prost dostop do strokovne literature in zahodne tehnologije, kar je omogočalo, da so se posamezna strokovna področja hitro razvijala.

Pomemben pospešek je raziskovalna sfera v Sloveniji dobila v osemdesetih letih dvajsetega stoletja, ko so uspeli nekateri takratni funkcionarji, ki so večinoma izhajali iz znanosti, bistveno povečati količino javnih sredstev za raziskovanje, kar se je odrazilo v nakupih pomembne raziskovalne opreme in v uvedbi zelo uspešnega sistema mladih raziskovalcev.

Prenos akademske avtoritete od znanstvenih elit na algoritme

Ob menjavi političnega sistema in vzpostavitvi Republike Slovenije v začetku devetdesetih let dvajsetega stoletja, se je začelo javno izražanje dvoma v dejansko strokovnost lokalne akademske in znanstvene elite. Ker marsikdo ni bil več prepričan, da slovenska akademska hierarhija temelji na resničnih strokovnih kompetencah, se je začelo iskati načine, kako bi lahko strokovno avtoriteto vzpostavili na novih, bolj zanesljivih temeljih.

Zaradi digitalizacije, ki je takrat potekala na mnogih področjih družbe, je bila pri roki pobuda, da bi se hierarhija vzpostavila na podlagi bibliografskih podatkih. To je bil v tistem času razmeroma nov pristop, ki so ga izvorno razvili za medsebojno primerjanje produktivnosti raziskovalcev predvsem v naravoslovnih in tehniških vedah. Vrednotenje znanstvenikov naj bi potekalo preko odziva, ki ga njihova dela vzbudijo v delih drugih učenjakov. A takšen sistem je bilo mogoče uveljaviti šele, ko je bila večina znanstvenih del že digitaliziranih in vnesenih v velike baze podatkov.

V devetdesetih letih dvajsetega stoletja sta se vzpostavila velika sistema COBISS in SICRIS, ki še danes zbirata podatke o delu raziskovalcev in raziskovalk. Takrat se je zdelo, da so prav takšne zbirke podatkov tisti neodvisni pripomoček, ki bo pomagal pri izgradnji bolj zanesljive hierarhije med strokovnjaki. Namesto že uveljavljenih akademskih imen, ki se jim ni več zaupalo, naj bi po novem strokovnost vrednotili algoritmi, ki analizirajo bibliografske podatke v velikih zbirkah. Dvom v akademske elite je tako pripeljal do premika avtoritete z že priznanih strokovnjakov na avtomatsko vrednotenje s pomočjo analize bibliografskih podatkov. Z nastankom Agencije za raziskovalno dejavnost (ARRS) se je pristop avtomatizacije vrednotenja dokončno uveljavil kot edina prava referenca.

Na začetku je novo metodo podpiralo kar veliko raziskovalcev, saj je bil dvom v strokovnost akademskih elit na mnogih področjih upravičen. A razmeroma kmalu se je tudi novi sistem vrednotenja izkazal kot problematičen, še posebej ko so kot parameter v algoritem dodali količino prejetega denarja. Čeprav so bil rezultati vrednotenja, ki jih je podajal avtomatski sistem, občasno nenavadni, in je postajalo vedno bolj očitno, da sistem ni tako idealen, kot se je sprva zdelo, skupnost vanj vseeno ni resno podvomila, saj naj bi bile druge možnosti vrednotenja še slabše.

Tako so si nekateri raziskovalci, ki so imeli to možnost, začeli prilagajati algoritme za vrednotenje na način, da je bil izplen zanje kar najboljši, drugi pa so prišli do zaključka, da je zanje smiselno, da ustvarjajo takšne bibliografske vpise, s katerimi lahko iztržijo kar najboljšo oceno. Prav tako se je obrestovalo kopičenje dosežkov pri eni sami osebi raziskovalne skupine, ki je bila običajno tudi njena vodja. Ker znanstveniki, ki so se v novem sistemu povzpeli na vrh hierarhije, nimajo interesa, da bi tovrstne mehanizme spremenili, ostali pa imajo najverjetneje premalo vpliva, da bi v sistemu karkoli dosegli, do resne reforme zaenkrat še ni prišlo.

Znanstveni funkcionarji sicer pojasnjujejo, da algoritmi sedaj nimajo več tako velikega vpliva, kot so ga imeli nekoč, saj naj bi se preko sistema neodvisnih recenzentov ocenjevala dejanska vsebina raziskovalnega dela. Vendar se v praksi žal zaenkrat ni še nič bistvenega spremenilo. Sistem je še vedno prepojen z vrednotenjem preko algoritmov, saj tudi strokovnjaki, ki so povabljeni, da izrazijo svoje mnenje, bolj ali manj le preverijo številke, ki jih navajajo algoritmi in te nato povzamejo z besedami. Velika težava je tudi, da ocenam recenzentov večinoma ni mogoče ugovarjati, tudi v primerih, ko gre za očitno nerazumevanje in napake.

Pristop štetja bibliografskih enot prevladuje tako pri ocenjevanju predlogov raziskav kot pri habilitacijah oziroma napredovanju po lestvici akademske hierarhije. A če so morale akademske elite nekoč prevzemati vsaj osebno odgovornost za svoje odločitve, jim tega sedaj ni več treba. Kakorkoli so že nastavljeni algoritmi in pravilniki, se jih prikazuje, kot da gre za objektivne pokazatelje vrednosti idej in strokovnjakov.

V zadnjih desetletjih je tako v delovanju slovenske znanosti prišlo do pomembnega preoblikovanja tega, kdo predstavlja strokovno oziroma znanstveno avtoriteto. Prišlo je do prenosa akademske avtoritete iz znanstvenih elit na bibliografske algoritme. Če so Zoro Janžekovič pred petdesetimi leti iz slovenske znanstveno-akademske skupnosti izločile provincialne strokovne elite, bi jo danes najverjetneje izločili navidezno objektivni algoritmi, za katerimi se skrivajo novodobne »digitalne« elite.

Vzpostavitev tračnic za izvedbo akademske kariere

Zelo resna slaba posledica vzpostavitve algoritmičnega načina vrednotenja je bilo bistveno osiromašenje možnosti za izvedbo akademskih karier. Ker obstajajo po algoritmih in pravilnikih vnaprej zapovedana zaporedja korakov, ki jih je potrebno izvesti, da lahko nekdo deluje kot znanstvenik oziroma profesor, ima mladi znanstvenik zelo malo svobode pri tem, kako bo vstopil v znanost. Zaradi poudarka na formi, ima vsebina raziskovalnega dela vedno manjšo vlogo. Pomembno je le, da vsak zadosti vnaprej določenim kriterijem oziroma zahtevam, ki so zapisane v algoritmih in pravilnikih.

Če nekdo pridno pelje svojo kariero po vnaprej postavljenih akademskih tračnicah, bolj ali manj avtomatsko napreduje in velja za uspešnega znanstvenika. Kaj je dejansko naredil v stroki, se seveda ne spodobi spraševati, saj se predpostavlja nezmotljivost sistema vsemogočnih algoritmov, ki naj bi objektivno skrbeli za kvaliteto učenjakov in neodvisno vrednotili njihove dosežke.

Seveda človeški um ni najbolj kreativen, ko je močno nadzorovan. Slovenski znanstveniki se morajo žal vedno znova dokazovati predvsem v luči algoritmov, ne z dejanskimi dosežki v svoji stroki, kar pomeni, da so pod nenehnim nadzorom. Veliko sposobnih učenjakov je zato že zapustilo akademske vode in odšlo v gospodarstvo ali v tujino, saj se ne morejo identificirati z vzpostavljenimi vrednotami in pravili, ki določajo, kaj je edina prava znanstveno-akademska kariera.

Izkazalo se je tudi, da nekateri vplivni naravoslovno-tehnično izobraženi znanstveniki preprosto ne znajo in ne zmorejo dojeti, da obstajajo še drugačne kariere poti, kot so si jih sami zamislili oziroma kot so uveljavljene v njihovi znanstveni panogi. Nikakor namreč ni nujno, da bi morali vsi znanstveniki prehoditi povsem enake stopnice, kot jih prehodi recimo uspešen eksperimentalni fizik. V želji, da bi gojili samo »odlično znanost«, so tako lokalni akademski veljaki dosegli, da algoritmi hitro odstranijo vse, ki se ne uspejo dovolj hitro prilagoditi vzpostavljenim akademskim kalupom. Izločanje sposobnih, ki niso skladni z navideznim idealom znanstvenika, pa povzroča v tako majhnem okolju, kot je slovensko, zelo veliko škodo.

Prihaja do absurdov, da odhajajo učenjaki za nekaj mesecev v Zagreb, Trst ali na Dunaj, da pridobijo zahtevani pogoj delovanja v tujem akademskem okolju, kot ga predpisujejo algoritmi in pravilniki. Pri tem je pomembna samo dolžina tega bivanja, ni pa pomembno, čemu je tak odhod v tujino sploh namenjen. Če gre za spoznavanje novih tehnologij, neposredne diskusije ali brskanje po arhivih, je potovanje seveda smiselno, nikakor pa nima vrednosti samo na sebi, če je šlo le za zadostitev pogojem za habilitacijo iz pravilnika.

Žal je v slovenski znanosti trenutno mogoče uspeti le, če se vnaprej odločiš, da boš svojo kariero peljal po vzpostavljeni akademski poti, iz katere ne boš niti malo skrenil, ob tem pa boš tudi tiho. Javno je namreč dovoljena le hvala »odlične znanosti«, kar je medijsko všečen izraz za algoritmično vrednotenje znanstvenih dosežkov, in neprestano stokanje, da dobi znanost premalo javnega denarja. Če se prekršiš glede nenapisanih pravil, si hitro kaznovan.

Projekti, programi in nova znanstvena aristokracija

Poleg prenosa avtoritete na algoritme in zaprek pri napredovanju v akademski hierarhiji, se je v obdobju samostojne Slovenije v lokalnem znanstvenem sistemu zgodila še ena pomembna sprememba. Prišlo je do vzpostavitve novega načina delitve javnega denarja, ki je namenjen podpiranju raziskovalnega dela.

V preteklosti so državni denar dobivale raziskovalne organizacije, ki so bile dokaj neodvisne pri tem, za katere raziskave in nove zaposlitve so ga uporabile. Seveda je bilo veliko dela na inštitutih z državno pomočjo namenjenega za podporo industriji in za večanje kvalitete življenja ljudi. Del državnega denarja se je delil tudi za neposredne predloge raziskav, o čemer so bolj ali manj neodvisno odločali skrbniki posamičnih znanstvenih področij, ki so delovali v okviru ministrstva za znanost, kar je pomenilo, da sistem ni bil transparenten in je dopuščal odločitve, ki se marsikomu niso zdele pravilne oziroma pravične.

Z vzpostavitvijo nove Javne agencije za raziskovalno dejavnost (ARRS) prišlo do reorganizacije financiranja znanosti, ki se je po novem razdelilo na programe in projekte. Prejšnje neposredno državno financiranje raziskovanja na univerzah in inštitutih se je preoblikovalo v programske skupine, financiranje konkretnih predlogov raziskav pa je dobilo mesto v vsakoletnem razpisu za financiranje raziskovalnih projektov.

Neposredna posledica vzpostavitve novega financiranja znanosti preko programskih skupin je bila, da se je dejanska moč odločanja prenesla iz vodstev inštitutov na vodje programov. Inštituti so tako izgubili možnost strateškega razvojnega in kadrovskega odločanja, močno pa se je povečala moč posameznih raziskovalcev, ki so po spletu naključij postali vodje programskih skupin. Te skupine so začele dobivati denar neposredno od ARRS, o svojih raziskovalnih uspehih, pa so ji poročale le na daljša obdobja.

Pomemben je še podatek, da vodja programske skupine ni voljena funkcija, ampak neke vrste fevdalni naziv, ki se lahko prenese na drugega raziskovalca le v primeru, ko se vodja sam tako odloči. Če slučajno pride do ukinitve katere od programskih skupin, kar se zgodi le redko, se denar razdeli med druge programske skupine na isti inštituciji. Tudi zelo uspešen sistem mladih raziskovalcev, v okviru katerega se lahko mladi znanstveniki zaposlijo na inštitutu za čas svojega doktorskega študija, je sedaj formalno vezan na programske skupine.

Takšen sistem financiranja raziskovalnih inštitucij, kot ga je vzpostavila Slovenija, inštitutom žal ne omogoča oblikovanja strateške kadrovske in razvojne politike, prav tako pa takšen pristop med raziskovalci ne vzpodbuja sodelovanja. Vodje programskih skupin imajo v sedanjem sistemu veliko formalno in dejansko moč, ki ni podvržena skorajda nikakršnemu nadzoru. Čeprav mnogi raziskovalci, ki so v poziciji vodij, svojega položaja ne izkoriščajo, pa to nikakor ne velja za vse programske skupine.

Ideologija »odlične znanosti« kot nadomestek za integriteto in kvaliteto raziskovanja

V slovenski znanosti lahko zadnja leta pogosto slišimo, da se vsi zavzemajo za čim več »odlične znanosti«. Ko poskušaš malo bolj natančno ugotoviti, kaj naj bi ta slogan dejansko pomenil, ti pojasnijo, da gre predvsem za visoko-citirane objave v dobrih revijah, ki so kot dobre prepoznane tako, da imajo njihovi članki v povprečju veliko citatov. Prav tako je za nekatere zadnja leta postala pomembna referenca, koliko projektov Evropskega raziskovalnega sklada (ERC) ima posamezna inštitucija, saj naj bi prav ti projekti še posebej poosebljali »odlično znanost«.

Seveda se vse to lepo sliši, a znanstvena skupnost se mora ob tem resno vprašati, kaj ima zanjo dejansko vrednost? Je veliko zbranih objav in citatov res vrednota, ki bi jo lahko častili samo na sebi, ali se je morda treba vprašati tudi, kako je posamezni raziskovalec prišel do velike množice objav in citatov? Je poleg načina objave morda pomembna še vsebina raziskave, njen pomen za razvoj znanosti in za napredek družbe? Je pomembno tudi, kakšno vlogo ima pri izvajanju raziskav integriteta raziskovalcev? Je nekdo lahko dober znanstvenik, če molči, ko ve, da njegov kolega nadleguje študentke, prakticira slabo znanost ali javnost zavaja glede svojih raziskovalnih dosežkov?

Takšna in podobna vprašanja, ki nikakor niso preprosta, si mora neprestano zastavljati vsak sistem, ki želi dobro in učinkovito izvajati svoje družbeno poslanstvo. V dobro delujočem družbenem sistemu, še posebej takšnem, ki naj bi učinkovito vrednotil ideje in strokovnjake, mora neprestano potekati odprta in živa razprava, v kateri nikakor ne sme prevladovati le en sam del skupnosti, ampak morajo biti zastopani glasovi vseh.

V Sloveniji smo trenutno v fazi, ko se sistemskih problemov znanosti šele začenjamo zavedati, nimamo pa še delujočih mehanizmov, ki bi težave sistematično zaznavali in odpravljali. Včasih se zdi, da smo naivno še vedno prepričani, da bodo že osnovna pravila znanosti učinkovito preprečevala nepravilnosti. To žal ne drži, kar pričajo tako izkušnje iz tujine, kot tudi nedavni dogodki v domači raziskovalni skupnosti.

Zadnja leta smo imeli pri nas kar nekaj medijsko odmevnih primerov publiciranja na osnovi lažnih podatkov, primere lažnega navajanja avtorstev, primere hudih anomalij citiranja in uredniškega dela, primere ignoriranja mnenja stroke pri zagovorih doktoratov in še več podobnih dogodkov, ki pogosto niti ne pridejo v medije. A bolj kot ti primeri sami po sebi, je težava, da nanje ni ustreznega sistemskega odziva. Posameznike, ki so bili zasačeni pri kršitvi pravil, znanstveno-akademski sistem praviloma sploh ne uspe učinkovito zaznati, kaj šele sankcionirati. V določenih primerih se zgodi celo, da je takšno početje nagrajeno, prijavitelj nedopustnega ravnanja pa je deležen povračilnih ukrepov. (Glej anketo Kriminologija slovenske znanosti in razdelek Šund znanost.)

Čeprav problemov v znanstveni skupnosti ni malo, je hkrati res, da se kar nekaj učenjakov iskreno trudi, da bi stanje izboljšali, a vsaj zaenkrat žal niso uspešni. Eden od razlogov za neuspeh reform je verjetno v ugotovitvi, da je pri nas mogoče dokaj mirno in uspešno strokovno delovati le na področjih, kjer so se po naključju uspeli zbrati ljudje, ki gojijo dobro znanost in imajo zdrave kolegialne odnose. Za uspešno delo v takšnih mehurčkih kvalitetne znanosti pa je pogoj, da ostajajo njihovi člani tiho glede sistemskih težav in odprtih vprašanj znanstveno-akademske politike. Vsakršno javno oglašanje je lahko le v podporo sistemu in nikakor ne sme opozarjati na probleme, saj takšen angažma prej ali slej pripelje do zapletov in do onemogočanja nadaljnjega dela. Posamezniku močno pomaga tudi, da postane del katere od velikih akademskih interesnih skupin, ki pri lobiranju in zagovarjanju svojih interesov deluje kot celota.

*

Slovenska znanost je v preteklih stoletjih prehodila dolgo pot. Znanstveniki in znanstvenice so prišli do mnogih pomembnih spoznanj, ki nimajo le velike lokalne, ampak tudi pomembno globalno vrednost. Raziskovalke in raziskovalci, ki delujejo v Sloveniji, so se s svojimi dosežki na nekaterih področjih povzpeli v sam vrh mednarodne akademske hierarhije.

Žal pa ob tem pogosto ne najdejo energije za refleksijo in predloge izboljšav delovanja lokalnega sistema znanosti v Sloveniji. Znanost namreč nujno potrebuje veliko samorefleksije in spraševanja, saj se mora na vedno nove okoliščine prilagajati na način, da vseskozi čim bolj verno sledi svojim temeljnim vrednotam in poslanstvu. Slovenska znanost trenutno bistveno preveč energije posveča nadgrajevanju in dopolnjevanju množice nerazumljivo dolgih in podrobnih pravilnikov, hkrati pa pozablja, kaj je njena dejanska družbena vloga in pomen.

Besedilo je bilo prvotno objavljeno v reviji Razpotja št. 43 v sklopu “Slovenija 30” ob 30. obletnici samostojne države.

-