Kriminologija znanosti

Znanost je najučinkovitejši sistem za preverjanje in vrednotenje idej, ki ga je do zdaj iznašlo človeštvo. Zaslužna ni le za hiter napredek v razumevanju sveta, ampak tudi za izboljšanje kakovosti življenja ljudi po vsem svetu. Vendar razvoj znanosti vseskozi spremljajo tudi težave.

Kriminologija preučuje vedenje ljudi, ko njihova dejanja niso v skladu s pravili in vrednotami skupnosti, ki ji pripadajo. Z oznako kriminologija znanosti po analogiji opišemo preučevanje vedenja znanstvenikov, ko njihova dejanja bistveno odstopajo od splošno sprejetih pravil in vrednot, ki veljajo v znanstveni skupnosti. A če želimo govoriti o odklonih od ustaljenega ravnanja, moramo najprej čim jasneje opredeliti, kaj sploh so vrednote, načela in dejanja, ki jih znanstvena skupnost podpira in zagovarja.

V obdobju renesanse in razsvetljenstva se nove ideje nekaj stoletij v večini primerov niso rojevale na univerzah, ampak znotraj skupnosti učenjakov, ki so si medsebojno izmenjevali razprave v obliki javnih pisem. Izmenjava je potekala kot oblika pogovarjanja na daljavo, pisma pa so bila praviloma podpisana in namenjena kroženju in publikaciji. Skupnost učenjakov, ki so bili medsebojno povezani preko pisem, ni imela nacionalnih, rasnih, generacijskih, stanovskih in verskih omejitev. Vsi člani so bili enakovredni in zanje se je pričakovalo, da se spoštljivo vedejo drug do drugega.

Znanosti, kot oblika sodelovanja med ljudmi preko izmenjave pisem, je uspelo zelo hitro in učinkovito vrednotiti nove ideje, ne glede na njihovo uporabno vrednost. A da je takšen sistem vrednotenja idej dejansko deloval, so se morali vsi udeleženci ves čas posebej truditi. Ljudje smo namreč po naravi nenehno podvrženi številnim slepilom in predsodkom, ki se jih pogosto sploh ne zavedajo. Znanost poskuša vsa ta slepila aktivno odmisliti in se truditi, da bi ideje vrednotila neodvisno od tega, kdo, kje in kdaj jih izreka.

Ker se je treba za sledenje načelom znanosti posebej truditi, vseskozi prihaja tudi do odklonov. Za posebej resno obliko kršitev vrednot znanosti veljajo: izmišljevanje, ponarejanje in plagiatorstvo (Fabrication-Falsifcation-Plagiarism). To so tudi dejanja, ki jih znanstvena skupnost dokaj jasno obsoja in kaznuje. Poleg trojice najočitnejših odklonov pa so v kodeksih raziskovalne integritete navedeni še mnogi drugi primeri, med katerimi lahko izpostavimo denimo: manipuliranje avtorstev, selektivno citiranje, nepotrebno razširjanje bibliografije in podobne manipulacije, ki prav tako škodijo znanosti (Evropski kodeks ravnanja za raziskovalno integriteto).

Tem klasičnim odstopom lahko dodamo še ustvarjanje navideznih znanstvenih dosežkov, kar se le redkokdaj sankcionirana. Z oznako navidezna znanost opišemo znanstvene razprave, ki jih na prvi pogled ne moremo ločiti od prave znanosti, po podrobnejšem pregledu pa se izkaže, da imajo zelo malo ali nič vsebine, ki bi imela kakršno koli znanstveno težo oziroma pomen. Navidezna znanost posnema le zunanjo formo znanstvenih poročil, vsebina pa je zelo skromna, lažna ali je sploh ni.

Zadnja leta smo imeli pri nas kar nekaj medijsko odmevnih primerov publiciranja na osnovi lažnih podatkov, primere lažnega navajanja avtorstev, primere hudih anomalij citiranja in uredniškega dela, primere ignoriranja mnenja stroke pri zagovorih doktoratov in še več podobnih dogodkov, ki pogosto niti ne pridejo v medije.

A bolj kot ti primeri sami po sebi, je težava, da nanje ni ustreznega sistemskega odziva. Posameznike, ki so bili zasačeni pri kršitvi pravil, znanstveno-akademski sistem praviloma sploh ne uspe učinkovito zaznati, kaj šele sankcionirati. V določenih primerih se zgodi celo, da je takšno početje nagrajeno.

Glavni vzrok, da se znanosti v Sloveniji nikakor ne uspe ustrezno odzvati na anomalije in napake, je najverjetneje v kulturi izogibanja odgovornosti. Učenjaki z visokimi akademskimi nazivi, ki so na odgovornih mestih, in za katere se predpostavlja, da se bodo odzvali, ko bo prišlo do nepravilnosti, praviloma ostajajo tiho. Pogosto se zgodi tudi, da se postopki ugotavljanja nepravilnosti, če do njih dejansko pride, ne zaključijo z jasnimi ugotovitvami in sankcijami.

Izmikanje odgovornosti je marsikje pripeljalo do tega, da mnoge pomembne odločitve sprejemajo kar algoritmi. Če so v postopke slučajno vpleteni ljudje, pa imajo zaradi množice najrazličnejših pravilnikov, pri odločanju dokaj zvezane roke. V takšnem birokratskem okolju seveda uspevajo predvsem tisti, ki se dobro znajdejo v množici pravil, imajo vplivne botre ali si znajo sistem ustrezno prikrojiti.

Na globalni ravni se je pojavilo kar nekaj pobud, s katerimi poskušajo tovrstne težave reševati na sistemski ravni. Izhajajo namreč iz predpostavke, da znanstvenike v kršenje norm sili sistem, ki ne spodbuja dovolj ustvarjanja dejanskih vsebin, ampak nagrajuje predvsem ustvarjanje videza raziskovalne produktivnosti.

Ena od pomembnih pobud je deklaracija o vrednotenju raziskovalne dejavnosti Dora. Njena temeljna trditev je, da mora znanost opustiti vrednotenje prek avtomatskih numeričnih metrik. Zagovarja vrnitev k temeljnim načelom znanosti, po katerih je treba vrednotiti ideje, ne pa tega, kdo, kdaj in kje jih izreka.

S ciljem poudarjanja vsebine pred metriko so v britanski Royal Society, eni najstarejših znanstvenih ustanov na svetu, nedavno predlagali uvedbo nove oblike življenjepisa za znanstvenike. Po novem naj bi učenjak vsebinsko odgovoril le na štiri preprosta vprašanja. Opisal bi svoj prispevek na področju ustvarjanja novega znanja, pri razvoju in šolanju drugih učenjakov, pri skrbi za delovanje znanstvene skupnosti in podpori širši skupnosti oziroma družbi.

Znanost bi se lahko zgledovala tudi po praksah na področju umetnosti, kjer so težave z vrednotenjem dokaj uspešno rešili s prikrivanjem identitete avtorjev. Avdicije za glasbenike že dlje časa praviloma izvajajo za zaveso. Podoben pristop prikrivanja identitete uporabljajo tudi pri literarnih in arhitekturnih natečajih, saj prispele rešitve ocenjujejo pod šiframi, imena pa jim dodajo šele na koncu, ko so nagrajenci že izbrani.

V znanosti bi bilo zanimivo poskusiti, da bi slepo ocenjevali prijave na razpise. Predloge raziskovalnih projektov bi lahko vrednotili povsem ločeno od imen raziskovalcev. Le tako bi dejansko vrednotili ideje, ne pa posameznikov, ki stojijo za njimi. Na univerzi Yale so pred kratkim že objavili razpis za profesorsko mesto, za katero sprejemajo le anonimizirane prijave, v katerih niso omenjeni ljudje, kraji, agencije in revije.

Globalno gledano še nikoli v zgodovini ni bilo tako veliko denarja namenjenega za raziskave in znanost še nikoli ni proizvedla toliko odkritij, vendar se je po drugi strani med znanstveniki vzpostavilo izjemno tekmovalno okolje, v katerem ne pomeni nujno, da bo še več denarja in več znanstvenikov ustvarilo več za človeštvo pomembnih novih spoznanj.

Če težav v znanosti ne bomo sproti zaznavali in jih poskušali reševati, se lahko zgodi, da znanost v prihodnosti za družbo ne bo več tako koristna, kot je bila do zdaj. Področje kriminologije znanosti, ki preučuje vedenje znanstvenikov, ko njihova dejanja niso v skladu z vrednotami in pravili znanstvene skupnosti, postaja zato vedno bolj pomembno.

(Povzetek predavanja na Nacionalni kriminološki konferenci 11. 12. 2020.)

www.delo.si/mnenja/gostujoce-pero/kriminologija-znanosti/

-