Opeklinska kirurginja Zora Janžekovič

Malokdo ve, da je najvplivnejši slovenski zdravnik v resnici zdravnica. Še manj ljudi dejansko pozna ime slovenske kirurginje, ki se ga zadnja desetletja trudijo izgovarjati profesorji medicine na mnogih univerzah po svetu. Zora Janžekovič, ki je v visoki starosti umrla leta 2015, je velika zvezda svetovne medicinske znanosti. Čeprav je do svojih izjemnih spoznanj prišla med delom v eni od slovenskih bolnišnic, je pri nas še vedno ne pozna skorajda nihče.

S trdim delom, pogumom in vztrajnostjo je dokazala, da je mogoče doseči pomembna spoznanja in spremeniti ustaljeno miselnost stroke tudi z zavzetim delom v slabo opremljenih prostorih skorajda brez sredstev in pomoči. Zora Janžekovič je v letih od 1968 do 1984 na opeklinskem oddelku mariborske bolnišnice gostila več kot 200 vodilnih kirurgov z vsega sveta, ki so se prišli učit njene izjemno uspešne nove metode zdravljenja hudih opeklin. O njeni pomembnosti za razvoj medicine priča podatek, da v učbenikih kirurgije ni navedena le z imenom, ampak tudi s fotografijo, medicinska spletna revija Medscape, ki jo redno spremljajo zdravniki z vsega sveta, pa jo je uvrstila na seznam 25 najvplivnejših zdravnikov 20. stoletja.

Do študija medicine s prodajo jabolk

Zora Janžekovič se je rodila 30. septembra 1918, nekaj tednov pred koncem prve svetovne vojne, v Slovenski Bistrici, kjer je bil njen oče učitelj. S še dvema sestrama in bratom so sprva živeli v mestu, nato so se preselili na kmetijo v bližnjo vas Ritoznoj. Čeprav je bilo obdobje med obema vojnama težavno, je imela na mladost lepe spomine. Predvsem je rada opisovala doživetja na taborjenju v Gozd Martuljku, kjer so z gozdovniki mesec dni preživeli v naravi in hodili na izlete po okoliških hribih.

Kot otrok je želela postati pevka, a ko je pri delu opazovala lokalnega zdravnika, jo je ta tako navdušil, da se je odločila za študij medicine, kar je bilo za dekle takrat dokaj nenavadna izbira. Med zdravniki so namreč prevladovali moški, do maloštevilnih zdravnic pa so se obnašali zelo pokroviteljsko.

Ker v Ljubljani še ni bilo polnega študija medicine, se je odločila za odhod v Zagreb. A poleg opravljene mature je bilo treba plačati še razmeroma veliko vpisnino, ki je družina takrat zaradi pomanjkanja ni imela. Ker je bila Zora trdno prepričana, da želi postati zdravnica, je nameravala denar zaslužiti s prodajo domačih jabolk s kmetije.

Voz je obložila s slamo, nanj naložila 200 kilogramov najlepših jabolk sorte carjevič, jih pokrila z odejo, vpregla kobilo in se odpeljala v sosednjo vas, kjer je potekal odkup sadja. Žal jo je tam čakalo sporočilo, da zaradi obilne letine jabolk ne odkupujejo več. Mlado dekle je v solzah začelo lastniku skladišča pojasnjevati, da potrebuje denar za vpis na študij medicine. Ker se ni pustila odgnati, je trgovec jabolka vseeno odkupil in ji tako omogočil študij.

Študij v Zagrebu tik pred drugo svetovno vojno

Zagreb jo je ob prihodu na univerzo povsem očaral, prav tako so jo navdušili profesorji. Študij ji je šel naslednja leta dobro od rok, a ga je prekinil začetek druge svetovne vojne. Tik pred okupacijo se je vrnila domov na kmetijo, ki se je znašla pod nemško zasedbo. Mnoge Slovence so okupatorji takrat razselili po Hrvaški in Srbiji, nekatere pa poslali v taborišča. Njenega brata Borisa so Nemci aretirali, saj so sumili, da je komunist. Ker mu niso uspeli ničesar dokazati, so ga izpustili, a ga nato mobilizirali v nemško vojsko in poslali na rusko fronto, kjer je bil ranjen.

Zoro je prijatelj, študent medicine, opozoril, da se je njeno ime zelo verjetno znašlo na seznamu za deportacijo. Takrat se je odločila, da zapusti kmetijo in pod pretvezo, da se mora izpisati iz študija, odide na Hrvaško. Začela je delati v varaždinski bolnišnici, kjer je pridobila veliko izkušenj in se med drugim navdušila za kirurgijo.

Že v času študija pred vojno se je zaljubila v mladega zdravnika iz Ukrajine Basila Baricyja, ki je medicino študiral na Dunaju in v Zagrebu. Med vojno sta skupaj delala v Varaždinu, prav tako jo je pogosto spremljal, ko se je tajno srečevala z domačimi v bližini meje. Žal so njeno veliko študentsko ljubezen nove jugoslovanske oblasti takoj po vojni brez sodnega postopka ustrelile.

Prav tako se domov nikoli ni vrnil brat Boris, ki je bil prisilno mobiliziran. Zora je kasneje s pomočjo znancev, ki so ji omogočili ogled jugoslovanskih arhivov, ugotovila, da se je brat z drugimi prisilnimi mobiliziranci po osvoboditvi iz Francije vrnil v Trogir, a so tudi njega najverjetneje ustrelili v bližnjih gozdovih. Menda je bilo zanj usodno, da je dva meseca kot nemški vojak služil na področju Jugoslavije. Po čudnem spletu okoliščin se je mnogo let kasneje njegovo ime znašlo na spomeniku padlim partizanom v Slovenski Bistrici.

Težka pot do specializacije iz kirurgije

Po vojni je Zorina družina z agrarno reformo izgubila večino zemljišča svoje kmetije, oče je zbolel za pljučnico in po komplikacijah umrl star komaj 50 let. Kljub zaporedju tragičnih dogodkov, je Zora končala študij medicine in postala zdravnica sprva na mladinskih delovnih akcijah, nato pa v mariborski bolnišnici.

Kmalu po njenem prihodu sta dve pacientki umrli pri razmeroma preprosti operaciji mandeljnov. Kasnejša preiskava je pokazala, da je ena od sester pomotoma pripravila napačno anestezijo, nato pa v splošni zmedi prikrila dokaze o napaki. Dogodek je mlado zdravnico močno pretresel in pomembno zaznamoval njen kasnejši odnos do bolnikov. Od sodelavcev je zahtevala spoštovanje najvišjih standardov varnosti in odgovornosti, pri čemer ni popuščala.

Kot mlada zdravnica je več let čakala na odobritev specializacije iz kirurgije. Ker so bili takratni vodilni kirurgi v Ljubljani prepričani, da to delo ni primerno za ženske, je že skoraj obupala, a je končno prišlo povabilo za specializacijo na takrat zelo obremenjeni plastični kirurgiji. Kljub požrtvovalnemu delu so jo tudi tu mentorji sprva ignorirali, vendar je sčasoma pridobila njihovo zaupanje, tako da so ob zaključku specializacije posebej pohvalili.

Iznajdba nove metode zdravljenja hudih opeklin

Ko se je vrnila v Maribor, je odprla nov oddelek za opekline, ki so jih pred tem zdravili v okviru dermatologije. Z minimalno opremo, ki jo je nabrala po bolnišnici, si je v nekdanji kopalnici uredila operacijsko dvorano in začela z delom. Po takratni doktrini naj bi kirurško čim manj posegali v opekline in predvsem čakali, da se rane same zacelijo. Smrtnost je bila zaradi okužb in dolgotrajnega zdravljenja velika, trpljenje bolnikov pa izjemno hudo.

Zora je sčasoma prišla na idejo, da bi lahko pospešila celjenje opeklin in preprečila okužbe, če bi odmrlo tkivo kirurško odstranila in rano pokrila s kožo, odvzeto drugod po telesu ali od darovalcev. Ta postopek je bil v nasprotju s takrat sprejeto doktrino zdravljenja, a se ji je, glede na situacijo na oddelku, zdelo nujno, da idejo preizkusi v praksi.

Sprva jo je bilo strah odstranjevati odmrlo tkivo iz opeklin, saj ni imela občutka, koliko tkiva lahko odreže, da ne bo povzročila dodatne škode. A hitro se je izkazalo, da se kirurško oskrbljene rane bistveno hitreje celijo in so manj dovzetne za okužbo. Z nadaljnjimi raziskavami ji je uspelo razviti metodo ravno pravšnje odstranitve odmrlega tkiva in presaditve zdrave kože, da so imeli hudo opečeni bolniki bistveno boljše možnosti za preživetje in rehabilitacijo.

Hitro je ugotovila tudi, da kolegov po svetu ne bo mogla prepričati v uspešnost nove metode zdravljenja, če ne bo imela vseh svojih posegov skrbno dokumentiranih. Prepričati strokovno javnost, da imaš prav ti, ki prihajaš iz majhne neznane bolnišnice, in ne najboljši kirurgi iz najslavnejših bolnišnic sveta, ni bila lahka naloga. Zbrati je morala zelo dobre argumente in jih uspešno zagovarjati.

Za novo metodo navduši kolege kirurge po svetu

Novico o njenih uspehih pri zdravljenju hudih opeklin so v svet sprva prenesli kolegi, plastični kirurgi z Ljubljane. Že leta 1962 jo je v Mariboru obiskal opeklinski kirurg iz ZDA, nato pa še glavni tajnik Svetovnega opeklinskega združenja. A kirurgi po svetu so bili glede domnevno revolucionarnega pristopa neke neznane zdravnice, ki deluje sama v majhnem mestu za železno zaveso, zelo skeptični.

Preboj v mednarodni prostor se je zgodil maja leta 1968, ko so v Sloveniji organizirali mednarodni kongres Združenja za plastično kirurgijo. Zora je imela odmevno predavanje, na katerem je predstavila s fotografijami skrbno dokumentirano zdravljenje 1330 bolnikov z opeklinami različnih razsežnosti. Prikazala je tudi film s posnetki svojih operacij. Njena teza je bila, da so okužbe praviloma posledica neprimernega zdravljenja opeklin, in ne kontaminacije rane iz okolice.

V naslednjih letih so v Maribor prihajali kirurgi z vsega sveta, Zora pa je gostovala na mnogih kirurških kongresih. Njene inovativne metode zdravljenja so rešile veliko življenj, saj ji je uspelo dramatično zmanjšati število infekcij, čas hospitalizacije in umrljivost. Proti koncu 20. stoletja je njena metoda postala standard pri zdravljenju globokih opeklin tretje stopnje.

Ena najvplivnejših zdravnic sveta, ki je pri nas skorajda nihče ne pozna

Do svojih sodelavcev je bila zelo zahtevna in mlajši zdravniki so ji zato začeli očitali, da je preveč stroga, ter so se izogibali delu na njenem oddelku, verjetno deloma tudi zato, ker je zdravljenje hudo opečenih bolnikov izjemno stresno. Sčasoma so dosegli, da so ji v bolnišnici začeli odvzemati pooblastila. Ko se je leta 1984 vrnila s kongresa v tujini, je izvedela, da so v času njene odsotnosti v bolnišnici odprli nov oddelek za opekline. To je bila zanjo kaplja čez rob, zato se je upokojila.

Naslednja leta je večino časa preživela v svoji hiški, ki si jo je s pomočjo sestre arhitektke postavila na Pohorju. Dočakala je zelo visoko starost, saj je umrla pri skoraj sto letih 17. marca 2015. Pred smrtjo je sicer prejela nekaj nagrad, a želenega priznanja domače strokovne in laične javnosti ni dočakala.

Takole je svoje delo povzela decembra 2009 v zaključku knjige Kako je bilo:

“Soočena z velikim številom opeklin in trpljenjem bolnikov, ko nisem vedela, kaj se dogaja v opeklinskem svetu, sem se morala sama odločili, kaj storiti. Toda kaj? … Leta 1959 smo torej začeli s poizkušanjem. Že prvi poskus je uspel. Leta 1961 smo začeli rutinsko operirati vse globoke opekline. S požrtvovalnim delom celotnega kolektiva smo do kongresa v Mariboru leta 1968 operirali 1.300 bolnikov in dokazali, da je zgodnja kirurška terapija možna in uspešna ter da je moja trditev, da je infekcija posledica nepravilnega zdravljenja, upravičena. … V velikih svetovih centrih so ob pomoči visoko zmogljivih laboratorijev naše dosežke lahko samo potrdili. Danes je zgodnja kirurška terapija standard za zdravljenje opeklin na vsem planetu. …

Toda kakšna je bila cena? 
Bila sem pošast, s katero se ne da delati; 
Bila sem prva lastovka, ki še ne pomeni pomladi; 
Bila sem fenomen, ki se je v nemogočih pogojih dela lotila problema opeklin z golimi rokami; 
Bila sem nora ženska v Jugoslaviji, ki si upa opekline operirati;
Bila sem genij, ker mi je vse to uspelo; 
Bila sem opeklinska ikona, saj se noben opeklinski referat ne začne brez omembe mojega imena v uvodu;

… V resnici pa sem si samo želela pomagati bolnikom.”

Danes se ime Zora Janžekovič lahko pojavi na seznamu 50 najvplivnejših zdravnikov vseh časov, ki ga pripravi ameriški zdravnik, pri nas pa za izjemno pomembno kirurginjo in znanstvenico še vedno ne ve skorajda nihče.

Viri

• Marija Trop in Clemens Schiestl: Zora Janžekovič. Z britvijo na sam vrh opeklinske kirurgije. Celovec: Mohorjeva družba, 2009. 
• Zora Janžekovič in Irena Majcen. Kako je bilo. Slovenska Bistrica: Zavod za kulturo Slovenska Bistrica, 2010.
• Zora Janžekovič. 2008. „Once upon a Time … How West Discovered East“. Journal of Plastic, Reconstructive & Aesthetic Surgery 61 (3): 240–44. https://doi.org/10.1016/j.bjps.2008.01.001.
• Veljko Vlaisavljević. “Zora Janžekovič”. poglavje v knjigi Osebnosti slovenske medicine (ur. Mateja Ratej). Založba ZRC, 2020.

-