V drugi polovici januarja 2020 je v podružnici podjetja Webasto v predmestju Münchna prišlo do prve dokumentirane množične okužbe z novim koronavirusom v Evropi. Virus se je med uslužbenci podjetja v nekaj dneh prenesel večkrat. V menzi, ko sta si zaposlena izmenjala solnico, v pisarnah med delom za skupnim računalnikom in na sestankih.
V ponedeljek 27. januarja je na pregled k infektologinji Camilli Rothe v münchensko univerzitetno bolnišnico prišel 33-letni moški, ki se je čez vikend slabo počutil. Zjutraj je v pisarni podjetja izvedel, da jih je obiskovalka s Kitajske, ki je bila na štiridnevnem poslovnem obisku, pravkar obvestila, da je pozitivna na novi koronavirus. Na letu domov v Šanghaj je 22. januarja začutila prve znake bolezni, zato se je testirala in čez nekaj dni dobila potrditev, da je okužena.
Ker je bila ravno sezona gripe in prehladov, virus pa se je zdel Evropejcem takrat še nekaj zelo eksotičnega, saj ni imel še niti uradnega imena, je bila infektologinja presenečena, ko je dobila čez nekaj ur iz laboratorija potrditev, da gre res za novi koronavirus. Iz pogovora z okuženim ji tudi ni jasno, kako je do okužbe sploh prišlo, saj naj bi po takratnem prepričanju virus širili le bolni. Ker Kitajka ni kašljala, smrkala ali imela povišane temperature, zdravnici ni bilo jasno, kako je bila sploh lahko vir okužbe.
Ker se ji je zdel potek okužbe v podjetju nenavaden in potencialno pomemben za epidemiologe, je urednike medicinske revije The New England Journal of Medicine povprašala, če bi jih zanimale podrobnosti o primeru. Pri reviji so seveda skrbno spremljali informacije o virusu, zato so njeno poročilo takoj objavi na spletni strani.
Rivalstvo med znanstveniki škodi znanosti
Vendar infektologinja takrat ni vedela, da je na bližnjem inštitutu Robert Koch skupina raziskovalcev prav tako pisala članek o prvem prenosu virusa v Evropi, ki so ga želeli objaviti v reviji The Lancet. A so bili za las prepozni, saj jih je Camilla Rothe z objavo prehitela za vsega tri ure, kar je povzročilo veliko slabe volje.
Ker pa se raziskovalci z inštituta Robert Koch niso želeli predati, so začeli iskati način, kako bi dosegli umik konkurenčnega članka. Obregnili so se v trditev, da je bila Kitajka asimptomatična, kar naj bi pomenilo, da ni kazala nobenih znakov okužbe. Ko so jo še enkrat poklicali na Kitajsko, so po dvournem pogovoru prišli do nenavadnega zaključka, da v resnici ni bila brez simptomov, ampak je imela tako blage simptome, da se jih ni zavedala.
V reviji Science so 3. februarja objavili nov članek, v katerem so poročilo o prvi množični okužbi v Evropi razglasili za netočno, kar je povzročilo, da se je na Camillo Rothe usula ploha kritik. K sreči je imela trdno podporo nadrejenih, prav tako pa je za njo stala revija, ki članka ni želela umakniti.
Ena od posledic rivalstva med raziskovalci je bila, da so epidemiologi še naprej zmotno zatrjevali, da nimajo prepričljivih dokazov za asimptomatsko širjenje okužb z novim koronavirusom. WHO in državne epidemiološke službe širjenja virusa preko navzven zdravih ljudi še kar nekaj časa niso jemali resno, kar je povzročilo veliko novih okužb, ki bi se jih morda dalo preprečiti.
A sčasoma so začela prihajala nova poročila o prenašalcih brez simptomov, vedno bolj pa je bilo tudi jasno, da so tisti, ki zbolijo, kužni že nekaj dni pred prvimi znaki bolezni. Ko so sredi februarja testirali potnike in posadko na križarki Diamond Princess, so prav tako ugotovili, da več kot tretjina okuženih ne kaže nobenih simptomov bolezni.
Izdelava cepiva in imunost
Za prvi virus sarsa iz leta 2003 je bilo značilno, da se je namnožil šele globoko v pljučih, zato so bili kužni predvsem tisti, ki so bili že močno bolni. Novi koronavirus pa se lahko namnoži že v zgornjih dihalih, zato za njegovo širjenje sploh ni treba, da okuženi kašlja ali smrka, ampak lahko že z normalnim dihanjem razširi dovolj virusnih delcev, da okuži ljudi v svoji okolici, še posebej, če se nahaja v zaprtem prostoru.
Zoprno pri novem koronavirusu je tudi, da lahko pri nekaterih ljudeh prodre globlje v pljuča in povzroči pljučnico, vnetje žil, tvorjenje krvnih strdkov in zaradi vsega tega težave pri delovanju mnogih organov po telesu. Prav tako ima virus najverjetneje vgrajene mehanizme, ki motijo učinkovit odziv imunskega sistema.
Zaradi zahrbtnega načina delovanja, ko se virus po eni strani neopazno širi med navidez zdravimi ljudmi, po drugi strani pa nekaterim okuženim povzroči hudo obliko bolezni, je ključno, da zanj čim prej razvijemo cepivo. Vendar moramo biti pri tem izjemno previdni, saj je treba najprej skrbno preveriti, da je cepivo res varano.
Ko je leta 1976 svet zajela epidemija nevarne prašičje gripe, so milijone Američanov cepili z novim cepivom, ki je pri nekaterih povzročil nevrološke težave, ki so lahko vodile celo do paralize. Zaradi takšnih izkušenj iz preteklosti vsako cepivo pred odobritvijo skrbno testirajo.
Namen cepiva je, da imunski sistem vzpodbudi k razvoju protiteles. To so majhne beljakovine, ki se vežejo na virus in ga onesposobijo. Človeški imunski sistem razvije protitelesa načeloma sam, ko se okužimo s povzročiteljem bolezni, a za ta postopek potrebuje kar nekaj časa. Ker se lahko v vmesnem obdobju virus razmnoži že do te mere, da povzroči telesu nepopravljivo škodo, je gotovo koristno, če se lahko telo že vnaprej pripravi na spopad s povzročitelji bolezni.
Ko se cepimo, v telo sprostimo oslabljene viruse, ki sami po sebi ne morejo povzročiti bolezni, lahko pa vzpodbudijo imunski sistem, da začne razvijati protitelesa. Ko v telo ob dejanski okužbi vstopijo delujoči virusi, jih protitelesa že čakajo v zasedi in virus tako nima možnosti, da bi se nekontrolirano razmnoževal.
Tri generacije cepiv
Več kot 150 verzij cepiva, ki jih trenutno po svetu razvijajo za spopad z novim koronavirusom, lahko razdelimo v tri večje skupine. Pri cepivih prve generacije v telo vbrizgajo oslabljen virus. Po tem principu delujejo cepiva za otroško paralizo, ošpice, mumps, rdečke in gripo. Gre za najbolj razširjeno in preizkušeno metodo izdelave cepiva, ki pa je dokaj počasna, saj morajo viruse najprej namnožiti v kokošjih jajcih, jih očistiti, oslabiti in nato pripraviti učinkovino za vnos v telo.
V drugo generacijo spadajo cepiva, pri katerih v telo ne vbrizgajo oslabljenega virusa, ampak le del njegove ovojnice, ki je zanj najbolj značilen in za katerega imunski sistem nato razvije protitelesa. Vendar je treba tudi dele virusa nekje izdelati in jih nato pripraviti za vnos v telo. Po tej metodi že izdelujejo cepiva za hepatitis B in oslovski kašelj.
Na voljo pa je tudi povsem nova metoda za razvoj cepiva, pri kateri v telo ne vbrizgajo virusa, ampak le informacijo za njegovo izdelavo. Pri cepivih tretje generacije vnesejo v telo le genetski zapis, tako da človeške celice same izdelajo del virusa in ga predstavijo na svoji površini, kar nato povzroči nastanek protiteles. Po tej najnovejši metodi niso do sedaj izdelali še nobenega cepiva, ki bi že imelo dovoljenje za uporabo na ljudeh. Prav iz te skupine je večina cepiv za novi koronavirus, ki so trenutno najdlje v razvoju.
Še bolj zahtevna kot sam razvoj pa je pri cepivih izvedba kliničnih poskusov, ki običajno potekajo v treh fazah. V prvi fazi na majhni skupini prostovoljcev najprej določijo odmerek in preverijo, da cepivo nima stranskih učinkov. Če je vse v redu, se lahko začne druga faza, ko cepijo več sto ljudi različnih starosti, da preučijo delovanja cepiva po skupinah. Nato sledi še tretja faza, ko cepijo več tisoč ljudi in preverjajo, če je cepivo dejansko bistveno boljše od placeba, vseskozi pa seveda skrbno spremljajo morebitne stranske učinke.
Pri cepivih morajo za preverjanje učinkovitosti počakati, da se udeleženci testa spontano okužijo, saj lahko šele takrat ocenijo, ali zaščita s cepivom v resnici deluje. Običajno traja takšen postopek testiranj štiri leta, udeleženih pa je približno pet tisoč prostovoljcev, a ker se sedaj mudi, poskušajo postopek izvesti hitreje predvsem na račun tega, da različne faze poskusov izvajajo sočasno, jih združujejo ali angažirajo bistveno večje število prostovoljcev. Ko cepivo prestane testiranje, ga morajo še izdelati v dovolj velikih količinah, kar je seveda zamudno. Zato so nekateri proizvajalci najbolj obetavne kandidate za cepivo že začeli proizvajati na zalogo. A s tem seveda tvegajo, da bodo morali vse izdelano zavreči, če se bo izkazalo, da cepivo ne deluje ali da ni varno.
