Leta 1995 je ameriški psihiater Mark Feldman prejel pismo mame, ki je opisala sinovo nenavadno obnašanje. Odkar je njen sin Luther vstopil v puberteto, se je njegova astma tako poslabšala, da je potreboval več različnih zdravil in ni mogel obiskovati rednega pouka. Trikrat do štirikrat tedensko so ga morali zaradi oteženega dihanja celo peljati na urgenco.
Zasilni pristanek
Nekega dne sta Luther in njegova mama letela v Denver, kjer je bolnišnica, ki je še posebej znana po specialistih za zdravljenje respiratornih bolezni. Med letom je Luther dobil astmatični napad, ki je tako otežil njegovo dihanje, da je imel že modre ustnice zaradi pomanjkanja kisika v krvi. Situacija je bila smrtno nevarna in letalo je zasilno pristalo na najbližjem letališču.
Ko se je v bolnišnici mladostnikovo stanje stabiliziralo, je Luther mamo šokiral s priznanjem, da se je vsa leta samo pretvarjal, da je bolan. Luther je astmatične napade hlinil, pri čemer si je celo pomagal z modrim senčilom za veke, s katerim si je pobarval ustnice.
Munchausnov sindrom
V nadaljevanju se je izkazalo, da je Luther hlinil bolezen zato, ker je za mamino pozornost tekmoval z očetom, ki je imel uspešno kariero. Psihiater je Luthra diagnosticiral z Munchausnovim sindromom, duševno boleznijo, pri kateri se bolnik pretvarja, da ima določeno bolezen, pri čemer se pogosto celo namerno poškoduje.
Izraz “Munchausnov sindrom” so psihiatri oblikovali leta 1951 po nemškem vojaku Carlu Friedrichu von Münchhausnu. Zgodbe, ki jih je ta rad pripovedoval o svojih avanturah, pri čemer je pri opisovanju močno pretiraval, so bile leta 1785 tudi objavljene v knjigi Rudolfa Ericha Raspeja.
Bolniki so odlični igralci
Munchausnovega sindroma ne moremo enačiti s hipohondrijo, saj ti bolniki vedo, da niso bolni in gredo občasno celo v skrajnosti pri tem, da bi simptome ponaredili.
Bolniki z Munchausnovim sindromom najpogosteje simulirajo simptome kot so bolečine v prsih, trebušne bolečine, bruhanje, driska, slabokrvnost in nizek krvni sladkor. Poleg tega pogosto jedo pokvarjeno hrano, si injicirajo inzulin, poškodujejo kožo ter uživajo preveč ali premalo predpisanih zdravil, vse z namenom, da bi povzročili simptome bolezni.
O svoji namišljeni bolezni govorijo zelo doživeto, vendar so pri tem nedosledni in skromni z detajli. Običajno bolezen dobro poznajo ter so celo seznanjeni z medicinsko terminologijo in postopki zdravljenja. Nekateri bolniki tudi ponarejajo zdravstvene datoteke ter spreminjajo laboratorijske izvide.
Bolniki z Munchausnovim sindromom lahko škodujejo tudi drugim
Leta 1977 je psihiater Roy Meadow opisal primer mame, ki je lastnega otroka zastrupila z velikimi količinami soli in drugi primer, ko je mama vnesla lastno kri v vzorec urina svojega otroka, da bi ta deloval bolno. Gre za prva opisana primera tako imenovanega »Munchausnovega sindroma po namestniku«, kjer starš ali odrasel skrbnik išče zdravniško pomoč za svojega otroka ali ostarelega posameznika, čigar simptome so ponaredili ali celo sami povzročili. Posamezniki s tem iščejo potrditev in hvalo zdravniškega osebja, v smislu kako so predani skrbi za bolnega.
Munchausnov sindrom v dobi interneta
Že leta 2000 je psihiater Marc Feldman z Univerze v Alabami v znanstvenem članku opisal posameznike, ki želijo na spletnih forumih pritegniti pozornost in sočutje drugih ljudi na način, da se pretvarjajo, da so bolni.
S širjenjem dostopa do interneta se je na spletu pojavilo več virtualnih skupnosti, ki so bile ustvarjene z namenom nudenja podpore bolnim. V te skupnosti se lahko infiltrirajo posamezniki z Munchausnovim sindromom, ki se izdajajo za bolnike s hudo boleznijo, ki so pogosto na robu smrti. Z namenom pridobiti pozornost in naklonjenost drugih ljudi, ustvarijo prepričljivo zgodbo o svoji tragični usodi, pri čemer lahko celo razvijejo več person oz. likov, ki potrjujejo isto zgodbo. Ti posamezniki včasih tudi širijo medicinsko nepodprte zdravstvene nasvete, ki lahko škodujejo dejanskim bolnikom.
Ko so razkrinkani, bolniki z Munchausnovim sindromom najpogosteje zanikajo hlinjenje simptomov. Strokovnjaki priporočajo psihiatrično zdravljenje, vendar ga bolniki običajno zavrnejo, dodatno nevarnost za njihovo zdravje pa predstavlja tudi visoka verjetnost samopoškodovanja.
Literatura
- Prakash J. in sod., 2014. Munchausen syndrome: playing sick or sick player. Industrial Psychiatry Journal, 23(1):68-70.
- Pulman A. in Taylor J., 2012. Munchausen by internet: Current research and future directions. Journal of Medical Internet Research, 14(4):e115.
- Burton M.C. in sod., 2015. Munchausen syndrome by adult proxy: A review of the literature. Journal of Hospital Medicine, 10(1):32-35.
- Filho D.S. in sod., 2017. Munchausen syndrome and Munchausen syndrome by proxy: a narrative review. Einstein (Sao Paolo), 15(4): 516-521.
- Marsa L., 2016. Sick for attention: meet five Munchausen patients who went to desperate lenghts to fake ilness. Nautilus, Issue 042.
Pozdravljeni…..prijatelj ima Auspergerjev sindromn, sladkorno bolezen in s tem povezano kup problemov ( suho kozo, obcasne prebavne motnje…. ), vendar ne vem, koliko igra bolezen, ker se bojim, da se s tem rad smili ljudem, hoce pozornost in biti zrtev……ker mi ni potrdil z nobenim zdravniskim spricevalom niti Auspergerjev sindrom, sem zakljucila o tem na podlagi mojih izkusenj in opazanj in pogovoru s znanko, ki je delala z otroci z Auspergerjevim sindromom……. Zelela bi, da me usmerite in naucite, kako naj preverim prijateljevo bolezen…….bojim se, da ima kar precej znacilnoti sindroma, ki ga opisujete………prijatelj je star 63 let, kar se… Beri dalje »
Skenslaj ga. Pač ga ne imeti več za prijatelja. Če mu ne zaupaš res ni smiselno, da se še naprej družiš z njim. V ljubezni in prijateljstvu je pač tako. Če ni zaupanja, če misliš, da nekdo laže, potem je boljše, da se z njim pač ne družiš.