Vojaška zmaga nad malarijo

Vietnamska vojna je potekala na območjih, ki so endemična za malarijo, in tako je zanjo zboleli tudi veliko vojakov. Malarijo so tedaj sicer zdravili z zdravili, ki vsebujejo klorokin in kinolin, vendar so nekateri povzročitelji bolezni kmalu razvili odpornost proti tem učinkovinam, zato se je pojavila potreba po novih zdravilih.

V 60. letih je ameriška vojska, ki se je v vietnamski vojni borila na strani Južnega Vietnama, začela iskati nove učinkovine za zdravljenje malarije. Do leta 1972 so jih testirali več kot 214.000, a brez uspeha.

Kako pomembno je uspešno zdravljenje malarije, so se zavedali tudi v Severnem Vietnamu. Leta 1967 je voditelj Ho Ši Minh prosil kitajskega premierja, naj Kitajska pomaga razviti novo zdravilo proti tej bolezni. Sočasno je vodja kitajske komunistične partije Mao Cetung začel kulturno revolucijo (1966-1971), med katero so zaprli univerze ter veliko znanstvenikov in intelektualcev poslali v izgnanstvo.

Projekt 523

Malarija je bila pogosto usodna tudi za prebivalce južnih provinc Kitajske, zato je Mao kljub kulturni revoluciji odobril “Projekt 523”. Program, ki je bil označen za državno skrivnost, je dobil ime po datumu prvega srečanja (23. maj 1967), na katerem se je zbralo približno 600 znanstvenikov. Razdelili so jih v dve skupini, prva se je osredotočila na razvoj sintetičnega zdravila proti malariji, druga pa na proučevanje učinkovin, ki se uporabljajo v kitajski tradicionalni medicini.

Za vodjo programa so imenovali kitajsko farmakologinjo Joujou Tu, ki je raziskovala zelišča kitajske tradicionalne medicine. Joujoujeva je s sodelavci najprej zbrala literaturo in recepte tradicionalne kitajske medicine ter opravila pogovore z zdravilci. Med majem 1969 in junijem 1971 so v laboratoriju pripravili ekstrakte iz več sto zelišč in jih nato testirali na glodavcih, vendar rezultati niso bili preveč obetavni.

Eden izmed testiranih ekstraktov je bil pripravljen iz enoletnega pelina (Artemisia annua) in čeprav je sprva kazalo, da zavira rast povzročiteljev malarije, so bili rezultati nekonsistentni. Razloge za to je Joujoujeva iskala v literaturi in ob prebiranju knjige zdravilca Ge Honga je opazila navodilo, da je potrebno enoletni pelin namočiti v dva litra vode, iz njega pripraviti sok ter ga spiti. To ji je dalo misliti, da morajo spremeniti način priprave ekstrakta.

Izkazalo se je, da se je učinkovina med ekstrakcijo uničila, saj so pri tem uporabili vrelo vodo, kot je bilo to običajno za pripravo ekstraktov številnih zelišč. Naslednjič so uporabili metodo ekstrakcije pri nižji temperaturi in tako ohranili aktivnost učinkovine. Tako pripravljen produkt so uporabili v poskusih na glodavcih in pokazali so, da ekstrakt enoletnega pelina, pripravljen v etil etru, kar stoodstotno zavira rast povzročiteljev malarije.

Testiranje na lastnem telesu

Marca leta 1972 so raziskovalci začeli proizvajati večje količine ekstrakta enoletnega pelina. To je bilo še posebej zahtevno zato, ker je bila večina farmacevtskih obratov med kitajsko kulturno revolucijo zaprtih in so morali ekstrakte pripravljati sami, brez ustrezne opreme ter prostorov.

Pred širšo uporabo pripravka je bilo treba opraviti dodatne študije, ki bi pokazale, ali je varen za uporabo. Ker se je sezona epidemije malarije že skoraj končala, je Joujoujevo skrbelo, da bodo morali počakati še dodatno leto, saj bi morali študije izvesti na prostovoljcih, zato se je za preizkus pripravka ponudila kar sama z dvema sodelavcema. Ko po enem tednu niso zaznali stranskih učinkov, so pripravek testirali še na petih drugih raziskovalcih in presodili, da je varen za uporabo v večji klinični študiji.

Prva Nobelova nagrada za Kitajsko

Naslednji korak je bila izolacija zdravilne učinkovine iz ekstrakta enoletnega pelina. Po šestih mesecih raziskav je raziskovalcem uspelo izolirati zdravilno učinkovino, ki so jo poimenovali artemizinin. Zdravilo so nato testirali na treh bolnikih in vsi trije so si opomogli.

Joujoujeva je želela učinkovino natančno proučiti in zato je pripravila tudi derivate artemizinina. Eden izmed njih je bil dihidroartemizinin in izkazalo se je, da je ta kar desetkrat bolj učinkovit od artemizinina. Dihidroartemizinin se še danes uporablja kot zdravilo proti malariji, zadnje raziskave pa kažejo, da bi bil morda uporaben tudi pri zdravljenju rakavih obolenj.

Joujou Tu, William C. Campbell in Satoshi Omura so leta 2015 prejeli Nobelovo nagrado za fiziologijo ali medicino, Campbell in Omura za odkritje zdravila proti parazitski okužbi z glistami, Joujoujeva pa za odkritje artemizinina. Za Kitajsko je bila to prva Nobelova nagrada.

Literatura

• Su X. in Miller L.H., 2015. The discovery of artemisinin and Nobel prize in physiology or medicine. Sci China Life Sci,58(11): 1175-1179.
• Liu W. in Liu Y., 2016. Youyou Tu: significance of winning the 2015 Nobel prize in physiology and medicine. Cardiovasc Diagn Ther, 6(1):1-2.
• Tu Y., 2015. Nobel Lecture: Discovery of artemisinin – a gift from traditional Chinese medicine to the world. www.NobelPrize.org.
• Beadle C. in Hoffman S.L., 1993. History of malaria in the United States naval forces at war: World war I through the Vietnam conflict. Clin Inf Dis, 16(2): 320-329.

Sestavek je hkrati objavljen v Delovi prilogi Znanost in na Kvarkadabri.

-