Angleški podeželski zdravnik Gideon Mantell je za zabavo rad zbiral fosile. V njegovi zbirki se je poleg manjših primerkov sčasoma nabralo kar nekaj tudi tako velikih, da mu ni bilo jasno, kateri živali bi lahko pripadali, saj so bile še kosti slonov manjše. Leta 1822 je njegova žena Mary našla še nekaj zelo velikih zob, za katere tudi takrat najbolj ugledni znanstveniki Anglije in Francije niso znali ugotoviti, kateri živalski vrsti so pripadali.
Mantell se je zato odločil, da bo najdene zobe primerjal z muzejskimi primerki in tako poskušal najti vsaj kako sorodno bitje. S primerjanjem je ugotovil, da so zelo podobni zobem kuščarjev, imenovanih legvani, le da so kar dvajsetkrat večji. Takrat se mu je posvetilo, da je najverjetneje prišel na sled do tedaj še neznani izumrli živalski vrsti, ki jo je poimenoval igvanodon.
Do podobnih zaključkov, da so namreč našli ostanke še neznanih živalskih vrst, je prišlo v tistem času tudi nekaj drugih zbiralcev fosilov, zato je leta 1842 paleontolog Richard Owen predlagal, da bi za poimenovanje skupine teh nenavadnih izumrlih živali, katerih fosilne ostanke so našli, uporabili izraz dinozavri. V Londonu je nato pripravil odmevno razstavo fosilov dinozavrov in izdelal tudi njihove modele v naravni velikosti, ki so vzbudili veliko zanimanje javnosti. Na podlagi odmevnosti razstave mu je uspelo v Londonu ustanoviti tudi Prirodoslovni muzej, v katerem so bile najdbe nato stalno na ogled obiskovalcem.
Obdobje vladavine dinozavrov
Danes vemo, da so se prve živali pojavile v morjih pred približno 540 milijoni let. Pred tem so obstajale le bakterije in podobni enocelični organizmi. Prve živali so bile dokaj raznolikih oblik, med katerimi so morda najbolj znani trilobiti, saj se jih je v obliki fosilov kar veliko ohranilo.
V obdobju, ki mu pravijo tudi zlata doba rib, se je življenje začelo počasi iz morij seliti tudi na kopno. Nastajali so gozdovi, v katerih so živeli plazilci, dvoživke in žuželke. Vendar bi se nam zdele takratne živali in rastline večinoma zelo nenavadne, če bi jih danes srečali.
Nato je pred približno 250 milijoni let prišlo do ene izmed največjih katastrof v zgodovini planeta. Ne vemo prav dobro, ali je na Zemljo padel asteroid, ali pa so le vulkani začeli zelo močno bruhati, a v razmeroma kratkem obdobju je izumrlo kar 90 odstotkov vseh vrst takratnih živih bitij. Med redkimi organizmi, ki jim je uspelo preživeti krizo, so bili tudi arhozavri, ki so se nato razvili v dve ločeni skupini: prednike današnjih krokodilov in v dinozavre.
V obdobju zemeljske zgodovine, v katerem so na površju planeta vladali predvsem dinozavri, so bile razmere kar močno drugačne, kot so danes. Kontinenti so bili združeni v eno samo supercelino z imenom Pangea, ki je bila z vseh strani obdana z morjem, na sredini pa je imela veliko puščavo. Rastlinstvo in živalstvo je najbolj bujno uspevalo v obalnem pasu tega kontinenta, kjer so bile temperature najbolj ugodne. Tam so uspevali recimo borovci in palme, po katerih so plezali pajki in hrošči. Sesalcev in ptičev sprva še ni bilo, dinozavri pa tudi še niso bili najbolj razširjena bitja. Po ohranjenih odtisih stopal sklepajo, da so zajemali le 10 do 20 odstotkov vseh takratnih večjih živali.
Šele ko so nekje med 225 in 214 milijoni let nazaj v preteklosti druge rastlinojede živali postajale manj razširjene, se je dinozavrom ponudila velika priložnost. Ne vemo sicer, zakaj je do tega prišlo, a dinozavri so izkoristili okoliščine in se namnožili, tako da je bil njihov delež med večjimi živalmi takrat 30-odstoten.
Razpad praceline
Pred 200 milijoni let se je geološko razmeroma stabilno obdobje ponovno končalo, saj je Pangea razpadla na dva dela, kar je sprožilo več velikih izlivov magme. Ponovno je izumrlo okrog 30 odstotkov vseh živih vrst, a dinozavrom je uspelo preživeli. Po tej krizi se je njihov delež še povečal.
Prakontinent se je razdelil na severno Lavrazijo in južno Gondvano, ki sta se začeli medsebojno oddaljevati. Prostor vmes je zalilo morje, tako da se je obseg obalnega pasu močno povečal, prav tako se je spremenila klima. Padlo je več dežja, zato so rastline boljše uspevale, rastlinojede živali pa so imele na voljo več hrane. Večinoma so bili dinozavri sprva razmeroma majhni, a nekateri so skozi evolucijo v milijonih let postali tudi zelo veliki. Sploh po tem, ko je bilo hrane dovolj.
Zaradi premikanja kontinentov se je podnebje še naprej spreminjalo in rastline so postajale vse večje. Temu so se s pomočjo evolucije prilagajali tudi dinozavri, zato so nekateri med njimi postajali pravi velikani. Največji so postali prav rastlinojedi dinozavri, saj so morali vsak dan pojesti zelo veliko rastlin. Nekateri so postali celo tako veliki, da so zlahka podrli drevo in tako prišli do hrane, ki je bila sicer visoko v krošnjah. Za obrambo so imeli vsaj nekateri dolge in čvrste repe, s katerimi so hitro obvladali morebitne napadalce.
Niso imeli prav velikih možganov
Ko sta se severni in južni kos prakontinenta že razdelila na približno tako oblikovane kontinente, kot jih poznamo danes, so se zaradi spremenjenega podnebja pojavile še prve rastline s cvetovi. A podnebje je bilo še vedno večinoma bolj toplo in vlažno, kot je danes, kar so bile za dinozavre idealne razmere.
Dinozavri so se v tem obdobju razvili v najrazličnejše vrste. Nekateri so postali zelo veliki, saj naj bi tehtali tudi po 80 ton in več, drugi so se po površju zaščitili s perjem, tretji pa so razvili tudi krila. Nekateri so imeli celo po dva para kril. V tem obdobju so se pojavili tudi prvi sesalci, za katere je bilo značilno, da so rodili žive mladiče in se niso razmnoževali prek valjenja jajc, tako kot dinozavri in ptiči. Bili so majhni in živeli so na drevesih.
Iz ohranjenih lobanj je razvidno, da so imeli dinozavri razmeroma majhne možgane, kar je pomenilo, da niso ravno veliko razmišljali, ampak so se odzivali po vrojenih mehanizmih delovanja. Jajca so običajno znesli na kakem varnem kraju in jih pustili, da so se mladiči sami izvalili. Verjetno je bila vsaj pri večjih dinozavrih težava v tem, da so lahko zaradi precejšnje teže in velikosti zlahka pohodili in zdrobili jajca, če so bili v bližini, zato so jih raje zapustili in upali, da se bo vsaj kateri od mladičev samostojno izvalil in odrasel. Obstajajo pa dokazi, da so si nekatere vrste dinozavrov zgradile tudi gnezda in jih čuvale, podobno kot počnejo ptiči.
Katastrofa povzroči konec dobe dinozavrov
Pred 65 milijoni let je ponovno prišlo do velike katastrofe. V Zemljo je trčil za goro velik asteroid in povzročil hudo opustošenje. Udar se je sprva občutil kot zelo močan potres, nato pa so se sprožili še veliki cunamiji. V zrak se je dvignilo tudi veliko prahu, ki je dolgo časa zastiral sončno svetlobo. Zelo hude posledice so pustili tudi mnogi požari. Domnevajo, da je zgorela kar polovica vsega takratnega gozda.
Živali, ki so morda ušle cunamijem in jim je po spletu naključij uspelo preživeti prve posledice padca asteroida, so se znašle v objemu požarov, kar je bilo za mnoge usodno. Trk je povečal tudi vulkansko aktivnost, ki je v ozračje spustila veliko dodatnega prahu, tako da marsikje sonce dolgo ni sijalo.
Katastrofo je preživelo razmeroma malo živih bitij. Med njimi so bili krokodili, mali sesalci, žuželke in ptiči. Doba kopenskih dinozavrov se je tako končala in začelo se je obdobje sesalcev, ki se nikakor ne bi mogli tako močno razširiti, če ne bi zunanji dogodek povzročil izumrtja dinozavrov in mnogih drugih živih bitij.
A nekaterim dinozavrom je vseeno uspelo preživeti katastrofo. Ptiče namreč pogosto klasificirajo kot skupino letečih dinozavrov. Preživeti jim je uspelo, ker so se lahko hitro premikali in so tako učinkovito bežali pred požari ter cunamiji in iskali mirnejše kotičke planeta. To pomeni, da vsi dinozavri le niso izumrli, ampak vsaj nekateri od tistih, ki so se naučili leteti, še vedno živijo v naši okolici.
