Relativnost časa


    Če se po relativnostni teoriji neko telo giblje, mu čas drugače teče, kakor telesu, ki stoji. Ali to pomeni, da ko se začne nekdo premikati, ne vidimo več osebe, ki je bila prej z nami, ampak vidimo nekoga iz drugega časa? In se zgodi enaka zgodba, ko se začnemo premikati mi?

    Res je. Ko opazujemo svet okoli sebe, dejansko ne vidimo situacije v tistem trenutku. Svetloba namreč potuje s končno hitrostjo (v vakuumu je to 299792458 m/s) in zato potrebuje določen čas, da dospe do mrežnice v naših očeh. Tako recimo človeka, ki je od nas oddaljen za en meter, vidimo takšnega kot je bil pred tremi nanosekundami. V običajnem življenju je takšna zakasnitev povsem neznatna in nikakor ne vpliva na naše zaznavanje sveta.

    Povsem drugače je, ko preidemo k astronomskim razdaljam. Zvezdo, ki je od nas oddaljena deset svetlobnih let pač vidimo takšno, kot je bila pred desetimi leti. Zato torej s tem, ko z novimi teleskopi vidimo vse dlje v vesolje, pravzaprav vidimo vse dlje v preteklost vesolja.

    Lep primer zakasnitve signala zaradi končne hitrosti širjenja elektromagnetnega valovanja je bilo vodenje vozila Sojourner po Marsu. Ker signal do Marsa potuje kar nekaj minut, je moralo biti vozilce precej bolj samostojno, predvsem pa zelo počasno, kot bi bilo lahko sicer.

    Celotna stvar se ne spremeni, ko začnemo obravnavati telesa, ki se med seboj gibljejo z relativističnimi hitrostmi (ko vključimo posebno teorijo relativnosti). Še vedno vidimo časovno zamaknjeno sliko okoli sebe. Hitrost svetlobe v vakuumu je za vsakega od opazovalcev enaka, ne glede kako se giblje, tako da tudi glede na nas gibajoči se opazovalec zaznava časovno zamaknjeno sliko. Vsak od nas seveda lahko rekonstruira podobo sveta ob danem trenutku v preteklosti, tako da izračuna ob katerem trenutku je predmet oddal svetlobo, ki jo trenutno sprejema. Pomembna razlika od primera, ko oba opazovalca mirujeta je ta, da pojem sočasnosti pri gibajočih se opazovalcih izgubi svoj pomen. Dva prostorsko ločena dogodka (recimo utrip svetilke), se lahko za nas, mirujoče opazovalce, zgodita sočasno, za gibajočega opazovalca pa se dogodita ob različnih časih. Starost predmetov tako lahko smiselno definiramo le, če tek časa merimo z uro, ki glede na predmet miruje. Z mirujočo uro ne morem neposredno meriti starosti gibajočih se predmetov (lahko jo seveda merim, če poznam hitrost predmetov).

    (Jure Zupan)

    PUSTITE KOMENTAR

    Vpiši svoj komentar!
    Prosimo vpišite svoje ime

    This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.