Angela Piskernik (1886-1967)

»S svojo postavo, nasmejanim licem in vencem las okoli glave je zbudila mojo pozornost. Ne da bi zapazila, sem ji izmaknil indeks, prebral ime in rojstni kraj in tako sklepal, da utegne biti Slovenka.« S temi besedami je svoje prvo srečanje z Angelo Piskernik opisal njen sošolec na dunajski univerzi fizik Lavo Čermelj. Študij je končala tik pred prvo svetovno vojno in konec leta 1914 postala ena prvih Slovenk, ki si je z disertacijo »Plazmoderme pri mahovih« pridobila doktorski naziv iz naravoslovja. (Nekaj let pred Angelo je iz kemije v Pragi doktorirala Ana Jenko.)

Rodila se je 27. avgusta 1886 v Lobniku pri Železni Kapli na Koroškem v številni kmečki družini. Po končani ljudski šoli je šolanje nadaljevala pri uršulinkah v Celovcu in jeseni 1910 opravila maturo v Gradcu. V njenem maturitetnem spričevalu je pisalo, da lahko nadaljuje študij na univerzi, a le, »v kolikor je to po obstoječih predpisih ženskam dovoljeno«.

V času študija na Dunaju se je zaročila z umetnostnim zgodovinarjem dr. Francetom Stelètom, a je njuno poroko žal preprečila prva svetovna vojna. Stelèta so poleti 1914 vpoklicali v vojsko in ga poslali na rusko fronto. Že septembra 1914 so ga pri Galiciji zajeli Rusi in ga kot vojnega ujetnika poslali v Sibirijo.

Zaročenca sta poskušala ohranjati stike prek pisem in razglednic, a pošta takrat ni bila zanesljiva. Leta 1916 je iz sibirskega Tjumna »srcu najljubšo« Ángelo »njen zvesti Franjo« spraševal, ali se je že preselila v Ljubljano. Leto kasneje ji je iz sibirske Tare sporočil, da se uči turščine in španščine, poskuša s kirgiščino in tatarščino, zlasti pa študira po knjigah, ki so prišle iz Leipziga.

Pred vrnitvijo domov ga dve leti ni dosegla nobena pošta iz domovine, vračal pa se je prek Sibirije, Japonske in Amerike, zato je prišel v Slovenijo šele avgusta 1919. Ponovno srečanje z zaročenko pa ga ni tako razveselilo, kot se je nadejal. Angela se je namreč v dolgih letih njegove odsotnosti zbližala z njegovim bratrancem Albinom Stelètom, kar mu je povedala takoj po vrnitvi. Menda naj bi ga ta novica tako razjezila, da ji je v jezi »na puklu« razlomil dežnik.

Kasneje se je poročil z njuno skupno znanko, zgodovinarko dr. Melito Pivec, Angela pa se ni nikoli odločila za zakonsko življenje, čeprav ji snubcev ni manjkalo. Nekoč je nečakinji v šali povedala, da so imeli vsi njeni ljubimci manjše napake, ki jih ni bilo mogoče odpraviti, zato se raje ni vezala.

Pestro javno življenje mlade znanstvenice

Angela se je že med študijem navduševala za raziskovalno delo. Poleti je pogosto obiskovala počitniške raziskovalne poletne šole in se začela poglabljati v biološko sistematiko. Po zaključku študija je bila krajši čas domača učiteljica pri družini odvetnika dr. Janka Brejca, ki je takrat veljal za političnega voditelja koroških Slovencev. Ker ji v domačem okolju ni uspelo najti primerne zaposlitve, je odšla v Ljubljano. Tam je leta 1917 postala asistentka v Kranjskem deželnem muzeju in skrbela predvsem za herbarijske zbirke.

V pripravah na koroški plebiscit oktobra 1920 se je močno angažirala in kot govornica sodelovala na mnogih zborovanjih. Spoznala se je tudi z generalom Rudolfom Maistrom, s katerim sta se menda rada s čolničkom prevažala po Vrbskem jezeru in kovala strategije, kako bi lahko ljudi prepričala, da bi na plebiscitu glasovali za priključitev Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev.

Leta 1921 je v znanstveni reviji na Dunaju objavila raziskovalni članek z naslovom Vpliv fluorescentnih barvil na kaljenje semen in zanj sama posnela fotografije, kar ji je omogočilo, da je postala članica botaničnega društva v Berlinu.

V Ljubljani je prijateljevala s trnovskim župnikom in pisateljem Franom Saleškim Finžgarjem ter objavljala poljudnoznanstvena in strokovna besedila v različnih slovenskih revijah in časopisih. Pri Finžgarju v Trnovem se je družila tudi z umetnostnim zgodovinarjem Izidorjem Cankarjem, ki je nekaj let tam tudi stanoval. Da so se zelo dobro poznali, priča tudi škandal, ki je takrat pretresel Ljubljano. Izidor Cankar se je leta 1926 odločil, da bo opustil duhovniški poklic, izstopil iz Katoliške cerkve in se poročil. Finžgar se je spominjal, da ga je neki prelat začuden vprašal: »Koga bo pa vzel? Angelo?«

Zaprta pot do profesure na ljubljanski univerzi

Predvojna Ljubljana neporočenim izobraženim ženskam ni bila naklonjena. Angela se je spominjala, da so jo pogosto gledali postrani: »Šla sem sama v kavarno, v družbo svojih kolegov z univerze, videle so me ljubljanske dame, ki so bile brez poklica in so živele na račun svojih mož, in tako je nastalo marsikatero zanimivo obrekovanje.«

Ko so njeno delovno mesto v muzeju zaradi varčevanje ukinili, je postala gimnazijska učiteljica v Ljubljani in krajši čas tudi v Novem mestu. Poučevala je prirodopis, matematiko, fiziko in nemščino, pri pouku higiene pa je mimo učnega načrta dekletom predavala tudi spolno vzgojo. Ko so v Ljubljani ustanovili radio, je postala ena prvih radijskih predavateljic in po radiu učila nemščino. Iz njenih predavanj je nastalo več učbenikov in slovarjev.

Leta 1941 je objavila pomembno botanično knjigo Ključ za določanje cvetnic in praprotnic, ki je bila hitro razprodana. V knjigi je opisala 2222 rastlinskih vrst in podvrst ter metode za njihovo določanje. Dopolnjena izdaja z 2618 rastlinami je izšla po vojni leta 1951, pripravljeno pa je imela tudi že gradivo za tretjo izdajo, a do izida ni prišlo. Njen ključ za določanje rastlin je bil do uporabnikov prijazen, zato so ga ljubkovalno imenovali kar »piskernica«.

Angelo je vseskozi seveda zanimala profesura na ljubljanski univerzi. Ohranilo se je njeno na roke napisano pismo dekanu Filozofske fakultete prof. dr. Ivanu Prijatelju. »Lj., 7. nov. 1932. – Velecenjeni g. dekan, razni motivi so me naklonili, da nisem prosila za mesto docenta botanike, dasi sem svojo prošnjo pri Vas in gu. prof. Hadži-ju že oficialno najavila. Ni pa izključeno, da bom prosila, čim bo objavljena moja razprava o flori na Črni prsti, za privatno docenturo. Prosim Vas, da zasledujete s svojo ljubeznivo naklonjenostjo moje znanstveno stremljenje, da me bodete v času, ko bo postalo vprašanje privatne docenture aktualno, sprejeli z veseljem in brez bojazni med svoje. – Z izrazom najodličnejšega spoštovanja vdana Ang. Piskernik.«

Zaradi sodelovanja z OF v koncentracijsko taborišče

Novembra 1943 so jo aretirali in odpeljali v koncentracijsko taborišče Ravensbrück. V kartotekah domobranske policije se je ohranil zapis, da »je imela zveze s Kidričevo družino«. Nemci so jo z domobransko pomočjo v internacijo poslali zato, ker se je pogosto družila s Francetom Kidričem, profesorjem na ljubljanski univerzi in očetom Borisa Kidriča, enega ključnih ljudi Osvobodilne fronte.

Spominjala se je razčlovečenja ob prihodu v taborišče: »Ne oropajo te samo premoženja, ne poberejo ti samo ure, nakita, prstanov, uhanov, ne slečejo te samo do golega že prvi dan ter te oblečejo v sivo in modro progaste kaznjeniške cunje iz trde lesne volne. Ne vzamejo ti samo beležk, dokumentov in legitimacij. O ne, vzamejo ti prav vse, vzamejo ti tudi naslov in ime. Nehal si biti človek, zdaj si samo še brezpravna številka med številkami. Vsako novodošlo pripornico so nazvali s posebno številko. Meni so rekli, da sem številka 26.069.«

Iz taborišča se je ohranil njen zvezek, v katerem si je zapisovala najrazličnejše recepte, ki so ji jih taboriščnice pripovedovale, da so si vsaj v domišljiji tešile lakoto. Čeprav je bila visoka 170 cm, je imela ob osvoboditvi in vrnitvi domov vsega 38 kilogramov. Ko si je opomogla, so jo imenovali za ravnateljico Prirodoslovnega muzeja v Ljubljani. Ključno besedo pri tem je imel zelo verjetno Boris Kidrič, ki je bil takrat predsednik slovenske vlade, Angelo in njene sposobnosti pa je dobro poznal.

Po vojni je na ljubljanski univerzi honorarno predavala botaniko, a le krajši čas. Vse bolj se je začela usmerjati v varovanje narave. Obnovila je botanični vrt Juliana v Trenti, dosegla ustanovitev Triglavskega narodnega parka, predlagala ustanovitev gorske straže, na njeno pobudo so sprejeli tudi odlok, ki je prepovedoval izvoz ptic iz Jugoslavije. Njena nečakinja se spominja, da sta nekoč na Jesenicah iz nekega vagona zaslišali zvoke ptic. Angela je intervenirala pri postajenačelniku in dosegla, da tovor ni odpotoval naprej v Italijo.

Le nekaj mesecev pred smrtjo je v Nemčiji »za uresničevanje ideje narodnih parkov v Jugoslaviji« prejela prestižno mednarodno nagrado. Pred nabito polno dvorano je v navzočnosti rektorja bonske univerze in dekanov vseh fakultet predavala o Triglavskem narodnem parku in ob tem ni pozabila omeniti, da je njeno znanje nemščine utrjevalo tudi suženjsko bivanje v nemškem koncentracijskem taborišču. Umrla je v 82. letu starosti nekaj dni pred božičem leta 1967 za posledicami perikarditisa oziroma vnetja tkiva, ki obdaja srce. Zadnje mesece je kljub bolezni intenzivno pisala botanična gesla za Slovar slovenskega knjižnega jezika.

Več informacij:

• Kuharska knjiga dr. Angele Piskernik – dokumentarec RTV Slovenija, 2012.
• Dr. Angela Piskernik (1886–1967), koroška naravoslovka, naravovarstvenica in narodna delavka – Janez Stergar, 2004.

-