Antropolog David Graeber je leta 2013 za revijo STRIKE! napisal kratek esej z naslovom On the Phenomenon of Bullshit Jobs (O nesmiselnih delovnih mestih), za katerega je sprva menil, da ne bo pritegnil pozornosti velikega števila bralcev. A ko so sestavek objavili na spletni strani revije, je bilo hitro jasno, da je napisal uspešnico. Esej je namreč postal tako popularen, da se je zaradi množičnega navala bralcev spletna stran nekajkrat celo sesula.
Osrednja teza eseja je bila, da postajajo v sodobni družbi vedno bolj razširjena delovna mesta, ki so sama sebi namen. Ljudje, ki so zaposleni v takšnih službah, praviloma ustvarjajo zgolj videz, da nekaj delajo, čeprav v resnici ne počnejo nič koristnega in družba ne bi bila prav nič na slabšem, če takšnih delovnih mest naenkrat ne bi bilo več.
Kmalu po objavi odmevnega eseja so o občutkih, ki jih imajo zaposleni o družbenem pomenu svojega dela, izvedli raziskavo javnega mnenja. Med Britanci se je po analizi, ki jo je leta 2015 opravil YouGov, izkazalo, da kar 37 odstotkov vprašanih meni, da njihovo službeno delo ne prispeva nič smiselnega k delovanju družbe. V podobni raziskavi je na Danskem enako menilo 40 odstotkov vprašanih.
Po objavi eseja je Graeber prejel več sto pisem, v katerih so mu ljudje z vsega sveta natančno opisovali, kakšna dela opravljajo in kako trpijo, ko morajo hoditi v službe, ki v resnici nimajo nobenega smisla. Graeber je vsa ta poročila zbral in jih uporabil kot nekakšne antropološke terenske podatke, ko se je lotil pisanja knjige Bullshit Jobs: A Theory (Simon & Schuster, 2018). V knjigi je podrobno opisal veliko različnih primerov nesmiselnih delovnih mest in vse skupaj postavil v zgodovinski kontekst.
Esej o nakladanju
Izraz bullshit job, ki označuje prazno oziroma nesmiselno delo, izhaja iz eseja, ki ga je leta 1985 napisal profesor filozofije na univerzi Princeton Harry Frankfurt. V vplivnem sestavku z nenavadnim naslovom On Bullshit (O nakladanju), ki ga je dvajset let kasneje nespremenjenega izdal še v knjigi, je razvil teorijo o načinu komuniciranja, pri katerem je pomembno le to, ali govorcu uspe sogovornika oziroma publiko pridobiti na svojo stran, povsem nepomembno pa je, ali med prepričevanjem govori resnico ali ne.
Avtor eseja je posebej poudaril, da v primeru »nakladanja«, kot lahko morda še najbolje prevedemo angleško besedo bullshit, ne gre za laganje, saj lažnivec pozna in spoštuje resnico, le v konkretnem primeru, ko se zlaže, jo želi prikriti ali zamolčati. Ko pa govorec naklada oziroma govori nesmisle samo zato, da bi publiko na čustveni, in ne razumski ravni prepričal v svoj prav, mu za resnico ni prav nič mar. Pri »praznem nakladanju« šteje le učinek na publiko oziroma rezultat, povsem nepomembno pa je, kaj in kako govorimo, da želeni rezultat dosežemo.
Z vzponom modernih populističnih političnih gibanj v zadnjih letih, ki so dosegla zmagoslavje z odločitvijo Velike Britanije za izstop iz Evropske unije in z izvolitvijo Donalda Trumpa za predsednika ZDA, je način komunikacije, ki mu ni mar za dejstva in resnico, postal del naše vsakdanje medijske realnosti.
Zakaj izgorevajo zdravniki?
S pojavom nesmiselnega dela je tesno povezan tudi problem izgorevanja (burnout) na delovnem mestu. Do tovrstnih težav praviloma ne pride takrat, ko ima posameznik le zelo veliko dela. Poleg preobremenjenosti mora biti izpolnjen še dodaten pogoj. Izgorevanje se pojavi, ko delavec v delu, ki ga izvaja, ne vidi več smisla. Opravlja ga zgolj še zato, ker je to njegova dolžnost, ob tem pa ni deležen nobenega notranjega zadovoljstva, zato trpi.
Zadnja leta se je v ZDA močno povišala stopnja izgorevanja pri zdravnikih, kar je na prvi pogled presenetljivo, saj so bili zdravniki vseskozi zelo obremenjeni in so tudi v preteklosti veliko časa preživeli v bolnišnicah in ordinacijah. Zakaj je prišlo do porasta izgorevanja med zdravniki prav zadnja leta, in ne že prej?
Ko so proučevali vzroke, se je izkazalo, da je predvsem uvedba elektronskih kartotek povzročila, da imajo zdravniki naenkrat bistveno več administrativnega dela, v katerem pa ne vidijo pravega smisla. Po novem namreč ne morejo več napisati anamneze in diagnoze v obliki nekaj stavkov, ampak morajo izbirati med vnaprej pripravljenimi možnostmi v elektronskih formularjih.
Nov elektronski pristop k vodenju kartotek je morda dober z vidika transparentnosti, a zdravnikom se ne zdi pretirano uporaben oziroma vsaj ne vreden dodatnega časa, ki ga porabijo za izpolnjevanje takšnih formularjev. Ker med pregledi v ambulanti neprestano gledajo v monitor računalnika, se slabša tudi kvaliteta stikov s pacienti. Pomanjkanje smisla ob obilici dela pa je tipičen vzrok za izgorevanje.
Nekatere ameriške bolnišnice so zato svojim najbolj obremenjenim zdravnikom priskočile na pomoč tako, da elektronske kartoteke zanje na podlagi zvočnih posnetkov in navodil izpolnjujejo pomožni zdravniki. Zaradi nižjih stroškov običajno najamejo kar zdravnike v oddaljeni Indiji, kjer nimajo težav z razumevanjem jezika in tudi strokovno so dovolj podkovani, da lahko zelo dobro opravljajo tovrstno administrativno delo. (Atul Gawande: Why Doctors Hate Their Computers, The New Yorker)
Tudi znanstveno delo prinaša vse manj zadovoljstva
Presenetljivo se je pokazalo, da je kriza smisla močno prisotna tudi v znanosti oziroma raziskovanju. To je na prvi pogled nenavadno, saj imajo znanstveniki in znanstvenice za raziskovalno delo praviloma močno notranjo motivacijo. Pri izvajanju raziskav jih vodi želja po odkrivanju novega znanja, za kar so nagrajeni s priznanjem v znanstveni skupnosti in ugledom v širši javnosti.
Marsikoga so zato presenetile ugotovitve nekaterih raziskav, da predvsem mladi znanstveniki pogosto ne vidijo več smisla in zadovoljstva v svojem delu. Raziskave med doktorskimi študenti in mladimi znanstveniki po svetu že kažejo tudi na bistveno povečanje psihičnih težav, izgorevanja, depresije in celo samomorilnih misli.
V nekaterih vedah je med mladimi znanstveniki delež tistih, ki menijo, da imajo njihove raziskave neposreden smisel oziroma pomen za druge ljudi, padel že na vsega 26 odstotkov. Takšna občutja so poleg negotovosti zaposlitve pomemben vzrok za občutno poslabšanje duševnega zdravja mladih znanstvenikov. Več študij po svetu je prišlo do skupnega zaključka, da je kvaliteta življenja zaposlenih v znanosti oziroma visokem šolstvu slabša kot v drugih primerljivih poklicih.
Nenehno merjenje produktivnosti in odmevnosti znanstvenega dela je pripeljalo do tega, da se marsikje akademsko raziskovanje odvija le še s ciljem, da se ustvarja videz raziskovalne produkcije in uspešnosti. Končni cilj znanstvenikov tako pogosto ni več iskanje resnice, ampak zmaga v tekmovanju, kdo bo svoje delo v luči algoritmov za vrednotenje dosežkov prikazal kot več vredno.
V akademskih institucijah in okoljih, ki prisegajo predvsem na algoritemsko vrednotenje profesorjev in raziskovalcev, se tak pristop že čuti tudi pri spreminjanju hierarhije znotraj akademskih ved. Področja in posamezniki, ki se jim ne uspe prilagoditi novemu sistemu vrednotenja, lahko hitro zdrsnejo na obrobje.
V Sloveniji celo pri Zoisovih nagradah, najvišjih državnih priznanjih za znanstvene dosežke, v obrazložitvah vedno večkrat navajajo, koliko različnih »točk« je zbral nagrajenec oziroma nagrajenka, kar je zelo očiten pokazatelj, da je vrednotenje preko algoritmov postalo osrednji in pogosto edini cilj ter merilo uspešnosti v akademski skupnosti.
Nevarnost, pred katero se je znašla znanstvena skupnost, je v tem, da postaja tudi poklic znanstvenika oziroma akademskega raziskovalca v določenih vidikih zelo podoben temu, kar Graeber označuje kot bullshit job. Znanstveniki pogosto ne čutijo več, da ima njihovo vsakodnevno delo dejansko vrednost za druge ljudi. Svoje delo vedno bolj dojemajo le kot sredstvo za pridobitev nadaljnjega financiranja in za napredovanje po akademski hierarhiji, kar prinaša koristi le zanje in za njihove sodelavce, ne pa tudi za celotno družbo, kar je bila temeljna predpostavka in vrednota znanosti od časov razsvetljenstva naprej.
