Bi znali prepoznati, za katero zgodbo gre? Glavni junak sprva živi v svojem rodnem kraju povsem enako dolgočasno življenje kot večina njegovih sorodnikov in znancev, ko ga nenavaden dogodek predrami iz vsakdanje rutine in mu vzbudi zanimanje.
Sprva okleva in se sprašuje, ali bi sledil klicu nečesa zanj povsem neznanega in nerazumljivega ter tako storil nekaj, kar nikakor ni običajno in kar bi skoraj gotovo pomenilo odhod iz varnega zavetja domačega okolja. Čeprav je najprej zadržan do soočenja z novimi izzivi, ga splet dogodkov vseeno prisili, da odide od doma in opusti dotedanji način življenja. Iz varnega, a dolgočasnega in brezperspektivnega objema rojstnega kraja se odpravi na popotovanje v njemu povsem tuj svet.
V novem okolju se kmalu sreča z nevarnostmi in težavami, ki mu jih pomaga prebroditi nov znanec, ki je hkrati tudi vir novih idej, misli in modrosti. S pomočjo mentorja mu uspe osvojiti novo znanje in veščine, za katere pred tem ni niti vedel, da obstajajo, kaj šele da bo lahko nekoč postal v njih izjemno uspešen. Sčasoma tako napreduje, da postane prepričan, da je že pravi mojster novih veščin, vendar mu tega njegova nova okolica še ne priznava.
Kmalu nato se sooči z na prvi pogled nepremagljivim problemom, ki ga nikakor ne zna razrešiti. Iz težave se razvije resen konflikt, v katerem mora junak tvegati vse, v končni fazi tudi svoje življenje. Zdi se že, da mu ne bo uspelo, a še pravočasno pride do preobrata, ki pomeni njegovo zmago. V trenutku zmagoslavja junaka zdaj tudi novo okolje prepozna kot mojstra in zaščitnika vrednot skupnosti, ki je s svojimi dejanji pomembno prispeval k uresničevanju skupnih interesov.
Sistematično proučevanje mitov in zgodb
Ko se kot v svetu prepoznan junak vrne v svoj rodni kraj, hitro ugotovi, da okolica zdaj ni več takšna kot takrat, ko jo je zapustil. Ne le da sam v kraju nima več enakega statusa, kot ga je imel pred odhodom, tudi njegova domača vas se je prek identifikacije z njegovo izjemno pustolovščino v tujini spremenila in prevzela nekaj modrosti, ki jo je sam pridobil med popotovanjem.
Vam je uspelo prepoznati, za katero zgodbo gre? Ste morda pomislili na: Čarovnika iz Oza, Odisejo, Vojno zvezd, Harryja Potterja ali pa morda na glavno junakinjo serije filmov in romanov Igre lakote? V resnici so vsi odgovori pravilni, saj gre za univerzalno formo zgodbe o junaku ali junakinji, ki odide iz varnega zavetja doma, se v tujini nauči novih veščin, prevzame nove ideje in se nato domov vrne s povsem novim pogledom na življenje.
Sistematično je takšno razvojno pot junaka prvi opisal ameriški raziskovalec mitov in literature Joseph Campbell, ki je po dolgoletnem zbiranju in proučevanju zgodb iz vseh koncev sveta postavil hipotezo, da imajo vse zgodbe o junakih, tudi če so nastale v zelo različnih kulturah in časovnih obdobjih, v svojem jedru povsem enako temeljno strukturo. Kmalu po drugi svetovni vojni je izdal knjigo z naslovom Junak s tisoč obrazi (The Hero with a Thousand Faces, Pantheon Books, 1949), v kateri je svojo idejo natančno predstavil na podlagi mnogih primerov, vsem zgodbam skupno univerzalno strukturo pa je poimenoval monomit ali junakovo potovanje (hero’s journey).
Kako napisati scenarij za uspešnico?
Knjiga Junak s tisoč obrazi bi verjetno ostala znana zgolj zelo ozkemu krogu strokovnjakov za mitologijo in literaturo, če nanjo med študijem na University of Southern California ne bi naletel mlad režiser, scenarist in producent George Lucas. V šestdesetih letih 20. stoletja je namreč na univerzi pri seznanjanju z antropologijo v roke dobil tudi Campbellovo knjigo in ob prebiranju je prišel na idejo, da bo poskušal po opisanem vzorcu monomita oziroma junakovega potovanja napisati scenarij za znanstvenofantastični film.
Po težavah s produkcijo je leta 1977 po vzorcu junakovega popotovanja končno nastal film Vojna zvezd, ki ni postal le najbolj dobičkonosen film svojega časa, ampak je osvojil tudi sedem oskarjev in danes predvsem zaradi svojega vpliva na gledalce velja za enega izmed najpomembnejših filmov vseh časov.
Ko je Lucas kasneje javno povedal, da je scenarij filma napisal po modelu, ki ga je Campbell predstavil v knjigi Junak s tisoč obrazi, so tudi drugi scenaristi v Hollywoodu začeli natančno proučevati ugotovitve do tedaj malo znanega profesorja literature in ugotovili, da večina uspešnih filmov že sledi natančno takšni formi zgodbe, kot jo je opisal Campbell. Danes tako skorajda ni priročnika za scenariste, ki ne bi omenjal tudi pravil grajenje filmske zgodbe, ki sledi univerzalnemu zaporedju junakovega potovanja.
Univerzalna forma sprejemanja novega
Vendar Campbellova knjiga in njen uspeh v Hollywoodu ne bi bila vredna omembe, če bi se nanašala le na filmske in mitološke junake. V resnici gre za opis univerzalne oblike učenja oziroma načina, kako ljudje ponotranjimo nove ideje in spoznanja. Epizoda odhoda v tuj svet tako ne pomeni nujno dejanskega odhoda od doma, ampak je lahko tudi prispodoba za miselni odhod v neko novo idejno in vrednostno okolje, ki se vzpostavi tudi prek branja knjig ali študija.
Pomembno je predvsem to, da junak najde nove vsebine, ki ga potegnejo iz varnega zavetja veščin in znanja, s katerimi si je že domač, in ga prestavijo v povsem nov miselni svet novih izzivov. Tu nato najde mentorje, ki mu pomagajo sprejeti nove veščine, in z veliko dela ter nekaj sreče lahko tudi sam postane mojster.
Pri nas v Sloveniji forma širjenja miselnih obzorij v obliki junakovega potovanja nikoli ni prav zares zaživela. Večina naših literarnih junakov namreč med svojim popotovanjem po tujem svetu skorajda nič ne napreduje oziroma ne spozna nobene pomembne nove ideje. Martin Krpan je na koncu svojega popotovanja povsem enak kot na začetku. Vse, kar si je pridobil na Dunaju, je le cesarjevo pismo, da lahko sol še vedno neovirano tovori na natanko enak način, kot je to počel že prej. Spopad z Brdavsom in rešitev Dunaja pred Turki se mu v resnici ne zdi nič posebnega, kar bi kakorkoli spremenilo njegova prepričanja ali cilje v življenju.
Podobno je tudi v povesti Franceta Bevka Lukec in njegov škorec, ki jo morajo vsi šolarji v nižjih razredih osnovne šole še vedno obvezno prebrati. Kot vemo, mora Lukec zaradi ekonomske krize z mamo zapustiti domačo Vipavsko dolino in oditi na pot v Ameriko, kamor je zaradi iskanja dela že prej odšel njegov oče. Na poti z ladjo mati zboli in umre, tako da pride Lukec do očeta sam, kjer od vsega hudega močno zboli. Ko se pozdravi, z očetom skleneta, da se bosta poskušala čim hitreje vrniti domov.
Tudi pri Lukcu, podobno kot pri Martinu Krpanu, glavni junak pri soočenju s tujino ne spremeni svojega miselnega okvirja, ampak se na koncu ne vrne le na isti kraj, kjer je začel svojo pot, ampak ob tem tudi spozna, da bi bilo zanj in za njegove bližje najbolje, če se na pot sploh ne bi podal.
Tisto, kar pri klasičnih slovenskih literarnih junakih glede na Campbellovo strukturo univerzalne forme junakovega potovanja manjka, je morda najbolj jasno prikazano v odličnem italijanskem filmu Cinema Paradiso (1988), ki ga je režiral Giuseppe Tornatore. Glavni junak deček Toto prek kinooperaterja Alfreda v majhnem sicilijanskem mestecu vzljubi filmsko umetnost, odide v svet in postane slaven režiser. Domov se spet vrne šele več desetletij kasneje na Alfredov pogreb. Mladostni mentor in prijatelj mu je namreč zabičal, naj se nikoli ne vrača v domači kraj, saj od tu ne bo mogel v življenju doseči nič zares zanimivega. Pri tem seveda ne gre zgolj za geografsko okolje, ampak predvsem za miselne okvire domačega kraja, kjer bi lahko Toto v najboljšem primeru postal učitelj ali lastnik kinodvorane, nikakor pa ne mednarodno uveljavljen režiser.
Bistvo junakovega popotovanja, ki nujno vsebuje tudi odhod na tuje, tako nikakor ni le v fizičnem odhodu v tuje kraje, ampak v soočenju s tujimi, vsaj njemu in njegovi domači okolici do tedaj še neznanimi, idejami in pogledi na svet. Ključno pri tem je, da se junak med svojim popotovanjem identificira z novo miselnostjo in prevzame nove vrednote ter ideje, ki so drugačne od domačih. Ko se nato vrne domov, vidi svet z novimi oči, drugače kot takrat, ko je odšel, s čimer poleg sebe bistveno obogati tudi svoj domači kraj ter vse druge znance, ki nikoli niso odšli na pot.
