Koliko zaupate svojemu spominu?

Mnogi si spomin predstavljajo kot videokamero, ki posname in shrani naša doživetja ter priučena dejstva, vendar raziskave kažejo, da je spomin dovzeten za različne napake. Elizabeth Loftus je v 70-ih letih pričela z raziskavami problematike pričevanja očividcev. Raziskave so pokazale, da se ljudem, ki so priča nekemu dogodku in so pozneje izpostavljeni novim ter zavajajočim informacijam, spomin o tem dogodku spremeni.

Dober primer je raziskava, v kateri so 150 udeležencem predvajali nekaj sekundni posnetek avtomobilske nesreče in jim nato naročili naj ocenijo hitrost, s katero sta avtomobila trčila. Pri 50 udeležencih so pri tem uporabili besedo “trčiti” (angl. hit), pri naslednjih 50 udeležencih “treščiti” (angl. smash), medtem ko so zadnjih 50 udeležencev povprašali le kakšno hitrost sta avtomobila imela, brez da bi omenili trčenje. Teden kasneje so vse udeležence vprašali, če so na posnetkih nesreč videli razbito steklo. Izkazalo se je, da je več oseb iz skupine, kjer so uporabili besedo “treščiti” trdilo, da so videli razbito steklo in ti so tudi podali višje ocene hitrosti, v primerjavi z ostalima dvema skupinama.

Raziskava je pokazala, da si pri oblikovanju spomina zapomnimo informacije iz različnih virov – informacije o dejanskem dogodku in informacije, ki jih zberemo iz drugih virov. Po določenem času ne moremo več razločiti, od kje smo prejeli določeno informacijo in ravno zaradi tega ima uporaba različnih besed pri izpraševanju velik vpliv na spominjanje nesreče. Raziskave Elizabeth Loftus so v širšem kontekstu zelo pomembne z vidika uporabe pričanj očividcev pri nesrečah in kaznivih dejanjih, ki so pomemben del pravnega sistema.

Vcepljanje lažnih spominov

Lažni spomin se nanaša na primere, ko si ljudje dogodke zapomnijo drugače, kot so se v resnici zgodili oz. se sploh niso zgodili. Slednji nastanejo kot kombinacija dejanskih spominov in sugestij, ki jih podajo druge osebe. Raziskave so pokazale, da se uspešnost nastanka lažnih spominov bistveno poveča takrat, ko nekdo od bližnjih dejansko potrdi resničnost lažnega spomina. Natančni mehanizmi nastanka lažnih spominov še niso znani.

Druga raziskava Elizabeth Loftus je pokazala, kako težko je razlikovati med pravimi in lažnimi spomini. Leta 1995 je skupaj z raziskovalcema Jacqueline E. Pickrell in Jim Coan kontaktirala družinske člane 24 sodelujočih v raziskavi in z njihovo pomočjo zbrala informacije o njihovih življenjih. Nato so raziskovalci za vsakega od sodelujočih pripravili knjižico, ki je vsebovala tri dejanske spomine iz otroštva in eno lažno zgodbo. Lažna zgodba je govorila o tem, da naj bi se vsak izmed sodelujočih v raziskavi pri petih letih izgubil v nakupovalnem centru.

Ko so posameznikom pokazali knjižice, se je kar 25 % sodelujočih v raziskavi “spomnilo” lažnega dogodka in so celo podali nekaj dodatnih informacij o tem dogodku. Na koncu študije so udeležencem razkrili, da je eden izmed dogodkov v knjižici izmišljen in dobrih 20 % sodelujočih je za lažnega označilo nek drug dogodek, ki se je dejansko zgodil.

Ekstremni primeri vcepljanja lažnih spominov

Leta 1986 je Nadean Cool, medicinska sestra iz Wisconsina, iskala pomoč pri psihiatru Kennethu Olsonu z namenom, da bi ji ta pomagal skozi travmatičen dogodek, ki ga je doživela njena hči. Med terapijo je psihiater uporabil hipnozo in druge sugestivne tehnike, s katerimi se je dokopal do spominov o zlorabi, ki naj bi jo Nadean sama doživela. Tovrstne terapije so Nadean prepričale, da ima potlačene travmatične spomine posilstva, da je bila članica satanističnega kulta, da je jedla dojenčke in da je bila priča umoru svoje osemletne prijateljice. Na osnovi psihiatrovega mnenja, da je kot otrok prestala spolno in fizično zlorabo, je postala prepričana, da ima razcepljeno osebnost, in sicer naj bi bile ene izmed njenih 120 osebnosti tudi otroci, angeli in celo raca.

Ko je Nadean ugotovila, da gre za vcepljene lažne spomine, je psihiatra tožila in se pogodila za 2,4 milijona dolarjev odškodnine. Kenneth Olson je podobne spomine vcepil tudi Sheri J. Storm, ki ga je sprva obiskala zgolj zaradi nespečnosti in anksioznosti. Navkljub temu, da je tožba Nadean Cool razkrila, da so njeni spomini na travmatične dogodke lažni, so Sheri še leta pozneje preganjali lažni spomini in nočne more.

Drugi primer vcepljenih lažnih spominov, ki so rezultat vprašljive terapije, se je zgodil leta 1992 v državi Missouri, kjer je cerkveni svetovalec “pomagal” Beth Rutherford do spominov, da jo je njen oče, duhovnik, posiljeval, ko je bila stara 7 do 14 let in da mu je pri tem občasno pomagala tudi njena mama. Med terapijo je Ruth razvila lažne spomine, da je dvakrat zanosila in bila prisiljena splaviti. Ko so obtožbe prišle v javnost, je moral njen oče odstopiti z mesta duhovnika, nadaljnja preiskava pa je pokazala, da je njegova hči pri 22. letih dejansko še vedno device in da gre za vcepljene lažne spomine. Ruth je cerkvenega svetovalca leta 1996 tožila in se pogodila za 1 milijon dolarjev odškodnine.

Leta 1996 so izvedli raziskavo, ki je pokazala, da ima terapija za odkrivanje potlačenih spominov resne negativne posledice na številne bolnike. Izmed 183 primerov, kjer naj bi s terapijo odkrili spomine zlorabe iz otroštva, so naključno izbrali 30 primerov, ki so jih nadaljnje preučili. Zanimivo je, da je populacija oseb, pri katerih so odkrili potlačene spomine iz otroštva, zelo homogena. Kar 97% te populacije predstavljajo belci in ravno tako 97 % te populacije predstavljajo ženske. Vsi bolniki so poročali o fizični zlorabi, vendar zdravniških dokazov o tem ni bilo. Izmed sodelujočih je imelo 10 % bolnikov samomorilske misli pred terapijo, medtem ko je ta delež narasel na 67 % po terapiji, ki je razkrila potlačene spomine. Prav tako je narasel delež bolnikov, ki so se samopoškodovali, s 3 % pred terapijo na 27 % po terapiji. Čeprav ni mogoče trditi, da so tehnike odkrivanja potlačenih spominov edini razlog za te izide, rezultati vsekakor zbujajo vprašanja o varnosti uporabe te tehnike.

Literatura

• Loftus Elizabeth, 1997. Creating false memories. Scientific American, 277(3).
• Dean Burnett, 2016. The idiot brain. Guardian Faber Publishing.
• Ramirez in sod., 2013. Creating a false memory in the hippocampus. Science, 341(6144).
• Vaughan Tremmel Pat, 2004. Researcher show how false memories are formed. Northwestern.

-