Domov Zapisi o znanosti Pametni otroci lažejo

Pametni otroci lažejo

Laganje predstavlja pomemben korak v kognitivnem razvoju otroka.

Piše:

9. 5. 2018

Psiholog Michael Lewis je v 80. letih dvajsetega stoletja zasnoval eksperiment, s katerim je raziskoval pri katerih letih so otroci sposobni laganja in kako se pri tem obnašajo. Otrokom, ki so sodelovali v raziskavi, je povedal, da bodo kmalu dobili zelo zanimivo igračo, vendar ne smejo pokukati, katera igrača se skriva za njihovim hrbtom. Nato je zapustil sobo.

Ugotovil je, da se večina otrok pregreši že po nekaj sekundah, ko ostanejo sami v sobi. Ko je raziskovalec po vrnitvi v prostor otroka vprašal, ali je pogledal igračo, je kar tretjina dvoletnikov, polovica triletnikov in 80 % štiriletnikov ter starejših otrok, to zanikalo. Delež otrok, ki so se zlagali, se v isti starostni skupini ni razlikoval glede na spol, raso ali religijo.

Poleg tega je ugotovil, da so imeli otroci, ki so se vzdržali kukanja (15 % sodelujočih), v povprečju najvišji verbalni inteligenčni kvocient med vsemi sodelujočimi. Izmed otrok, ki so se pregrešili, so imeli tisti, ki so se zlagali, v povprečju višji verbalni inteligenčni kvocient od otrok, ki so povedali po pravici. Zanimivo je, da so tisti otroci, ki so raziskovalcu obljubili, da ne bodo pokukali, to storili v manjšem deležu kot otroci, ki tega niso storili. Iz tega sledi, da že mlajši otroci razumejo pomen verbalne obveze.

Mlajši otroci, ki so sposobni laganja, imajo boljše razvit delovni spomin in izvršitvene funkcije. To so človeške sposobnosti, kot so predvidevanje, selekcija ciljev, načrtovanje, integracija informacij v času in prostoru, spremljanje lastne aktivnosti in izkoriščanje povratnih informacij. Otroci prve laži običajno izustijo že pri dveh letih starosti, vendar so sposobni tvorbe prepričljivih laži šele pri štirih letih in pol. Laganje torej predstavlja pomemben korak v kognitivnem razvoju otroka.

Povprečen odrasel človek pove 4 laži na dan

Psiholog Robert Feldman je ugotovil, da se 60 % ljudi zlaže že v prvih desetih minutah, ko prvič spoznajo neko osebo. V tem času v povprečju povedo dve do tri laži. Večina sodelujočih v raziskavi se teh laži niti ni spomnila, dokler jim niso predvajali pogovora, najpogosteje pa so lagali z namenom, da bi ugajali in izpadli bolj kompetentni.

Moški in ženske lažejo enako pogosto, vendar običajno iz različnih razlogov. Ženske najpogosteje lažejo z namenom, da bi se sogovornik bolje počutil, medtem ko moški najpogosteje lažejo z namenom, da bi oni sami delovali bolj ugledno pred sogovornikom.

Komu najpogosteje lažemo?

V povprečju naj bi ljudje povedali 4 laži dnevno, kar pomeni približno 1.460 laži letno. Najpogosteje so laži namenjene bližnjim – 86 % sodelujočih v raziskavi je priznalo, da pogosto lažejo svojim staršem, 75 % prijateljem, 73 % sorojencem in 69 % partnerjem. Najpogostejše so laži o malenkostih, za katere mislijo, da jih bodo naredile bolj všečne.

Številni ljudje lažejo tudi v resnejših situacijah. Tako naj bi kar 40 % vprašanih priznalo, da njihovi življenjepisi vsebujejo laži. Okolje, v katerem ljudje še posebej pogosto lažejo, predstavljajo tudi zmenkarski portali. Revija Scientific American je izvedla študijo, ki je pokazala, da kar 90 % ljudi, ki iščejo zmenke preko zmenkarskih portalov, laže v njihovem opisu. V tem primeru ženske najpogosteje lažejo o svoji telesni teži, medtem ko želijo moški z lažmi pogosteje vzbuditi vtis, da so višji, bogatejši in bolj izobraženi kot so v resnici.

Dobre lažnivce je težko prepoznati

Igralci pokra dobro vedo, da je lažnivce težko prepoznati. Prve poligrafe oziroma detektorje laži so razvili v 20. letih prejšnjega stoletja, vendar so številni znanstveniki prepričani, da to ni zanesljiva metoda za detekcijo laži. Poligraf namreč zabeleži psihofiziološki odziv na zastavljena vprašanja ali druge dražljaje, pri čemer spremlja povišanje krvnega tlaka, srčnega utripa, dihanja in prevodnosti kože. Aparatura torej zazna merljive spremembe, ki so običajno posledica strahu – naši možgani so zabeležili laž, kateri sledi psihofiziološki odziv na to, da delamo nekaj narobe.

Težava se pojavi pri posameznikih, pri katerih laganje ni povezano s strahom. Pri slednjih ne bo prišlo do psihofiziološke reakcije, ki bi jo lahko zaznali s poligrafom, po drugi strani pa lahko poligraf poda lažne rezultate pri posameznikih, ki so nedolžni, vendar prestrašeni, ker so v postopku zasliševanja. Raziskovalci ocenjujejo, da naj bi bili rezultati poligrafa napačni v kar 25 do 75 % in zato jih številna sodišča ne priznavajo kot dokazni material.