Leta 1983 so pri britanski Kraljevi družbi, eni najstarejših in najuglednejših znanstvenih akademij na svetu, imenovali posebno komisijo, ki je dobila nalogo, da preuči, kakšen je odnos do znanosti v družbi. Skupino je vodil genetik Walter Fred Bodmer, v njej pa so poleg znanstvenikov in profesorjev sodelovali še učitelji, novinarji ter predstavniki akademskih in javnih institucij. Od vseh članov je širše medijsko verjetno najbolj poznan avtor mnogih odličnih televizijskih dokumentarcev o naravi in planetu David Attenborough.
Komisija je bila ustanovljena z namenom, da analizira razumevanje znanosti v družbi, preuči mehanizme, prek katerih poteka komunikacija med stroko in javnostjo, opredeli morebitne ovire na tej poti izmenjave informacij ter na osnovi vseh zbranih podatkov pripravi priporočila za ukrepanje. Običajna usoda takšnih poročil je, da jih po objavi morda povzame nekaj časopisov, nato pa romajo v arhiv in na dejansko dogajanje v družbi nimajo pomembnega vpliva. A tokrat je bilo drugače.
Končno poročilo, ki ga je komisija objavila leta 1985, velja za ključno spodbudo gibanju popularizacije, ki je zanimanje za znanost pripeljalo nazaj med ljudi. Kmalu zatem se je vzpostavilo veliko novih mehanizmov za uspešno komunikacijo med znanostjo in širšo javnostjo. Ustanovili so trajni odbor, ki je skrbel za populariziranje znanosti, uvedli nagrade za najboljše poljudnoznanstvene knjige, zelo priljubljena pa je postala tudi serija znanstvenih pogovorov v kavarnah Café Scientifique, ki so jo poimenovali po malo starejši podobni francoski pobudi Café Philosophique. Danes je po svetu veliko podobnih projektov, ki ljudem omogočajo, da se z znanstveniki pogovarjajo v neformalnem okolju zunaj institutov in predavalnic.
Veščina komuniciranja znanosti je dobila svoje mesto tudi v okviru akademskega okolja. Biolog in avtor množice vplivnih knjig o znanosti Richard Dawkins je leta 1995 postal prvi profesor za javno razumevanje znanosti na Oxfordu, kjer ga je ob upokojitvi leta 2008 nasledil matematik Marcus du Sautoy. Podobna profesorska mesta, ki jih zasedajo medijsko prepoznavni strokovnjaki, kot sta fizik Brian Cox in antropologinja Alice Roberts, so kasneje odprli tudi na drugih britanskih univerzah.
Pravkar umrli fizik Steven Hawking je leta 1988 napisal knjigo Kratka zgodovina časa, ki je postala velika prodajna uspešnica, saj so bralci pokupili več kot deset milijonov izvodov, s številom tednov na lestvici najbolje prodajanih knjig pa se je vpisala celo vGuinnessovo knjigo rekordov. Hawking je s knjigo pokazal, da je med ljudmi veliko zanimanje tudi za povsem abstraktno znanost, ki je daleč od kakršnihkoli tehnoloških aplikacij.
Avtorji poročila so v svoji analizi navedli tudi razloge, zakaj je za družbo in državljane koristno, da se čim več ljudi v šoli in kasneje v življenju seznani z dogajanji v znanosti, in zakaj ne bi smeli dopuščati šolskih in študijskih programov, ki ne bi vključevali vsaj osnovnega spoznavanja znanosti. Poznavanje znanosti prispeva h kvalitetnejšem odločanju tako na nivoju posameznikov kot tudi glede skupinskih odločitev družbe. Prav tako so poudarili, da je dolžnost znanstvenikov, da svoje znanje in izkušnje predstavljajo v javnosti in sodelujejo v javnih razpravah. Da so pri tem uspešni, se morajo naučiti veščine pisanja in javnega nastopanja, da jih širša javnost lahko razume.
Vendar za prisotnost znanosti v družbi ni dovolj le medijsko všečno predstavljanje rezultatov raziskav. Pomembno je tudi, da se širša javnost zaveda, kako sploh poteka raziskovanje, saj si le na ta način lahko ustvari ustrezno predstavo o znanstvenih dosežkih in njihovem pomenu. Ni dobro, če se znanstvenike napačno dojema kot nezmotljive vsevedneže, ki imajo vedno prav, saj se lahko zaupanje v znanost hitro poruši, če se kdaj pri napovedih zmotijo.
Tudi pri nas se je komunikacija med znanstveno sfero in širšo javnostjo v zadnjem času bistveno izboljšala. Večji inštituti in univerze imajo sedaj posebne službe, ki znajo poročila o raziskovalnih dosežkih v sporočilih za javnost predstaviti na način, da jih lahko mediji hitro in kvalitetno povzamejo. Prav tako je vedno več novinarjev, ki znajo dobro in zanesljivo poročati o znanosti ter iz raziskovalcev izvleči zanimive zgodbe. Žal pa je zaenkrat v medijih še vedno premalo poglobljenih preglednih celostnih predstavitev znanstvenih vsebin, po drugi strani pa se tudi sami strokovnjaki premalo javno oglašajo o vsebinah, glede katerih lahko v javno razpravo prinesejo koristne nove informacije.
Zvrst pisanja, ki bralce nagovarja v razumljivem jeziku, hkrati pa prinaša nove interpretacije, ideje in poglede, običajno opredelimo kot znanstveni esej. Njegovo bistvo je, da se avtor jasno opredeli do obravnavane problematike, razumljivo predstavi skrbno izbrane raziskave in vse skupaj poveže v tekoče berljivo celoto. Da se bodo znanstveniki večkrat odločali, da se z argumenti vključijo v javno razpravo, potrebuje akademski svet novo kategorijo za klasifikacijo takšne oblike pisanja, saj bodo tovrstna dela le tako lahko zaznali tudi algoritmi za vrednotenje dela znanstvenikov. Brez ustreznega vrednotenja vloženega truda se strokovnjaki ne bodo odločali za takšne objave, kar ni dobro ne za stroko in ne za družbo.
