Avtor besedila: Tina Bilban; ilustracije: Ivan Mitrevski
Kaj pravzaprav opisujemo, ko govorimo o staranju? Čigavo staranje in v kakšnem kontekstu?
Staranje bi lahko opisali kot napredujoče in splošno zmanjševanje telesnih sposobnosti živih bitij, ki povečuje verjetnost smrti. Živa bitja se ves čas spreminjamo. Veliko zapletenejših živih bitij najprej raste in se razvija, doseže spolno dozorelost in preživi določeno življenjsko obdobje kot odrasel, spolno aktiven organizem, nato pa začnejo njihove telesne sposobnosti počasi upadati. To obdobje upadanja telesnih sposobnosti imenujemo staranje.
Je staranje nujno?
Nekateri znanstveniki so staranje razumeli kot enega izmed bioloških procesov, ki določa, kaj je živo. Danes je večina znanstvenikov mnenja, da staranje ni nujna lastnost živih bitij.
Zdi se, da se nekatere vrste živih bitij ne starajo. Takšen je npr. trdoživ, majhen ožigalkar z izjemno možnostjo obnavljanja. V poskusih so trdožive razrezali na majhne koščke, vsak posamezen košček pa se je nato obnovil v celovit organizem. Tudi za nekatere večje živali se zdi, da se ne starajo: opazovanje nekaterih plazilcev, npr. želv ali krokodilov, prinaša spoznanje, da njihove telesne sposobnosti z leti ne upadajo, nasprotno, so vedno močnejši. Dokazati, da se neka vrsta živih bitij ne stara, pa je pravzaprav nemogoče. Zdi se, da se te živali ne starajo, so pa vsekakor smrtne. S starostjo se ne povečuje verjetnost smrti, a v daljšem časovnem obdobju slej ko prej nastopi dogodek (bolezen, nesreča, plenilec), ki pripelje do smrti. Morda bi v varnem laboratorijskem okolju takšno žival vendarle lahko zelo dolgo opazovali, neskončno dolgo opazovanje pa je, iz praktičnih razlogov in zaradi logike, nemogoče.
Kaj pa ljudje?
Nekateri znanstveniki prisotnost staranja razlagajo z načinom, kako določeni organizmi razporejajo energijo. Vsak organizem ima na voljo omejeno količino energije, ki jo pridobi iz okolja in jo vloži v samooskrbo in razširjanje svojih kopij. Energijo lahko stalno vlaga v obnavljanje vseh svojih celic. Lahko pa večji del energije porabi za rast v začetnem obdobju, kar mu da prednost pred drugimi primerki svoje vrste. Še en velik del energije porabi za produkcijo spolnih celic, kar mu omogoči, da se njegove kopije razširijo bolj kot kopije drugih primerkov njegove vrste. Manj energije pa vloži v obnavljanje drugih celic svojega telesa. Zdi se, da so v naravi najlaže preživeli tisti primerki živih bitij, ki so se odločili za tako porazporeditev energije, zato se danes večina živih bitij stara.
Pri različnih vrstah živih bitij se najboljši načini razporeditve energije razlikujejo. Najbolje je, če se to, da je živo bitje v obnavljanje nekaterih celic svojega telesa vlagalo manj energije, pokaže takrat, ko je precej verjetno, da tega živega bitja tako ali tako ne bo več – zaradi bolezni, plenilcev, nesreče ipd. Tako se npr. netopirji starajo mnogo počasneje kot miši. Zaradi kril namreč lažje uidejo plenilcem in imajo večje možnosti, da dogodek, ki bi zaključil njihovo življenje, pride kasneje. Tako se jim splača več energije vlagati v obnovo vseh svojih celic. V pradavnini se ljudje najverjetneje niso preveč ukvarjali s staranjem. Večina je namreč umrla, preden bi bili znaki zmanjševanja telesnih sposobnosti sploh opazni. Danes pa smo močno zmanjšali pogostost vseh drugih dejavnikov, ki pripeljejo do smrti. Postavlja pa se vprašanje, kako neizbežno je staranje.
Kdaj je človek star?
Čeprav je staranje splošna lastnost naše vrste, se ljudje staramo različno hitro. Kronološka starost nam pove, koliko let je že za nami, biološka pa, kako hitro se stara naše telo. Tako se lahko pri 50 letih počutimo, kot se počuti večina 70-letnikov, ali pa obratno. Kako torej opredeliti, kdaj so ljudje stari, s pomočjo biološke ali kronološke starosti? Nam to, da je naša babica stara, povedo gube na njenem obrazu ali njena leta?
*Staranje je poglavje v knjigi 50 abstraktnih izumov, ki je v letu 2017 izšla pri založbi Miš. Knjiga opisuje 50 izbranih temeljnih konceptov, ki smo jih oblikovali, da bi z njimi opisali, uredili in drugim posredovali svoj svet. Oblikovali smo jih skozi stoletja odkrivanja sveta, danes pa našega sveta brez njih sploh ni – ženemo se za srečo, živimo v demokraciji, sestavljeni smo iz kvantov, nezadržno se staramo. A v vsakodnevnem življenju se s pomenom abstraktnih izumov le redko ukvarjamo. Knjiga želi zahtevno, a pomembno, tematiko približati tudi mlajšim bralcem, zapleteno ozadje temeljnih konceptov pa razložiti na čim bolj enostaven način.
http://www.zalozbamis.com/knjige/50-abstraktnih-izumov/
