Rojstvo programa Mladih raziskovalcev

ARRS je ob 30. obletnici delovanja programa Mladi raziskovalci, ki uspešno deluje od leta 1985, izdala priložnostno publikacijo Več kot 30 let programa Mladi raziskovalci (pdf), ki je dostopna na njihovi spletni strani: Publikacije ARRS.

Iz publikacije povzemamo nekaj odlomkov o zgodovini programa Mladi raziskovalci:

Brezplodnost velikih jugoslovanskih reform je bila marsikdaj povod, da so posamezniki znotraj intelektualnih krogov začeli odpirati vprašanje, kako na razvojni način izstopiti iz krize. Pri snovanju strateškega odgovora so se naslanjali na spoznanja iz razvitega sveta ter lastne izkušnje in uvide. V prvi polovici osemdesetih let so razvili idejo inovacijske družbe, ki svoj razvoj ob pomanjkanju drugih odločujočih dejavnikov stavi na znanje in ambicijo ljudi. Prevladalo je spoznanje, da so razvojno in inovacijsko usmerjeni ter družbeno podprti ljudje ključni razvojni dejavnik Slovenije. Ideja se je krepila s pridobivanjem somišljenikov v vseh dostopnih krogih. Vodstvo Republiškega komiteja za raziskovalno dejavnost je videlo rešitev v sprostitvi in okrepitvi sil znanja v službi inovacije in v modernizaciji družbenega upravljanja. Slovenska akademija znanosti in umetnosti (SAZU) je svoje tovrstne nazore leta 1986 potrdila z organizacijo odmevne obravnave te tematike in izrecno podprla koncept inovacijskega izhoda z odgovorno vlogo znanosti. V telesih RSS so z analizami dokazali relativno zaostajanje slovenskih raziskovalnih zmogljivosti za razvitim svetom. Skupščina SR Slovenije je oktobra 1985 na predlog Izvršnega sveta in ob podpori tedanje politike sprejela Dolgoročni plan Slovenije za obdobje od leta 1986 do 2000 (sic!), ki je potrdil določene komponente koncepta inovacijske družbe, v razdelku o raziskovalni dejavnosti pa izrecno narekoval povečanje števila raziskovalno usposobljenih ljudi in drugih predpostavk za krepitev same znanosti kot gibala družbenega razvoja.

RSS je politično spoznanje o tem, da je Slovenija na razvojni stopnji, ko je izhod iz krize mogoč le z bistvenim povečanjem družbenih inovacij (danes bi rekli s povečanjem dodane vrednosti in konkurenčnosti), v srednjeročnem in dolgoročnem planu operacionalizirala s cilji in ukrepi, kot so izbor propulzivnih programskih raziskovalnih usmeritev (le za priokus: kibernetika, robotizacija, mikroelektronika, teleinformatika, biotehnologija, procesna in konstrukcijska tehnika, vsebine iz medicine, družboslovja in humanistike ipd.), pospešena vzgoja raziskovalno usposobljenega potenciala za obnovo in pretok, znanstvena informatika in raziskovalna oprema. V tem kontekstu je bilo pospešeno raziskovalno usposabljanje ključnega pomena tudi zato, da bi se zmanjšalo naraščajoče zaostajanje znanosti in tehnologije za razvitim svetom. Izvršni svet Skupščine SR Slovenije je v okviru svojih pristojnosti učinkovito poskrbel za pogoje za realizacijo tovrstnih usmeritev. Predvsem proračunske, saj so se precej povečala vlaganja v raziskovalno sfero. Sredstva RSS so se v letu 1985 glede na leto poprej nominalno povečala za več kot 100 %, realno pa zaradi visoke inflacije seveda manj. Zanimivo bi bilo razkriti, na račun česa.

Institucije in črke na papirjih so mrtve brez živih ljudi. Ti premikajo stvari. V primeru rojstva projekta mladih raziskovalcev je bilo preveč zaslužnih, da bi lahko brez podrobnih študij procesov odločanja našteli vse. A nobene ugotovitve ne bodo mogle mimo nekega najožjega kroga. Drznimo si. Dr. Robert Blinc, mednarodno ugledni fizik, je bil kot osrednji človek slovenskega raziskovalnega panteona in podpredsednik SAZU v najožjem jedru koncipiranja in vzpostavljanja projekta. Dr. Boris Frlec, dolgoletni direktor Instituta Jožef Stefan, je v tistem času postal podpredsednik slovenskega izvršnega sveta, torej vlade, in s te pozicije učinkovito vlekel poteze za zagotovitev kompleksnega projekta. Erik Vrenko, človek z razvojno-inovacijskimi izkušnjami v Iskri, se je kot tedanji predsednik Republiškega komiteja za raziskovalno dejavnost, dandanašnji bi temu rekli minister, uvrščal v najprodornejšo skupino tvorcev razvojne strategije inovacijske družbe in opravil veliko proizvedbeno delo. Na SAZU je med drugimi projekt močno podprl dr. Aleksander Bajt, izjemna avtoriteta ekonomske znanosti. Ob tem je svetoval, naj se v znanosti uveljavlja samo odličnost. Odmeval je nastop »očeta naroda«, dr. Janeza Stanovnika, ki je v razvojno strategijo uspešno prepričeval delegate Skupščine SR Slovenije. Temu so se pridružili krogi njihovih sodelavcev, funkcionarji političnih in oblastvenih institucij in gospodarstveniki. Že zgodaj so nastopili naklonjeni kritiki, ki so opozarjali na probleme, ki so se nato tudi dejansko pojavljali, predvsem glede dejansko učinkovitega prenosa in uporabe znanja.

V takem kontekstu je Skupščina RSS zmogla sprejeti odločitev, navedeno na začetku tega besedila. Od te setve bržkone žanjemo več, kot se zavedamo.

Ciril Baškovič
Državni sekretar Republike Slovenije na
Ministrstvu za znanost in tehnologijo RS, 1992‒1997

Uspehu projekta, ki ga danes imenujemo Mladi raziskovalci (ob nastanku je nosil motivacijsko ime – 2000 doktorjev znanosti do leta 2000), so botrovale srečne okoliščine. V takratni slovenski vladi (izvršnem svetu) je bila poleg predsednika Dušana Šinigoja skupina akademsko izobraženih in usmerjenih članov, ki so se zavedali, da je naložba v znanje, to je v ljudi, ki več znajo, tudi (in predvsem!) v krizi najbolj varna in perspektivna. Zavedali so se, da je znanje ključni razvojni dejavnik. Ob podpori takratnega političnega vodstva na čelu s predsednikom predsedstva Janezom Stanovnikom so poslanci takratne skupščine na osnovi projektnega dokumenta, ki smo ga pripravili, izglasovali spremembo proračuna v korist izobraževanja in znanstvenega raziskovanja. Ponosen sem, da sem bil takrat aktiven del tega projekta, ki se je zaradi svojega pomena v sicer nekoliko okrnjeni obliki ohranil vse do danes, 30 let kasneje.

Prof. dr. Boris Frlec
Podpredsednik Izvršnega sveta
Socialistične republike Slovenije v obdobju 1984-1989

-