Psihologija terorizma in radikalizacije

Zakaj je med teroristi nesorazmerno veliko inženirjev?

Ker so analitiki med pripadniki radikalnih islamističnih gibanj zaznali veliko dobro izobraženih posameznikov tehničnih strok, sta se sociolog Diego Gambetta in politolog Steffen Hertog odločila, da bosta izobrazbeno strukturo teroristov podrobneje raziskala. Ko sta zbrala podatke, sta dejansko ugotovila, da je med aktivisti islamskih gibanj v bližnjevzhodnih državah in med radikaliziranimi islamisti v Evropi dejansko zelo veliko inženirjev. Kot poročata v knjigi Engineers of Jihad: The Curious Connection between Violent Extremism and Education (Princeton University Press, 2016), je inženirjev v teh gibanjih kar sedemnajstkrat več, kot bi jih pričakovali, če bi se rekrutirali naključno iz splošne populacije. (Poleg inženirjev izstopajo še zdravniki, ki jih je v radikalnih islamističnih gibanjih desetkrat več kot v splošni populaciji.)

V knjigi, ki temelji na podrobni analizi množice podatkov, najprej zavrneta teorijo, da skrajne skupine potrebujejo inženirje zato, ker so spretni pri izdelavi bomb. Ta hipoteza menda ne drži, saj tehnologija izdelave bomb, ki jih uporabljajo teroristi, ni zahtevna in se je lahko kdorkoli hitro priuči.

Pogostost tehničnih profilov med teroristi pojasnjujeta s hipotezo, da so se inženirji začeli radikalizirati zaradi neskladja med pričakovanji glede uspeha v življenju in dejanskim statusom v družbi, ki so ga dosegli s svojo izobrazbo. Tradicionalno so inženirji veljali za ugledne osebnosti, vendar je ekonomska kriza onemogočila veliko tovrstnih profesionalnih karier. Dodaten argument za potrditev hipoteze so razmere v Savdski Arabiji, kjer inženirji predvsem zaradi bogate naftne industrije nikoli niso imeli težav z zaposlitvijo, zato v tej državi med radikalci ni večje relativne zastopanosti inženirjev.

Vendar slabe zaposlitvene možnosti za inženirje po mnenju avtorjev knjige ne morejo povsem pojasniti relativne pogostosti njihove radikalizacije v evropskih državah in v južni Aziji, kjer težave z zaposlitvami za inženirje niso tako velike kot na Bližnjem vzhodu, a so vseeno relativno močno zastopani.

Knjigo zato skleneta z domnevo, da imajo humanistično, družboslovno in naravoslovno izobraženi ljudje pogosto širše intelektualno obzorje od tehnikov in inženirjev. Znanstveniki in humanisti se učijo dvomiti o avtoriteti, medtem ko naj bi inženirji delovali predvsem znotraj že izdelanih teorij in pristopov, glede katerih niso skeptični. Svet inženirjev naj bi bil tako bližje religiozni dogmatiki, zato naj bi se v izrednih okoliščinah hitreje radikalizirali kot znanstveniki ali humanisti.

Kako poteka radikalizacija?

Nedavno so v reviji Scientific American Mind predstavili nova znanstvena spoznanja s področja psihologije in sociologije terorizma ter podrobno opisali tudi postopke, kako poteka novačenje rekrutov za skrajna gibanja, v katerih se lahko povsem običajni državljani preoblikujejo v nevarne samomorilske napadalce.

Prva faza radikalizacije je osamitev oziroma odtujitev posameznika od kulture, v kateri živi. Največkrat poskušajo predvsem mlade, pri katerih zaznajo nezadovoljstvo s statusom v družbi, s pomočjo spletnih strani prepričati, da svet v resnici ni takšen, kot se jim zdi in kakor jim ga slikajo avtoritete, ki so jim do tedaj zaupali. Za to uporabljajo teorije zarote, ki krožijo po spletu. Korporacije in vlade naj bi nas zavajale o dejanskem namenu cepljenj, o dodatkih v hrani, o spuščanju nevarnih snovi iz letal in podobnem. Namen vseh tovrstnih teorij zarote je, da posamezniku omajajo zaupanje v avtoritete, ki jim je do tedaj verjel.

Tistim, ki dejansko podvomijo o predstavi sveta, kot jim jo slika njihovo kulturno okolje, nato priporočijo ogled filma, kot je denimo Matrica (The Matrix, 1999). V tem popularnem filmu je glavni junak soočen z odločitvijo, ali bo pogoltnil kapsulo, ki mu bo pokazala svet, kakršen je v resnici, ali pa bo še naprej živel v lažni iluziji. Če kandidat za radikalizacijo sledi začrtani poti, se začenja postopoma odtujevati od svojih prijateljev in družine, saj jih začenja dojemati kot zagovornike lažne predstave o delovanju sveta.

Ko kandidat postane dojemljiv za alternative, mu predstavijo pravo resnico o svetu. Danes je to praviloma poenostavljena verzija islama, a lahko bi šlo tudi za kako drugo ideologijo, ki svet predstavi v preprosti črno-beli podobi. Če indoktrinacija uspe, se posamezniku zazdi, da je končno našel smisel življenja in si pridobil nove prijatelje.

V Franciji imajo primere mladih, pri katerih starši zaznajo, da so v postopku radikalizacije, ko denimo povsem spremenijo svoje prehranjevalne navade in poskušajo iz hiše odstraniti vse sledi alkohola, tudi tistega, ki je v parfumih. Strokovnjaki opozarjajo, da racionalna razprava s tako osebo ni več mogoča, saj ideologijo, ki jo sprejme, dojema kot edino pravo resnico o svetu, vse drugo pa so zanjo le laži in prevare.

Radikalizirana oseba se lahko postopoma tako močno identificira s skupino, ki se ji je pridružila, da ljudi, ki niso sprejeli nove ideologije in predstave sveta, sploh ne dojema več kot pravih ljudi. Tudi nekdanje bližnje prijatelje in člane družine postopoma dehumanizira, kar pomeni, da na njih ni več čustveno navezana. V skrajnem primeru začne vse ljudi, ki ne sprejemajo nove predstave sveta, dojemati kot zombije, ki ne živijo pravega življenja, zato v resnici ni zločin, če jih usmrtijo. V takšnem stanju radikalizacije je tudi množični umor lahko intimno dojet kot častno dejanje.

Popularnost populističnih politikov

Novejše raziskave kažejo, da na izgubo zmožnosti sočustvovanja s pripadniki drugih skupin, ki jih ne dojemamo kot naših, močno vplivajo odnosi med skupinami. Ljudje smo lažje in hitreje pripravljeni slediti vodji svoje skupine, tudi ko zagovarja nasilje, če mislimo, da nas pripadniki drugih skupin ogrožajo.

Prav to je tudi tista človeška lastnost, ki jo pogosto izrabljajo populistična politična gibanja. Populistični politiki si večajo svojo popularnost tako, da potencirajo nevarnosti, ki domnevno ogrožajo naš »način življenja«. Pri tem ne gre zgolj za strašenje s tujci, pribežniki, homoseksualci in udbomafijo, ampak tudi za strašenje z zlobnimi (tujimi) korporacijami in kapitalu prodanimi znanstveniki, ki domnevno ogrožajo našo naravo in zdravje.

Pri populistih in radikalcih pa ni pomembno le to, kar počnejo sami, temveč tudi, kar počnejo njihovi nasprotniki oziroma tiste skupine, ki so si jih izbrali za sredstvo svojega političnega vzpona. Strokovnjaki tako ugotavljajo, da obstaja med populističnimi gibanji, ki nasprotujejo tujcem, in radikalci, ki nasprotujejo zahodnjaškemu načinu življenja, nekakšna simbioza.

Radikalne skupine, kot je Islamska država, poskušajo s svojimi dejanji muslimanom v Evropi onemogočiti, da bi se brez težav identificirali z zahodnim načinom življenja. Njihov cilj je čim bolj črno-beli svet, v katerem se ljudje delijo na tiste, ki so z njimi, in na njihove nasprotnike. Teroristični napadi so sredstvo, ki v družbi učinkovito širi sovraštvo do manjšin in tako olajšuje radikalizacijo ter vzpostavljanje črno-belega sveta.

Pomembno pri tem je spoznanje, da za polarizacijo v družbi niso dovolj zgolj radikalci, ki provocirajo s svojimi dejanji, ampak je potreben tudi določen način odziva družbe na provokacije in zločine. Če protiukrepi niso usmerjeni le proti radikalcem, ampak tudi proti etničnim ali verskim skupinam, iz katerih ti izhajajo, je cilj teroristov dosežen. Življenje za člane družbenih manjšin postaja vedno težje, kar pomeni, da jih bo vedno več dovzetnih za radikalizacijo.

Terorizem tako povzroči polarizacijo družbe in posledično vzpostavitev situacije, ko postane nekdo, ki ga je večina prej dojemala kot povsem neprimernega za vodjo, postopoma sprejemljiv in celo v očeh večine najbolj primeren za to, da dokončno uredi razmere in ljudem povrne občutek varnosti, ki si ga želijo.