Kolegu Vogrincu gre zasluga za iznajdbo izvrstne kratice THD, teorija-humanistika-družboslovje. Časi so hudi, potrebna je trša droga od THC, nujno potrebujemo krepko dozo THD. Pa ne zato, da bi nas odvračala od krute realnosti in nam lajšala bolečine in tegobe, temveč zato, da bi nam dala videti tisto zadrogiranost, ki je potrebna, da sprejemamo to realnost kot domnevno edino dano in brez alternative. Ne trda droga kot eskapizem, ampak da bi nam dala videti tisti eskapizem, ki je vključen in vpisan prav v to, kar nam ponujajo kot realnost, in ki to realnost drži pokonci in perpetuira.
Kratica THD, pravi Wikipedia, naš novi orakelj, v globaliziranem anglosaškem svetu pomeni total harmonic distortion, torej količino popačenja, ki se dodaja pri reprodukciji zvoka. Nižji THD pomeni, da komponente zvočnega predvajanja v zvočnikih, ojačevalcih, mikrofonih in drugi opremi proizvajajo bolj zvesto reprodukcijo zvočnega posnetka. THD je motnja, dodatni šum, ki izkrivlja natančno preslikavo in domnevno pristno zvočno sliko, kakršna naj bi bila sama na sebi, brez posredovanja akustične mašinerije (ali radijske transmisije zvoka). THD nastopa kot motnja pri naši zaznavi realnosti, dodatek posrednika in posredovanja, brez katerega bi bojda imeli neposredni dostop do neokrnjene stvari. In videti je, da ta tehnični pomen čedalje bolj določa načine, kako je dojeta THD kot teorija-humanistika-družboslovje – kot izkrivljanje, posredovanje, motenje tega, kar je vendar očitno pred nami in se nam nalaga v vsej svoji očitnosti. Konec socializma je, izmed mnogih puhlic, ki so se prijele kot pogrošne resnice, prinesel splošno krilatico o koncu ideologij (ali kar koncu zgodovine). Končno naj bi se otresli ideoloških projektov in ideološko zamegljenih pogledov ter se soočili s pravo realnostjo, ki jo pač določata tržna ekonomija in politična forma liberalne demokracije kot trdo jedro aktualne realnosti.
Ideologija zares nastopi šele tedaj, ko niso lažne in napačne izjave, temveč prav tisto, kar nam ponujajo kot realnost, ob kateri bi bilo treba te izjave meriti.
Nasproti tej privzeti optiki je treba jasno vztrajati pri tistem, kar je minimalna opredelitev vloge THD: ideologija je tisti pogled na svet, ki je družbeno nujen in podprt z družbeno avtoriteto na način, da se ponuja kot polje konsenza, splošnega soglasja, in kar določa načine, kako vidimo družbeno realnost. Pomembno je, da pri tem ne gre kratko malo za namerno zavajanje – če je tako, in takega oblastnega zavajanja seveda nikoli ne manjka, potem smo še v primitivnem ali naivnem pojmu ideologije kot oblastniškega varanja ljudstva. Pojem ideologije pa meri na razsežnost, ki ni ne psihološka ne propagandna, temveč strukturna. Ideologija ne sestoji iz lažnih, napačnih, izkrivljenih izjav o realnosti, ki bi jih s primerjavo z resničnim stanjem stvari bilo mogoče razkrinkati kot lažne, ideologija zares nastopi šele tedaj, ko niso lažne in napačne izjave, temveč prav tisto, kar nam ponujajo kot realnost, ob kateri bi bilo treba te izjave meriti.
Ideologija nas zares zajame šele takrat, ko nekaj dojemamo kot objektivno realnost, ki je neodvisna od izjav in od ideoloških izkrivljanj, ko ji torej uspe uokviriti sam način, kako vidimo nekaj kot realnost in danost. Najbolj ideološka je takrat, ko realnost predstavi kot nekaj povsem neideološkega. Najbolj očitno in masivno se to pač dogaja z vsem diskurzom o tržni ekonomiji kot najširši referenčni točki našega sveta, ki nam jo vsiljujejo kot splošno sprejeti horizont. »Leva« in desna politika se čedalje bolj razlikujeta le po tem, koliko bi pri tem neustavljivem globalnem širjenju potrebovali socialnih korektivov, socialnih pravic in posegov države – »levica« bi jih ohranila malo več, vtem ko desnica vidi v sprostitvi ekonomskih interesov, v njihovi deregulaciji poglavitni vzvod družbenega napredka in rasti. Hočemo več ali manj države, socialne varnosti itd., da bi dosegli rast in razvoj? Razlika je tedaj le v stopnji, ne v vsebini, v odmerjanju določenih ukrepov in potez, ne v njihov! naravi, »levica« pa je v glavnem le desnica z bolj človeškim obrazom.
Nasprotje med trgom in državo pa je le navidezno, kolikor je država čedalje bolj postala talec trga. Foucault je to dobro videl že pred neoliberalnim vzponom, ki je stvari pritiral do skrajnosti: »Morda to, kar je pomembno za našo modernost, se pravi za našo sedanjost, ni toliko etatizacija družbe, pač pa je bolj to, čemur bi jaz rekel ‘povladnjenje’ države [la gouvernementalization de l’Etat].«1 V tržni ekonomiji vidimo samoniklo anonimno objektivno silo, ki nezadržno razpreda svoje globalne mreže in ki jo je mogoče z državo le nekoliko omejevati, kanalizirati ali sprostiti – prav v tem je samoumevni konsenz, v imenu katerega sprejemajo, na primer, pogubne varčevalne ukrepe, privatizacijo, TTIP itd. Trik je ta, da ideološka laž ni kratko malo v izjavah, ampak v sami realnosti, ob kateri naj merimo resničnost ali lažnost izjav. Tržna ekonomija je dandanes poglavitna ideološka kategorija prav v svoji navidezni neideološki danosti, proton pseudos kapitalističnega sveta. Ideologija je ravno tisto, kar se nam kaže kot očitno stanje, kakšne da so stvari v resnici, tisti okvir, za katerega prezremo, da je samoumeven, tista dejstva, za katera se zdi, da jih ni mogoče ovreči, in ki so prikazana kot samodejnost. Začne se ravno pri tistem, kar se nam zdi naravno, dejstveno razvidno in samo po sebi nujno. Prvi stavek ideologije je: »Jaz nisem ideologija.«
Prva naloga THD je tako ta, da nastopi kot motnja, ki razbija ta konsenz, kot total harmonic distortion v reprodukciji tega vsemogočnega zvoka, toda motnja, katere namen ni ta, da bi navajala na čistost zvoka, ki bi ga bilo treba vzpostaviti v njegovi neokrnjenosti, temveč prav nasprotno: da bi pokazala, kako je v samem tem zvoku, in njegovi čedalje bolj amplificirani reprodukciji, na delu temeljna motnja. In kolikor je zvok močnejši, toliko bolj se marginalizira THD, ki kot navidezna motnja opozarja na pravo motnjo.
S THD se tako ali tako čedalje bolj ukvarjajo samo še »male neprofitne založbe«, v produkcijo velikih zaide čedalje bolj pomotoma. Pri tem je sklicevanje na trg nadvse dvomljivo: na tako majhnem knjižnem trgu, kot je slovenski, je o tržnih zakonitostih težko govoriti. (Stvar se sploh sprevrže v cinizem, kadar o tržnih zakonitostih govorijo tisti, ki so si na tako omejenem trgu pridobili monopolni položaj.) Tega se zaveda tudi država, ki s subvencijami sploh omogoča produkcijo kvalitetnejše literature, a videti je, da je ta njena vloga čedalje bolj omejena in klavrna. Od srede devetdesetih let vztrajno pada proračunski delež za kulturo, k čemur so družno prispevale tako desne kot »leve« vlade (kljub nekaterim nihanjem, a na dolgi rok je šlo pač navzdol.) In od tod vztrajni padec subvencij, čedalje večja finančna in birokratska bremena, ki padajo na ramena založb, kar skupaj s padcem prodaje, ki ga je povzročila dolgotrajna kriza, založbe žene na rob propada. Ustanovitev Javne agencije za knjigo je bil eden zelo redkih sklepov, ki je bil v parlamentu sprejet soglasno, brez glasu proti, s čimer se je izkazala skupna politična volja in skrb za slovensko knjigo. Vendar je bila ta volja zgolj deklarativne narave, JAK ni nikoli zares dobila obljubljenih zagonskih sredstev za kadrovsko zasedbo, odmerjene subvencije se vztrajno zmanjšujejo, sama JAK pa se s tem ni znala soočiti bolje, kot da je bremena prelagala naprej na založbe, pogosto z ne prav srečno roko. In predvsem z nedopustno držo, da se založnike, predvsem male neprofitne, vnaprej obravnava kot potencialne kriminalce in zaslužkarje, čeprav relativno visoka raven kvalitetne knjižne produkcije v Sloveniji pretežno temelji na njihovem neplačanem delu in entuziazmu.
Povezava malih založnikov THD v kooperativo, sicer ohlapno organizacijsko formo, ki pa vendarle predstavlja fronto, izkazuje skupno voljo, da bi motnja okrepila svoje moteče delovanje in da bi z javno diskusijo opominjali na vztrajno padajoče standarde intelektualnega dela in refleksije ter v kaj malo spodbudnih časih zagotovili preživetje in razmah tiste intelektualne produkcije, ki jo ti časi najbolj nujno potrebujejo.
Mladen Dolar je profesor za filozofijo in teoretsko psihoanalizo na Oddelku za filozofijo Filozofske fakultete v Ljubljani.
Sestavek je iz zbornika: Kooperativa THD za humanistiko in družboslovje, Ljubljana : Založba /*cf. : Društvo za teoretsko psihoanalizo : Krtina : Sophia : Studia humanitatis, 2016.
- Življenje in prakse svobode, ZRC, Ljubljana 2007, str. 130, izbrala in uredila Jelica Šumič-Riha, prev. Jelka Kernev Štrajn et al. ↩
