Leta 1993 so znanstveniki v medicinski reviji The Lancet objavili izsledke zanimive raziskave, v kateri so primerjali podatke o 28.169 umrlih Američanih kitajskega rodu s podatki o 412.632 naključnih Američanih, ki so imeli v mrliškem listu napisano, da so belci. Presenetljivo se je izkazalo, da so Američani kitajskega rodu v povprečju umrli nekaj let prej kot kontrolna skupina »belcev«, a le v primeru, da so imeli kombinacijo letnice rojstva in bolezni, ki po kitajski medicini in astrologiji velja za nesrečno. Dodatna analiza je pokazala, da je bila razlika v življenjski dobi za skupino ljudi z »nesrečno« astrološko usodo tem večja, čim bolj so verjeli v kitajsko tradicijo. V interpretaciji raziskave so zato zagovarjali hipotezo, da Američani kitajskega rodu niso umirali prej zato, ker bi imeli kitajske gene, ampak zato, ker so imeli kitajska prepričanja.
Relaksacijski in stresni odziv
Ted J. Kaptchuk, profesor medicine na Harvardu, je veliko preučeval placebo efekt oziroma učinek, ki ga ima na proces zdravljenja samo prepričanje pacienta. Da bi bolje razumel alternativne metode zdravljenja, ki delujejo prav na osnovi aktivnega vzbujanja placeba, se je podrobno seznanil z akupunkturo in tradicionalno kitajsko medicino. Prišel je do zaključka, da na področju zdravja cilj opravičuje sredstva. Pomembno je predvsem, da ozdravimo oziroma ostanemo zdravi, ne pa, kako ta cilj dosežemo. Če nam s kako »alternativno« metodo uspe dodatno aktivirati notranje mehanizme zdravljenja v telesu in nam metoda dejansko pomaga, zakaj tega ne bi storili?
Pri akupunkturi tako sploh niso bistvene igle in njihovo zabadanje v kožo, ampak odnos med pacientom in zdravilcem. Ta lahko dodatno spodbudi notranje »zdravilne mehanizme« v telesu, ki so povsem klasični kemijsko-biološki, ali pa jih zavre, če zdravilec pri odnosu do pacienta ni pazljiv. Raziskave so namreč pokazale, da akupunktura enako dobro pomaga, če jo izvaja trenirani zdravilec, ki domnevno pozna »energijske meridiane telesa«, ali pa nekdo, ki o meridianih ne ve nič in igle zabada naključno, če le pacient verjame, da bo pomagala.
Harvardski kardiolog Herbert Benson je v knjigi The Relaxation Response leta 1975 predlagal, da bi »umetno spodbujeni« placebo efekt poimenovali relaksacijski odziv. Fiziološko gre namreč za nasprotje stresnega odziva, ki so ga zdravniki opisali nekaj desetletij prej. Izraz stres je iz tehnike v medicino nekaj let pred drugo svetovno vojno prenesel kanadski endokrinolog madžarskega rodu Hans Selye. Ugotovil je, da obstaja pri živalih in ljudeh stereotipni telesni odziv na dejanske ali potencialne poškodbe in bolezni. Ne glede na različne vzroke nevarnosti se telo odzove s sprožitvijo istega mehanizma, ki zajame ves organizem. Možgani v sodelovanju z nadledvično žlezo sprožijo proces izločanja hormonov, ki telo pripravi na nevarnost. Zelo poenostavljeno rečeno gre za povečanje koncentracije kortizola v krvi.
Stres predstavlja pomemben mehanizem za hiter odziv telesa na morebitne škodljive vplive iz okolja. V naravi je ključen za preživetje, saj ob zaznavi nevarnosti sproži odgovor, ki telo pripravi na beg ali boj. Ko gre za življenje, je treba vso energijo in pozornost usmeriti le v tistih nekaj trenutkov, ko se je treba izogniti smrtni nevarnosti. Da smo pri tem čim učinkovitejši, se začasno zmanjša intenzivnost procesov v telesu, ki se jim kratkoročno lahko odpovemo. Če bežimo pred medvedom, res ni pomembno, če se za nekaj trenutkov upočasni prebava in se kri raje usmeri v mišice. Prav tako se zmanjša delovanje imunskega sistema in drugih, dolgoročno sicer ključnih telesnih mehanizmov.
Ko se aktivira stresni odziv, katerega namen je preživetje v trenutku, ko nam gre za življenje, se izklopijo tudi številni telesni mehanizmi, ki so sicer pomembni za ohranjanje zdravja. Telo takrat izklopi procese, ki skrbijo za dolgoročno upočasnjevanje staranja, zdravljenje poškodb, obrambo pred infekcijami in podobno. Če stresno stanje vztraja in postane kronično, so ti notranji zdravilni mehanizmi telesa vseskozi manj aktivni in se bolezni laže razvijajo.
Moč placebo in nocebo efekta
Pogosto se premalo zavedamo, da lahko počutje in čustvovanje pomembno vplivata na telo. Lahko mu koristita ali škodita, odvisno od tega, katere mehanizme v telesu spodbujata. Tudi če se le vživimo v potencialno prihodnjo nevarnost, lahko določeni centri v naših možganih, ki se odzovejo intuitivno, torej brez našega zavedanja, sprožijo obrambno aktivnost. Ti centri ne ločijo, ali so možgani opazili leva v bližini ali so le izvedeli kako slabo novico.
Poimenovanje nocebo efekt, ki je nekakšen zlobni dvojček placebo efekta, je leta 1961 predlagal Walter Kennedy, da bi opisal škodljivo naravo sugestije oziroma miselne naravnanosti. Če je nekdo prepričan, da mu nekaj ne bo pomagalo, mu resnično lahko ne pomaga, četudi drugim pomaga. Da že zgolj vednost o možni bolezni lahko vpliva na telo, vedo zelo dobro tudi zdravniki sami. Po nekaterih ocenah naj bi celo več kot tri četrtine študentov medicine poročalo, da so pri sebi opazili določene simptome bolezni zgolj zato, ker so jo takrat intenzivno študirali.
Zdravnica Lissa Rankin v knjigi Mind Over Medicine: Scientific Proof That You Can Heal Yourself (Hay House, 2013) poudarja, da je vpliv miselne naravnanosti, počutja, čustev in odnosa do življenja na zdravje posameznika znanstveno dejstvo, ki ga medicina ne sme ignorirati in prepuščati le domeni domnevnih »zdravilcev«. Zelo veliko moč sprožanja placebo in nocebo efekta imajo prav sami zdravniki. Če zdravnik ne verjame, da bo določeno zdravljenje pomagalo, bo pacient to intuitivno zaznal in bo to nanj delovalo kot nocebo efekt. Posledica bo, da bo proces zdravljenja dejansko lahko manj učinkovit.
Že zgolj način predstavitve bolezni in možnih izidov za pacienta lahko bistveno vpliva na potek zdravljenja. Rankinova v knjigi obsežno analizira znanstvene študije s področja vpliva misli in čustev na zdravje. Eden od sklepov knjige je, da bi se morali zdravniki tega bolje zavedati in to upoštevati, ko se pogovarjajo s pacienti. Spodbujanja relaksacijskega odziva, ki spodbudi notranje telesne mehanizme zdravljenja, pa nikakor ne smemo razumeti kot nekaj, kar nasprotuje moderni medicini. Zelo moramo paziti, da ne bi zaradi spodbujanja relaksacijskega odziva začeli odklanjati zdravil, cepljenja in drugih ključnih zdravstvenih posegov, ki so pomembni za naše zdravje. Zavračanje »uradne« medicine je huda zmota, v katero pogosto zapadejo navdušenci nad relaksacijskim odzivom. Placebo in nocebo učinka sta pomemben del znanstveno potrjenega pristopa k zdravljenju, in tako ju moramo tudi obravnavati. Kako pacient subjektivno dojema zdravilo in zdravnika, je zelo pomembno za potek zdravljenja.
Čeprav z »močjo misli« seveda ne moremo spremeniti svojega genskega zapisa, pa lahko v določeni meri vplivamo na ekspresijo oziroma izražanje genov. Zunanji signali, kot so prehrana, življenjsko okolje, telesna aktivnost in celo mišljenje in čustva, lahko vplivajo na regulatorne proteine, ki določajo, kako in ali sploh se bodo določeni geni izražali. Oznaka genetski determinizem tako dobi nekoliko drugačen pomen. V resnici je zelo malo bolezni posledica mutacije enega samega gena. Med najhujšimi tovrstnimi boleznimi, ki so neozdravljive, sta denimo cistična fibroza in huntingtonova bolezen. V naši populaciji je nosilec cistične fibroze približno vsak trideseti, bolezen pa se pokaže le, če okvarjeni gen na otroka preneseta tako oče kot mati. Vendar je takšnega neposrednega genetskega determinizma razmeroma malo. Raziskave vedno bolj kažejo, da je tudi genom bistveno bolj podvržen vplivom okolja celice, kot se je sprva zdelo.
