Ko se je šestnajstletni Albert Einstein želel vpisati na študij fizike in matematike, so ga na Univerzi v Zürichu zavrnili. Čeprav je bil prepričan, da ima že dovolj znanja, da bo lahko uspešno opravil sprejemne izpite in ne glede na mladost normalno študiral, mu komisije na fakulteti ni uspelo prepričati. Na preizkusu znanja se je dejansko zelo dobro odrezal pri matematiki in fiziki, žal pa je bistveno slabše odgovarjal na vprašanja s področja literature, francoščine in zgodovine, zato ga na študij niso sprejeli.
Vseeno je eden od profesorjev v komisiji opazil njegovo nadarjenost in ga povabil, naj obiskuje njegova predavanja za drugi letnik, če bo ostal v mestu. Neki drug izpraševalec mu je pametno svetoval, naj se vpiše v zadnji letnik katere od švicarskih gimnazij in opravi maturo, kar je Albert tudi storil. Leto kasneje je tako zadostil formalnim pogojem za vpis na univerzo in jeseni 1896 začel študij.
Samosvoj študent
Sprva je z veseljem obiskoval predavanja in bil vzoren študent, a je kmalu spoznal, da se v okviru rednih učnih ur ne bo seznanil z najnovejšimi fizikalnimi teorijami, ki so ga najbolj zanimale. Zato se je odločil, da bo raje študiral sam iz knjig in člankov doma in v bližnji kavarni, na predavanja pa bo hodil le, kolikor bo nujno potrebno. Učitelji so ob tem dobili napačen vtis, da gre za lenega študenta, ki bi rad prišel do diplome z najmanj truda, kar je privedlo do zapletov.
Einstein je bil že vseskozi zelo samosvoj in ni priznaval nobene avtoritete. Zaupal je le lastnemu umu in sklepanju, kar v nemškem hierarhičnem univerzitetnem sistemu ni bila cenjena vrlina. Med profesorji je postal znan po eni strani kot izjemno bister in sposoben, a hkrati aroganten in len mladenič, ki mu je težko kaj dopovedati.
Einsteinov odnos do avtoritet lepo ponazarja njegov pristop k laboratorijskim vajam, ob začetku katerih so študenti dobili na listu papirja natančna navodila, kako naj izvajajo eksperimente. Einstein je napotke praviloma zmečkal in vrgel v koš, poskuse pa izvajal po svoje, kar se seveda ni vselej dobro izšlo. Nekoč je v laboratoriju povzročil celo manjšo eksplozijo in si pri tem poškodoval roko, tako da je dobil nekaj šivov. Seveda so ga zaradi dogodka disciplinsko kaznovali, a ga vse skupaj ni pretirano vznemirilo, saj je bil še najbolj žalosten, ker ni mogel igrati violine.
Spori s profesorji, ki jih je vse manj spoštoval, so na koncu privedli do tega, da so se mu maščevali pri zagovoru diplome. Tri dni pred zaključnimi izpiti mu je mentor naročil, naj diplomo prepiše na drugo vrsto papirja, saj da je izbral napačnega. To mu je vzelo veliko dragocenega časa tik pred izpiti, kar se je poznalo pri ocenah. Hkrati mu je mentor diplomsko delo ocenil z zgolj 4,5 točke od 6 možnih. Zaradi vsega tega je imel izmed štirih študentov, ki so takrat diplomirali, prav Einstein najslabše skupne ocene. Drugi trije so takoj dobili asistentska mesta, Einstein pa žal še dolga leta ni uspel z nobeno kandidaturo za akademska delovna mesta. Njegov mentor je tisto leto raje zaposlil dva inženirja, čeprav je sprva razpisal dve fizikalni asistentski mesti.
Izobčenca
Diplomski izpit je tedaj opravljala tudi Mileva Marić, kasnejša Einsteinova žena, a ni bila uspešna. Z Milevo sta se dobro razumela, med drugim zato, ker se je obema zdelo, da sta nekakšna izobčenca. Preživljati sta se začela s priložnostnimi deli in inštruiranjem, Einstein pa je vseskozi vneto razvijal lastne hipoteze. Poleti je mami naznanil, da se bo z Milevo kmalu poročil, in pogovor kasneje tudi podrobno opisal: »Pridemo domov in grem v materino sobo (med štirimi očmi). Najprej moram pripovedovati o izpitu, potem me vpraša prav neprizadeto: ‘Torej, kaj bo s punčko?’ ‘Postala bo moja žena,’ pravim enako neprizadeto, a pripravljen na pošteno ‘sceno’. Ta je sledila takoj. Mama se je vrgla na posteljo, zakopala glavo v blazine in jokala kot otrok.
Ko si je po prvem pretresu opomogla, je prešla v napad iz obupa. ‘Uničuješ si prihodnost in zapiraš svojo življenjsko pot.’ ‘Ta ne more v nobeno pošteno družino.’ ‘Če bo dobila otroka, boš v pravi kaši.’ Ob tem zadnjem izbruhu sem končno zgubil potrpljenje. Energično sem zavrnil sum, da sva živela v grehu, in jo močno okaral. Ravno sem hotel zapustiti sobo, ko je prišla mamina prijateljica…«
Tudi kasneje, ko je že objavil svoj prvi znanstveni članek v ugledni znanstveni reviji Annalen der Physik, je bojkot na njegovo zaposlitev v akademskem svetu še veljal. Pošiljal je prošnje po vsej Evropi, a brez uspeha. Zato se je toliko bolj razveselil, ko mu je konec leta 1901 kolega s fakultete Marcel Grossmann v pismu sporočil, da bo kmalu razpis za strokovno delovno mesto na patentnem uradu v Bernu, kjer bo po očetovih zvezah poskrbel, da bo izbran prav on.
Službo na patentnem uradu je začel junija 1902 in naslednja leta delal po osem ur na dan, šest dni na teden, ob tem pa še veliko raziskoval. Kot se je kasneje spominjal, je bilo to zanj eno najlepših in najbolj plodovitih obdobij. Z Milevo sta se poročila 6. januarja 1903, brez prisotnosti družine, le z dvema pričama. Jasno, raztreseni Albert je izgubil ključe stanovanja, tako da sta imela kar nekaj težav na poročni večer. Aprila 1905 so mu na univerzi končno sprejeli v zagovor doktorsko disertacijo, kar mu je bilo takrat pomembno predvsem zato, ker je kot uradnik z doktorskim nazivom prejemal za 15 odstotkov višjo plačo.
Teorija relativnosti in kvantni problemi
Einsteina širša javnost pozna predvsem zaradi njegove teorije relativnosti, s katero je povsem spremenil naše dojemanje prostora in časa. A kot je na stara leta zapisal v pismu svojemu prijatelju Ottu Sternu, je »stokrat več časa premišljeval o kvantnih problemih kot o teoriji relativnosti«. Ključna fizikalna vprašanja tistega časa so bila: Iz česa je zgrajen svet? Ali atomi res obstajajo? Veljajo zanje enaki zakoni kot za naš vsakdanji svet? Kako se odvija interakcija svetlobe s snovjo? Prav tem problemom je Einstein namenjal največ svojega časa.
Maja 1905 se mu je porodila ideja, da bi protislovja, ki spremljajo razmislek o gibajočih se virih svetlobe oziroma elektromagnetnega valovanja, lahko razrešil tako, da bi opustil absolutni čas. Čas tako ne bi bil več fizikalna količina, ki je enotna za vse opazovalce, ampak je hitrost njegova teka relativna. Članek o tem je napisal in objavil v zgolj dveh mesecih in prav to je postalo jedro posebne teorije relativnosti.
Fiziki so Einsteinovo teorijo relativnosti takoj sprejeli. Prvi je o njej predaval Max Planck, vodilni fizik tistega časa, že jeseni leta 1905, torej zelo kmalu po objavi članka. Povsem druga zgodba pa je bilo sprejetje hipoteze o obstoju svetlobnih kvantov oziroma fotonov, ki jo je Einstein prav tako objavil leta 1905. Za to teorijo ni bilo navdušenja, ker se je fizikom takrat zdelo, da odpira več problemov, kot jih rešuje. Vendar je sam največjo težo med svojimi objavami leta 1905 pripisoval prav tej razpravi, za katero je kasneje tudi dobil Nobelovo nagrado.
Končno profesor
Čeprav je bil z življenjem, ki ga je prinašalo delo patentnega uradnika, zadovoljen, je vseeno še vedno poskušal tudi z iskanjem akademske službe, saj si je obetal, da bo lahko tako več časa namenil raziskovanju. Kljub temu, da je bila njegova posebna teorija relativnosti v strokovnih krogih že dobro znana in sprejeta, je imel z univerzitetno birokracijo še vedno veliko težav. Leta 1907 so mu denimo zavrnili habilitacijo, ker je vlogi priložil le svoje že objavljene članke, ne pa tudi posebne dispozicije, kot je bila to navada v nemškem univerzitetnem svetu. Naslednje leto je na novo poskusil srečo, a je tokrat priložil zgolj eno svoje delo, ki sicer ni bilo tako pomembno in prelomno, kot so bili revolucionarni članki iz leta 1905, a je bilo daljše in bolj enotno. Tokrat so mu odobrili naziv privatnega docenta, kar mu je omogočilo, da lahko brez plačila predava in kandidira za službe na univerzi, če se slučajno odprejo kaka vrata.
In res je trajalo še kar nekaj časa, preden so se univerzitetni organi končno opogumili in Einsteinu ponudili profesorsko mesto. Ob tem je nastal še zaplet, ker so mu sprva ponudili bistveno manjšo plačo, kot jo je dobival na patentnem uradu, kar je zavrnil. A so nato ponudbo popravili, tako da je ostal pri istem plačilu. »Zdaj sem tudi uradno član ceha vlačug,« je pisal prijatelju, ko je maja 1909 končno sprejel mesto izrednega profesorja teoretične fizike na Univerzi v Zürichu.
