Ko si je petnajstletni ameriški dijak Blake Robbins leta 2009 sposodil šolski prenosni računalnik, mu ni nihče povedal, da ga bo šola poslej nadzorovala tudi na domu. Z vednostjo vodilnih v šoli so namreč računalniški tehniki na več tisoč šolskih računalnikov, ki so jih posojali dijakom na dom, namestili poseben vohunski program, s katerim so lahko občasno s pomočjo vgrajene kamere posneli fotografije, ki so prikazovale dogajanje v okolici računalnika, lahko pa so zajeli tudi vse, kar je imel dijak trenutno na zaslonu.
Za početje šole učenci morda niti ne bi nikoli izvedeli, če ne bi Robbinsa 11. novembra 2009 v svojo pisarno poklicala pomočnica ravnatelja in ga seznanila, da imajo trdne dokaze, da se je doma neprimerno vedel. Kot utemeljitev obtožbe mu je pokazala fotografijo, posneto s kamero na njegovem šolskem prenosnem računalniku. Na njej se je poleg obraza dijaka videla tudi roka, v kateri je držal dvema tabletkama podobna majhna predmeta. Pomočnica ravnatelja je bila prepričana, da ima dijak na sliki v roki prepovedane droge, z njihovim uživanjem pa naj bi kršil zakon, zato ga je nameravala kaznovati. Blake je nasprotno trdil, da je imel v roki le običajne bombone, in tudi navedel, za katero vrsto sladkarij je šlo. A šolska uradnica se ni pustila prepričati in mu je vseeno naložila kazen, s čimer pa se zaplet ni končal.
Kmalu se je namreč izkazalo, da so se tudi nekateri drugi dijaki že pritoževali, da se jim na izposojenih šolskih računalnikih občasno prižiga zelena lučka, ki naznanja aktivnost kamere, čeprav je v tistem trenutku ne uporabljajo. Na šoli so jim pristojni, ko so zahtevali pojasnilo tega nenavadnega dogajanja, zatrdili, da gre le za tehnično napako in naj jih nič ne skrbi.
Ker je bil Blake Robbins prepričan, da je šola z namestitvijo in uporabo vohunskega programa presegla svoja pooblastila in kršila njegovo pravico do zasebnosti v domačem okolju, je s pomočjo staršev proti šoli sprožil tožbo. Uradno se odmeven sodni primer imenuje tožba Robbins v. Lower Merion School District, mediji pa so afero o vohunjenju za dijaki s pomočjo šolskih prenosnih računalnikov poimenovali kar WebcamGate.
Odgovorni na šoli so sprva trdili, da so kamere aktivirali na daljavo le na računalnikih, ki so bili prijavljeni kot ukradeni ali izgubljeni, a se je hitro izkazalo, da to ne drži. Med preiskavo so namreč ugotovili, je bilo tajno nadzorovanje dijakov razmeroma obsežno. Na šolskih strežnikih so zbrali več deset tisoč najrazličnejših fotografij, ki so jih posneli skrivaj na daljavo in na katerih so bili poleg dijakov lahko tudi njihovi starši, sorodniki in prijatelji. Po soočenju z resnostjo posega v zasebnost dijakov in njihovih družin je oktobra 2010 šola pristala na plačilo visoke odškodnine. Za odgovorne na šoli, ki so odobrili projekt vohunjenja, pa presenetljivo ni bilo nobene kazni, saj se je vse končalo v okviru civilne tožbe, medtem ko kazenski postopek sploh ni bil sprožen.
Zasebnost kot prostor, kjer nismo nadzorovani
Na osnovi več raziskav danes vemo, da se ljudje bistveno lepše obnašajo, ko vedo ali vsaj slutijo, da jih nekdo opazuje. Že zgolj občutek, da smo opazovani, bo povzročil, da se bomo povsem intuitivno začeli obnašati bolj v skladu z družbenimi normami okolja, v katerem živimo. To je velikokrat dobro in koristno za družbo. Lep primer je obnašanje voznikov na cesti, ko zaradi nadzornih kamer vozijo bolj vestno in v večji meri spoštujejo omejitve in predpise. Občutek biti nadzorovan znajo zelo dobro vzpostaviti v totalitarnih državah, kjer je denimo slika vodje na steni vsake sobe in imajo tudi zato državljani vseskozi vsaj nezaveden občutek, da jih nekdo opazuje.
Ukinitev prostora zasebnosti je običajno prvi ukrep, ki ga izvede država, da bi poostrila nadzor nad državljani in vplivala na njihovo dejavnost. Vzhodna Nemčija za časa hladne vojne velja za najbolj radikalno pri onemogočanju kakršnegakoli prostora zasebnosti. Stasi je imel več kot pol milijona informatorjev v državi s šestnajstimi milijoni prebivalcev. Čeprav takrat še ni bilo modernih tehnologij za spremljanje in nadzorovanje posameznikov, so pri tajni policiji vodili kartoteke za kar četrtino vseh državljanov. Informatorji so bili povsod, saj se je pričakovalo, da o aktivnosti staršev oblasti obveščajo tudi njihovi otroci. Nihče v državi ni mogel pričakovati, da lahko kjerkoli, tudi ko je doma z družino, govori in se obnaša tako, kot da ga nihče ne opazuje.
Sledenje družbenim normam oziroma pravilom lepega obnašanja služi med drugim tudi izkazovanju zmožnosti, da lahko sami sebe učinkovito nadzorujemo oziroma se imamo pod nadzorom. Če se držimo sprejetih pravil, ko smo v javnosti, to pomeni, da smo sposobni brzdati svoje neposredne želje in potrebe, kar je nujno, da lahko družba normalno deluje.
Vendar nihče ne more biti ves čas popoln. Nemogoče je vseskozi ugajali vsem. In ravno zasebnost nam omogoča, da se lahko občasno skrijemo pred pričakovanji družbe in smo vsaj v okrilju domače hiše bolj sproščeni in neodvisni od tega, kaj o nas meni oblast ali drugi državljani. V okrilju zasebnosti se lahko obnašamo tudi manj v skladu s sprejetimi družbenimi normami, kar je zelo pomembno denimo za kreativnost, do katere običajno pride, ko nam nadzor nad samim seboj vsaj delno popusti.
Pomen zasebnosti za delovanje družbe
Kot ugotavljata Theresa Payton in Ted Claypoole v knjigi Privacy in the Age of Big Data: Recognizing Threats, Defending Your Rights, and Protecting Your Family (Rowman & Littlefield Publishers 2014), je za normalno delovanje družbe zelo pomembno, da obstaja določena razlika med javno in zasebno podobo posameznika. Zasebnost nam namreč omogoča, da se občasno sprostimo in nismo vseskozi takšni, kot družba od nas pričakuje, da smo.
Ko poskušamo dojeti in ustrezno obravnavati argumente nekoga, ki ga poznamo, moramo pogosto vložiti določen napor, saj si mnenje o njegovih stališčih praviloma ustvarimo že vnaprej, preden ga dejansko slišimo govoriti. Vendar tovrstni napor ni potreben, če osebe ne poznamo in nimamo o njej nobenega vnaprejšnjega mnenja.
Za klasične glasbenike je denimo značilno, da na koncertih nastopajo podobno svečano oblečeni. Pri tem seveda ni pomembno to, da so barvno usklajeni, ampak z uniformirano izbiro oblačil sporočajo, da je pri nastopu pomembna zgolj in samo glasba in prav nič drugega. Na oder pridejo v takšni opravi, kot jo publika pričakuje, in tako se lahko vsi osredotočijo le na glasbeni nastop. Podobno je na tečajih javnega nastopanja, ko novince najprej poučijo, da mora biti vsakdo, če želi, da bo njegove argumente sploh kdo slišal, pred televizijsko kamero čim bolj nevtralno oblečen in nasploh izražati podobo, ki nikakor ne odstopa od pričakovane, sicer se bo pozornost večine gledalcev usmerila na kaj nepričakovanega v videzu in ne bodo pozorni na vsebino povedanega.
Javna podoba je za večino ljudi nekakšna abstraktna forma človeka brez kakršnihkoli značilnosti. Prav zmožnost delovanja v družbi v obliki abstraktnega, deloma anonimnega posameznika je ena od bistvenih pridobitev moderne dobe, na kateri temelji večina institucij sodobne demokratične družbe.
Zasebnost tako ni nekaj, kar se tiče zadrege ob prikazu razlike med javno in zasebno podobo konkretnega posameznika, ampak nujen pripomoček, da se javna podoba sploh lahko vzpostavi. Pod zaščito zasebnosti ima vsakdo sam zase možnost izbire, koliko informacij o sebi bo izdal javnosti, komu bo kaj povedal in na kakšen način bo v določenih primerih dovolil uporabo podatkov o sebi. Manj ko ima nadzora nad svojimi zasebnimi podatki, manjši prostor izbire mu ostaja in težje prevzema podobo nedoločenega abstraktnega človeka, ki pa je bistvena za normalno delovanje sodobne demokratične družbe.
