Poleti 1963 se je na farmi goveda v bližini španskega mesta Córdoba odvil nenavaden eksperiment, o katerem so poročali vsi veliki svetovni mediji, med drugim na naslovnici tudi The New York Times. V tistem času vodilni raziskovalec delovanja možganov, José Manuel Rodriguez Delgado, po rodu sicer iz Španije, deloval pa je na uglednih ameriških univerzah, je v možgane agresivnega bika vgradil nekaj elektrod, ki so bile brezžično povezane s prenosnim stikalom.
Dramatičen posnetek eksperimenta, ki si lahko ogledate tudi na youtubu, prikazuje Delgada, kako povsem nezaščiten v rokah drži zgolj gumb z brezžičnim oddajnikom, proti njemu pa teče razjarjen bik. Nenadoma, le nekaj metrov preden bi bik vanj zapičil roge, se žival zaustavi in pomiri. Delgado je zgolj s pritiskom na stikalo, ki je bilo brezžično povezano z elektrodami v bikovih možganih, agresivno žival v trenutku pretvoril v pohlevnega bikca Ferdinanda iz znane otroške povesti, kot so dogajanje takrat povzeli novinarji.
Upravljanje živali na daljavo
Delgado je v svoji dolgi znanstveni karieri izvedel veliko najrazličnejših poskusov, med katerimi je bilo v javnosti najbolj odmevno prav daljinsko upravljanje razjarjenega bika, saj je šlo v tem primeru v resnici bolj za premišljeno predstavo za medije kot pa za kontroliran znanstveni eksperiment.
Večji strokovni pomen je Delgado pripisoval metodi avtomatskega učenja, ki jo je preizkušal na šimpanzih. Z vgrajenimi elektrodami je lahko zaznal aktivnost v šimpanzovih možganih ob agresivnih izpadih in ta signal povezal s stimuliranjem področja, ki je povzročilo za žival neprijetno občutje. Opremljena s tovrstnim sistemom povratne zanke, ki je povzročila nelagodje ob neželeni agresivni dejavnosti, je žival razmeroma hitro opustila stare navade. Delgado je tako z v možgane vgrajeno elektroniko avtomatiziral običajen postopek, ki se ga sicer poslužujemo, ko se želimo znebiti neželenih navad oziroma se priučiti novih.
Preučeval je tudi okoliščine, kako možganski vsadki spreminjajo odnose v skupini živali. Agresivnemu opičjemu samcu je vstavil podobno elektrodo kot razjarjenemu biku in jo prav tako povezal s stikalom. Ob pritisku na gumb se je, enako kot bik, tudi opičji samec v trenutku pomiril. Opičja samica, ki je bila pogosto žrtev nasilja, se je hitro naučila, da lahko samca preprosto zaustavi, če dovolj hitro pritisne na ustrezen gumb.
Seveda je šlo pri vseh tovrstnih eksperimentih bolj za pionirsko preizkušanje možnosti novih tehnologij kot za resno sistematično raziskovanje. Poskuse so namreč razmeroma hitro ustavile etične komisije, ki raziskovalcem niso več dopuščale nevarnih invazivnih posegov v možgane zdravih živali, kaj šele ljudi, zgolj zato, da bi opazovali, kaj se bo v določenih okoliščinah zgodilo. Medicina se je zato od fizičnega poseganja v možgane raje preusmerila v študij kemijskih učinkovin, s katerimi so lahko na bistveno manj nevaren način dosegali podobne učinke na vedenje živali in ljudi ter zdravili različne bolezni.
Možgani in svobodna volja
Ena izmed temeljnih lastnosti ljudi, po kateri se bistveno razlikujemo od drugih živih bitij, je prav sposobnost, da se lahko zadržimo in nečesa ne storimo, tudi če se nam zdi dejanje povsem naravno, samoumevno oziroma ga instinktivno želimo izvesti. To ključno človeško značilnost samokontrole oziroma volje do samoomejevanja lahko razumemo tudi kot nekakšen ljudem naravno v možgane vgrajen Delgadov »stop« gumb, ki ga lahko sami pri sebi pritisnemo, ko se nam to zdi potrebno.
Podobno kot je Delgado na daljavo ustavil potek privzetega oziroma naučenega obnašanja bika ali šimpanza, imamo tudi ljudje oblast nad lastnimi dejanji na način, da lahko izvajanje priučenih vzorcev obnašanja v trenutku ustavimo, če imamo za to le dovolj volje. Če v nekem trenutku ugotovimo, da to, kar počnemo, ne ustreza načelom ravnanja, ki se jih želimo držati, imamo tako možnost, da sicer avtomatsko izvajanje dejavnosti prekinemo oziroma ustavimo.
Svobodna volja se močno navezuje na samo bistvo tega, kaj pomeni biti človek. Po eni strani svobodno voljo dojemamo kot ključno lastnost ljudi, po kateri se pomembno razlikujemo od drugih živih bitij, po drugi strani pa znanost vedno znova ugotavlja, da prostora za svobodno voljo v naravi preprosto ni. Vsi želimo verjeti, da imamo nadzor nad svojimi dejanji in odločitvami, a nekatere interpretacije sodobnih dognanj znanosti kažejo na to, da je morda to naše prepričanje le iluzija.
Čeprav se nam zdi, da smo se za nekaj svobodno odločili, je izbiro v ozadju dejansko izvedel naš avtopilot, katerega izbiro je mogoče vnaprej napovedati. Najbolj znani so eksperimenti, pri katerih so zaznali specifično dogajanje v možganih, ki je napovedovalo določeno izbiro, čeprav se je posamezniku zdelo, da se je subjektivno odločil šele kasneje.
Leta 2008 so raziskovalci v Berlinu pod vodstvom Johna Dylana Haynesa s pomočjo naprave fMRI za slikanje možganov opazovali možgane posameznika, medtem ko se je odločal, ali bo pritisnil na gumb z levo ali desno roko. Na ekranu se je menjavala serija črk in preizkusne osebe so morale povedati, katera črka je bila na ekranu, ko so se odločili, s katero roko bodo pritisnili gumb. Raziskovalci so ugotovili, da lahko iz dogajanja v možganih pred odločitvijo s 60-odstotno verjetnostjo napovedo, za katero roko se bo posameznik odločil. Izkazalo se je celo, da lahko napovejo odločitev že 10 sekund prej, preden se je posamezniku subjektivno zazdelo, da se je odločil.
Zaključki o neobstoju svobodne volje, ki jih raziskovalci potegnejo iz tovrstnih eksperimentov, imajo tudi veliko kritikov. Problem takšnih raziskav je, da izhajajo iz primerjave subjektivnega dojemanja časa z merjenjem časovnega zaporedja slik dogajanja v možganih, kot se kažejo v raznih napravah. Prav tako ni povsem jasno, kaj dejansko pomenijo posamezne slike v možganih, statistka napovedi pa tudi ni pretirano prepričljiva.
Časovna zanka svobodne volje
V razpravah o svobodni volji teoretiki običajno izhajajo iz predpostavke, da morata biti za obstoj svobodnega dejanja izpolnjena dva pogoja: obstajati morajo okoliščine, v katerih je v resnici mogoče izbirati med več možnostmi, ki so na voljo, hkrati pa moramo biti prav mi tisti, ki se dejansko odločimo, kaj bomo izbrali. Svobodni tako nismo, če naredimo to, kar nam ustreza v nekem trenutku, ali če se prepustimo naključju oziroma usodi – na ta način smo sužnji avtomatskega odzivanja po prirojenih in priučenih vzorcih, podobno kot živali.
Svobodni smo denimo takrat, ko smo zmožni predvideti, kaj pomeni nadaljevanje trenutnega toka dogodkov, in to napoved uporabiti pri izbiri delovanja v sedanjosti. Svobodna volja se zato praviloma udejanja preko časovne povratne zanke, ko naša napoved razvoja dogodkov v prihodnosti, kot dodatni vzrok, ki ga brez naše miselne aktivnosti ne bi bilo, vpliva na našo odločitev v sedanjosti. S tem ko se miselno postavimo v prihodnost, vplivamo na sedanjost in na vzroke, ki določajo naše sedanje delovanje.
Gumb »stop« se pri ljudeh najpogosteje sproži prav preko vživljanja v posledice dejanj, ki jih nameravamo izvesti. Gumb se aktivira, ko smo denimo zmožni napovedati bodoči razvoj dogodkov, pri katerem začutimo, da bi se lahko razvil v smeri, ki je ne želimo. Zgolj miselna realizacija dogodkov, ki se še niso dejansko zgodili, deluje kot signal, da se neka vzročna veriga razvoja dogodkov prekine oziroma preoblikuje.
David Eagleman v knjigi Prikrito – Neznano življenje človeških možganov (UMco, 2014) predlaga, da bi za obsojene kriminalce, če bi ti to seveda želeli, uvedli možnost posebne terapije, ki jo poimenuje »predčelna vadba«. Gre preprosto za to, da bi ljudje, ki so zašli na kriva pota med drugim zato, ker se niso znali in mogli brzdati, ko so se soočali z raznimi skušnjavami in impulzi, z vajo pridobili sposobnost pritiskanja na lastni možganski »stop« gumb.
