Rezanje ukleščene roke ali racioniranje vode v puščavi?

Gre za pobudo z nazivom “Iz javnih sredstev le ena plača“, ki jo je zagnal Sašo in ki je gotovo vsaj ploden teren za razpravo, če ne tudi priročen poligon za prepir. Opis pobude ni dolg, zato si ga splača prebrati v celoti, tu pa mu za začetek razprave dodajam še svoj komentar.

V normalnih časih taka pobuda ne bi bila povsem smiselna: del poslanstva in obveznosti vsakega visokošolskega učitelja je tudi raziskovalno delo (in do določene mere obratno), zato je neumno pričakovati, da bi učitelji zgolj učili, raziskovalci pa zgolj raziskovali. Če je učitelj zaposlen kot učitelj, nato pa pridobi raziskavo, zakaj ne bi bil plačan za dodatno delo? Če porečete, da naj si pač raziskovalna sredstva pridobi na trgu, zanemarjate stvarnost, da so tudi mnoga zelo pomembna raziskovalna področja taka, da jih trg ne bo podpiral in so obsojena na iskanje pomoči od skupnosti kot celote, se pravi iz javnih sredstev. Če je za raziskovanje pripravljen nameniti še več svojega časa in truda onkraj običajnih delovnih nalog, si za to zasluži tudi dodatno plačilo.

Če k temu kot član raziskovalne skupnosti dodate še žalostna dejstva, da v danih razmerah tudi odlični raziskovalci (recimo točno tisti, ki lahko pridobivajo raziskave) iz javnih sredstev prejemajo glede na svoje sposobnosti zelo borne plače in da jih z dodatnimi raziskavami vsaj malo približajo spodobni ravni, da si iz projektov plačujejo del materialnih stroškov svojega dela (čeprav ta vidik ni neposredno zaobjet v pobudi, je odvisno od njene izvedbe lahko vsaj posredno prisoten), da mnogi s tem nadomeščajo razkorak med višjo habilitacijo in nižjim delovnim mestom ter še kaj, potem je nespameten vsak predlog, ki vnaprej privoli v žalostno stanje glede drobne velikosti raziskovalne malhe in se posveti zgolj prepiru o tem, kako bi si drobtinice iz nje delili, namesto da bi zahtevali, da kot bolj razsvetljene države tudi Slovenija znanosti in raziskovanju nameni večjo malho, iz katere bo tudi 100 % plače dovolj visok znesek.

Ampak to niso normalni časi. To so časi, ko denarja marsikje dramatično primanjkuje. Ko se denimo, kot slišimo, na fakultetah krčijo sredstva za plačevanje pedagoškega dela, ko razmere in (kolikorkoli že nesrečna) vodstva raziskovalno-izobraževalnih ustanov redna delovna razmerja z (mlajšimi) sodelavci nadomeščajo s cenejšim in socialno nevzdržnim pogodbenim sodelovanjem, ali pa jih najbolj nemočno zgolj prekinjajo. V takih časih reči, da je edina rešitev trmasta zahteva po dodatnih sredstvih, žalostna vmesna statistika mlade generacije raziskovalcev in pedagogov pa cena, ki jo je do tedaj pač treba plačati, medtem ko gre zaznaven obseg javnih sredstev za plačevanje nadobremenitev uveljavljenih (starejših) raziskovalcev, se mi ne zdi preveč solidarno.

Dokler ni realno pričakovati dodatnih sredstev, in to se mi žal ne zdi zgolj vprašanje mesecev, bi kazalo razmisliti o tem, kako vendarle tudi z obstoječimi sredstvi poskusiti rešiti, kar je rešiti vredno, to pa bi morali biti tudi generaciji mladih in (še) nikoli zaživelih raziskovalcev in učiteljev. (Da ne bo pomote, sebe v večini pogledov niti ne prištevam več zraven, sploh pa se trenutno oglašam kot učiteljski zdomec, ki ga ukrep ne bi prizadel v nobeni smeri.)

Gotovo je nestvarno zahtevati, denimo, da uspešna profesorica, ki poleg 100 % plače na mestu visokošolskega učitelja prejema še 20 % iz naslova kake raziskave z javnimi sredstvi, zdaj prisilno opusti raziskavo ali jo opravlja brezplačno. A gotovo bi se dalo – ob vseh pomislekih praktične izvedljivosti – spremembo izvesti tako, da bi bila za čas raziskave razbremenjena 20 % svojih osnovnih učiteljskih obveznosti, ki bi jih institucija skupaj z drugimi tako odpadlimi deleži pedagoške obremenitve s pripadajočim plačilom vred lahko prerazporedila med tiste mlajše sodelavce, ki bi sicer ob varčevalnih ukrepih ostali brez službe. Izvedba gotovo ne bi bila povsem enostavna in gotovo ne posebej zaželeno organizacijsko breme – toda ali je žrtvovanje mlajših generacij raziskovalcev kaj bolj?