Ranka Ivelja v današnjem Dnevnikovem Objektivu v obsežnem članku Slovenske univerze postajajo google univerze povzema zadnja dogajanja na področju “univerzitetne politike”.

Trenutno “stanje duha” še najbolje zaobjame stavek iz konca teksta:

Tako Močnik kot Golobič si želita dobre, avtonomne in mednarodno prepoznavne univerze. A prvi se boji, da je zaradi zaslepljene, evrokratske strankarske politike boj za takšno univerzo že izgubljen, drugi pa poudarja, da je ključ v rokah akademske skupnosti, ki mora končno povedati, ali “si resno upa avtonomijo vzeti nase”.

Oba se zavzemata za avtonomijo, a minister hkrati opozarja, da te ne more biti, če akademska sfera hkrati ne prevzame tudi odgovornosti:

Za ministra Gregorja Golobiča so “Močnik in njegovi” varuhi statusa quo na univerzi, ki jih najbolj skrbi, da se ne bi kaj spremenilo. “En sam boj na požiralniku,” dodaja v svojem slogu. Kot pravi, je vse bolj prepričan, da si avtonomije in s tem večje odgovornosti sploh ne želijo. /…/  Pogosto se je delalo po liniji najmanjšega odpora in statusa quo, pravi. “Število učiteljev krat potrebno število ur je proizvedlo enormno število študijskih programov, vsebina programov in kakovost pa sta bila pogosto zadnja luknja na piščali. Stare programe so ponekod iz štirih let zgolj pretočili v 3 plus 2, namesto da bi spremenili celotni kurikulum in metode poučevanja. To je ta oportunost akademske scene,” se jezi minister. 

Po drugi strani pa “Močnik in njegovi” pravijo, da zadeve niso tako preproste:

Vsakršno pogojevanje dostopa do sofinanciranja z zunajznanstvenimi kriteriji je zanj nedopustno: “To pomeni konec avtonomije, univerza se spremeni v kolaboracionističnega izvrševalca zahtev vsakokratne vlade.” /…/ ” Odločno nasprotuje tudi predlogu vodstva UL, po katerem naj bi selekcijo med kandidati oziroma njihovimi predlogi disertacij na Univerzi izbiral gremij modrecev.” To bi pomenilo nezaupnico mentorjem, katedram, oddelkom, fakultetam in celo univerzitetni komisiji, vsem torej, ki so kandidatom potrdili doktorsko tezo in za to izpolnjujejo potrebne pogoje. Sam si ne bi nikoli upal soditi o delu kolegov muzikologov, za to pač nisem usposobljen. Kako naj torej neka skupina ljudi na ravni univerze, pa naj bodo še tako modri, sodi o nečem, za kar niso strokovnjaki? Ne verjamem, da je to možno.”

A kot ugotavlja novinarka, je: “najhujše, kar se lahko zgodi slovenskemu visokemu šolstvu, da se ne zgodi nič.” V predlogu Nacionalnega programa visokega šolstva je nekaj dobrih idej, ki bi jih bilo treba čimprej udejanjiti. Za bodočo razpravo pa je ključno, da čim več ljudi jasno in argumentirano pove svoja mnenja o konkretnih rešitvah. Nikakor ne smemo dopustiti, da bo izpadlo, kot da gre zgolj za spopad dveh možnih pristopov, od katerih je lahko samo en pravilen. Kot sem že večkrat opozoril, živimo v času, ko postaja vse bolj jasno, da dobrih univerzalnih rešitev, za katere bi z gotovostjo vnaprej vedeli, da so prave, preprosto ni.

-
Podpri Kvarkadabro!
Naroči se
Obveščaj me
guest
1 komentar
z največ glasovi
novejši najprej starejši najprej
Inline Feedbacks
View all comments
Luka Omladič
10 - št. let nazaj

Mogoče bi bil prvi korak h bolj konstruktivni debati razločitev dveh ravni, ki sta sedaj povezani: – vprašanje dostopnosti študija za študente iz vidika financiranja različnih stopenj visokošolskega študija – vprašanja reforme univerze. Moje osebno stališče je, da če dosežemo politično odločitev, da bo visokošolski študij za študenta v celoti financiran na vseh stopnjah do doktorata – in takšna odločitev se mi ne zdi nemogoča tudi iz vidika političnega konsenza z drugimi proračunskimi strankami – se bo veliko lažje pogovarjati o drugih vsebinskih zadevah. Kot so, kako zagotavljati razvojno vlogo univerze, njeno povezavo z ekonomijo,njeno družbeno vlogo in ravnovesje vsega… Beri dalje »