Tudi starejše raziskovalce grabita obup in tujina

Razpisov skorajda ni, če pa so, je denarja tako malo, da podelijo le en ali v najboljšem primeru nekaj projektov na razpis. V Dnevnikovem članku Roman omenja projekt Znanje za razvoj, ki zaenkrat pomaga reševati situacijo v njegovem laboratoriju. Vendar je bil podeljen le en tak projekt. Zadnji ARRS projektni razpis je bil objavljen šele pred kratkim, z enoletno zamudo. Pri velikem številu prijav in majhnih razlikah med projekti se zdi, da je uspeh na razpisu prava loterija. Na mojem področju, biokemija in molekularna biologija, je bilo na tem razpisu pet projektov s skupno oceno znotraj 1.6 točke. Naš laboratorij projekta ni dobil za 0.2 točke. To je tako majhna razlika, da bi projekt dobili že, če na panelu ne bi upoštevali ene od najbolj izstopajočih ocen recenzentov, kar bi po pravilniku lahko naredili. Na našem področju je bil podeljen sicer en sam temeljni projekt, kjer smo lahko kandidirali. Delitev denarja je v našem primeru sicer šla na roko mladim vodjem. V oči bode tudi dejstvo, da je bilo kar nekaj denarja razdeljenega slovenskim znanstvenikom, ki pretežno raziskujejo v tujini. Do neke mere lahko razumem, da odločevalci poskušajo omogočati raziskovalcem slovenskega rodu stike ali vračanje v Slovenijo. Vendar bi pričakoval, da bi v sedanjih zaostrenih razmerah podprli predvsem še delujoče slovenske laboratorije.

Da ponazorim, kaj pomeni projektni denar za slovenske raziskovalne skupine, še konkretne številke iz našega laboratorija. V letu 2012 smo prejeli okoli 25 % manj denarja kot leta 2011, v letošnjem letu se nam bodo prihodki znižali še za okoli 20 %. Kar 70 % znižanja sredstev v zadnjih dveh letih je na račun projektnega denarja. Naš laboratorij sicer ne živi zgolj od proračunskega denarja in pridobimo kar precej sredstev tudi na trgu. Kaj ta znižanja konkretno pomenijo za laboratorij? Ena od bolj perspektivnih raziskovalk si je po vrnitvi s post-doktorskega izpopolnjevanja iz tujine v manj kot pol leta za naslednjih nekaj let našla novo službo v Nemčiji. Zaradi pomanjkanja denarja smo močno omejili porabo materiala in tudi udeležbo na konferencah smo zmanjšali. Dogaja se, da na nekatere konference hodijo raziskovalci v času dopustov in za svoj denar. Lani so laboratorij zapustile tri raziskovalke. Letošnja finančna situacija nas bo prisilila po vsej verjetnosti v to, da nas bo konec leta še osem manj. Nekako tretjina laboratorija.

Pa še en odziv, ki bi moral skrbeti ne samo znanstvenike in znanstveno politiko, ampak politiko na splošno. Nedavno je kolegica dobila recenzije projekta, ki ga je vlagala pri mednarodni fundaciji. Eden od recenzentov je poleg klasičnih recenzentskih pripomb na znanstvene aspekte projekta tokrat prvič, po mojem vedenju, izpostavil, da ne verjame, da se bo projekt glede na trenutne razmere v Sloveniji lahko sploh izvajal. Očitno tujina zelo dobro spremlja dogajanja v Sloveniji.

Dobre raziskovalne skupine se gradijo leta, razgradijo pa zelo hitro. In predvsem to se trenutno pri nas dogaja. V takšnem stanju bo znanost težko prispevala h gospodarski in splošni prenovi Slovenije in jo s svojimi dosežki popeljala v prihodnost.