Slovenija po protestih: islandski nauki

»Vse, kar je potrebno za prevlado zla na svetu, je, da dovolj dobrih ljudi ne naredi ničesar.« – Edmund Burke

Slovenija in Islandija sta zelo majhni državi, ki obe ležita izven evropskega jedra: do Islandije traja let z letalom iz Frankfurta tri ure in pol, do nas uro in petnajst minut. Čeprav je Islandija po površini petkrat večja od Slovenije, je Islandcev vseh skupaj le 320.000, kar je manj kot petina Slovencev. Oboji imamo hribe, vodo in podobno mentaliteto, ki ceni enakost in je nezaupljiva do vsega tujega. Oboji intuitivno tudi vemo, da brez lastne pameti ne pridemo daleč: za raziskave in razvoj tako Islandci že daljše obdobje namenjajo 3% BDP, medtem ko je bila Slovenija še pred časom bližje polovici tega zneska, a s pozitivnim trendom v zadnjih letih, ki nas z 2,47% BDP v letu 2011 počasi postavlja ob bok ambicioznejšim državam.

Vendar so med obema državama tudi pomembne razlike. Slovenci se radi pohvalimo s stopnjo zaposlenosti, ki je v povprečju EU (68%), medtem ko na Islandiji beležijo 80% zaposlenost, pred krizo pa celo 86%, ob čemer imajo neto dohodke dvakrat višje od naših, za povrhu pa so še energetsko skoraj samozadostni. Islandci nas prav tako prekašajo po sposobnosti medsebojnega sodelovanja, saj so se zmožni uskladiti tudi glede tako banalnih zadev, kot so denimo praznične okrasitve večstanovanjskih blokov. Po drugi strani pa jim težave z usklajenostjo ministrstev niso nič bolj tuje kot nam.

Čeprav je bila Islandija zgodovinsko gledano ena revnejših evropskih držav, se je uspela v drugi polovici dvajsetega in začetku enaindvajsetega stoletja reformirati in se prebiti med najbolj razvite. K tej transformaciji so pomembno prispevale ameriške vojaške baze in obsežna pomoč, ki jo je bila Islandija deležna v okviru Marshallovega načrta rekonstrukcije po drugi svetovni vojni, a tudi mi imamo na voljo sklade EU, ki nam pomagajo pri naših razvojnih izzivih.

Najbolj očitno podobnost obeh držav pa lahko danes opazimo v frustraciji, besu, razočaranju in obupu, ki ga je med obe ljudstvi vnesla neodgovorna in vase zaverovana elita. Naveza med politiko, finančniki in nekaterimi poslovneži, je obe državi spravila na kolena. Ob tem velja omeniti, da so naveze politike in gospodarstva lahko tudi koristne, če nimajo za cilj plenjenja. Nekatere nemške regije so se namreč, prav s pomočjo takšne oblike sodelovanja lokalnih veljakov, ki še vedno poteka, prebile v sam svetovni vrh. Problem torej ni v obstoju navez kot takih, ampak v načinu in ciljih njihovega delovanja.

Nenadni islandski kolaps sproži upor

Obseg finančnih malverzacij je bil na Islandiji še precej večji kot pri nas, zato je kriza močno udarila po vseh družbenih slojih. Šok je prišel naenkrat, zavedanje, da je velik del prebivalstva postal bistveno revnejši in globoko zadolžen, pa se je kalilo nekaj tednov.

Vendar se Islandci ob soočenju s finančno katastrofo, ki jih je doletela, niso preprosto vdali v usodo in se pri iskanju poti iz krize opirali na nasvete istih oseb, ki so jih spravile v težave. Ljudje so odšli na ceste in jasno povedali, da imajo dovolj tovrstnega ravnanja. Zahtevali so, da krivci za napačne odločitve odgovarjajo.

Z zbiranjem na ulicah so vlado sčasoma prisili k odstopu, o čemer jim ni bilo težko doseči nacionalnega soglasja, še posebej glede na to, da jim je pred tem 18 let vladala ena in ista stranka. Zadnjega premiera stare vlade je sodišče celo obsodilo, bankirji so bankrotirali in z osebnimi stečaji pustili milijardne dolgove v evrih. Imenovali so tudi posebnega tožilca, ki še naprej lovi grešnike, vse skupaj pa je vrnilo upanje v pravno državo. A iskanje krivde samo po sebi države še ne spravi iz krize.

Nova vlada, ki je nastopila leta 2009, se je lahko, tudi zaradi svoje nevpletenosti v finančne malverzacije, aktivno vključila v javne razprave o spremembah v načinu delovanja države in družbe. Spreminjanja islandske ustave so se tako lotili najprej preko nacionalnega foruma, ki je nastal v okviru uličnih gibanj, nato pa z vzpostavitvijo ustavodajne skupščine, v katero je bilo od 1500 predstavnikov naključno z žrebom iz registra prebivalstva izbranih kar 1200 državljanov, ostale pa so imenovali po ključu reprezentativnosti. V nadaljnjih korakih so ustanovili še ožja strokovna telesa, ki so besedilo ustave dokončno dodelala, a je vmes vrhovno sodišče postopek razveljavilo, vendar so iznajdljivi Islandci našli način, kako se prebiti tudi preko tovrstnih težav.

Za nas je bolj kot ustava pomembna iniciativa »Islandija gre naprej«, ki jo je kmalu po izvolitvi spodbudila nova vlada. Gre za nacionalni razmislek o strategiji razvoja oziroma prihodnosti Islandije. Na osnovi idej, zbranih v okviru iniciative, je vlada izdelala program “Islandija 2020”, katerega prvi stavek v uvodu pravi, da »je cilj Islandije zavarovati blaginjo ljudi na trajnosten način v korist vseh članov družbe«, v okviru vizije je na prvem mestu socialna država kot model družbe, v kateri bo zagotovljena družbena varnost in enakost vseh državljanov. Tekst je inovativen in odstopa od običajne, suhoparne latovščine, ki jo praviloma zasledimo v večini podobnih dokumentov drugih držav. Na politični oder so po krizi vstopile tudi nove politične stranke. Gibanje državljanov, ki je nastalo med protesti, je s štirimi sedeži vstopilo v parlament, nastale pa so tudi druge nove stranke, ki si na prihajajočih volitvah naslednje leto obetajo relativno ugoden rezultat. A ne glede na to bodo stare stranke vseeno ostale glavni akterji na islandskem političnem prizorišču in čas bo pokazal, do kakšne mere se je ta dejansko trajno spremenil.

Islandski nauki in vzporednice s Slovenijo

Podatki o zaupanju v politiko v Sloveniji kažejo, da povezave med “politiko” in “ljudmi” praktično ni več: političnim strankam danes zaupa 5% ljudi, državnemu zboru 9%, vladi pa 11%, stopnja nezaupanja v prej omenjene institucije pa je na 68, 61 oz. 68 odstotkih (Politbarometer 9/2012), kar pomeni, da ima nezadovoljni del populacije praktično ustavodajno večino.

Prvi islandski nauk za Slovenjo je zato gotovo ta, da je na političnem prizorišču mogoče delovati tudi drugače. Javne razprave o ključnih vprašanjih družbe lahko zaobjamejo bistveno širši delež populacije. Aktivna uporaba neposrednih metod demokracije se, kot lahko vidimo na primeru Islandije, odraža tako v kvaliteti vsebine dogovorjenega, kot tudi v večji stopnji zaupanja v sklepe, do katerih pridejo ljudje med razpravo, v kateri lahko dejansko sodeluje kdorkoli si to želi, pri čemer so njegovi argumenti tudi slišani in upoštevani. Sodelovanje širše javnosti pri zbiranju in selekcioniranju idej je hkrati tudi dobra popotnica temu, da se dogovorjeno in zapisano kasneje uresniči.

Vendar nauk Islandije ni le v uporabi novih tehnik iskanja družbenega soglasja, ampak tudi v postavitvi kredibilnega vodstva, brez česar do dejanskih in trajnih sprememb ne more priti. Glede tega je bila odločitev na Islandiji razmeroma preprosta, saj so imeli možnost alternativne politične izbire, ki ni bila omadeževana. Slovenijo pa so skozi celotno zgodovino upravljale koalicijske vlade, ki so vsaj v devetdesetih letih segale preko obeh polov političnega spektra, zato krivde za razmere ne moremo pripisati le eni strani ali stranki.

V Sloveniji pri nastopu krize sicer nismo bili soočeni z nenadnim kolapsom, smo pa postopno spoznavali, da so nas elite oplenile še bistveno bolj, kot smo na tihem slutili. Boleče pri tem je, da ni šlo le za prilaščanje prej družbenega premoženja in za zamujene priložnosti krepitve konkurenčnosti na zdravih temeljih, ampak sta se tako finančni kot gospodarski sektor ob tem še globoko zadolžila in tako vsaj do neke mere otežila izkoriščanje prihodnjih potencialov. Za ilustracijo navajamo graf, ki kaže obseg kreditov nefinančnih podjetij pri nas in v evro območju: podjetja so v obdobju 2001-2004 pridelala za novih 9% BDP kreditov, v naslednjih štirih letih do 2008 pa še 30%, s čimer smo po kreditni zadolženosti tudi opazno prehiteli podjetja evro območja. Če bi šlo pri tem za najemanje kreditov za premišljene, produktivne naložbe, bi bilo to lahko koristno, a kot vemo, temu žal ni bilo tako.

Kam bo šla Slovenija?

Glede na padanje standarda in občutek prevaranosti pri ljudeh nas torej ne bi smelo presenetiti, da so se v Sloveniji začeli ulični protesti. Ulična gibanja so dala elitam jasno vedeti, da ljudje ne bodo več zgolj nemo opazovali dogajanja. In kot zanimivost, protestov na Islandiji in pri nas se udeležuje enak delež prebivalstva – približno 1%.

Za cilj si v Sloveniji, podobno kot Islandci, ne smemo zadati le preživetja oziroma poskusa preprečitve nove domnevne ekonomske katastrofe, ampak se moramo podati v boj za mesto med najbolj razvitimi državami sveta, za kar imamo vse možnosti in znanje. Ne smemo postati obrobna, vase zaprta in zatohla država tam nekje vzhodno od raja, ampak razvita država blaginje. Naši potenciali so veliki, mnogo bolj kot si ta trenutek upamo sanjati. V naših glavah je že sedaj veliko znanja, talenta in idej, rabimo le malo pozitivne selekcije in modrega vodenja. Če zraven dodamo še nekaj pametno usmerjenih investicij, bomo trende na srednji rok zagotovo obrnili močno navzgor.

Da bi vse te potenciale lahko izkoristili, pa postaja vse bolj jasno, da se morajo na prizorišču pojaviti nove organizacije in ljudje, ki bodo sposobne preseči nadvlado obstoječih elit, ki dušijo razvoj Slovenije. Glede dogajanja v prihodnje obstaja več scenarijev od katerih omenjamo dva.

Po prvem scenariju bi prišlo do postopne sprememba politične kulture skozi obstoječ političen sistem, kar zagovarjajo tudi nekatere nove stranke, ki so se pojavile v zadnjih letih, od katerih je nekaterim uspelo priti tudi v parlament. To pomeni, da bi poulična gibanja bodisi ustanovila novo stranko oziroma bi se povezala s kakšno od obstoječih in na ta način poskušala spremeniti politiko od znotraj. V primeru Islandije, kjer je politiko dolga leta obvladovala le ena politična opcija in kjer so imela ulična gibanja zaradi šoka izjemen naboj, je novim strankam ulice sicer uspelo priti v parlament, a le kot manjše, alternativne opcije.

Po drugem, morda bolj utopičnem scenariju, bi bilo treba z obstoječimi škodljivimi praksami prekiniti naenkrat, kar bi pomenilo, da bi se morala obstoječa politična struktura začasno “zamrzniti”. V odločanje bi se tudi na vrhu vključili novi obrazi, ki bi spremenili obstoječe standarde delovanja države ter imeli več posluha za neposredno sodelovanje z ljudmi.

Po tem scenariju bi Slovenijo začasno vodila prehodna tehnična vlada, tehničnega mandatarja pa bi izbrali na osnovi naslednjih kriterijev (pri čemer bi bilo smiselno že v fazi izbora tehničnega mandatarja pridobiti tudi podporo protestnih gibanj): (i) biti mora dovolj zrela in modra oseba, da ji lahko zaupamo, (ii) z najvišjimi etičnimi standardi in integriteto, (iii) ki ve, kaj je to razvoj in (iv) ima znanje in izkušnje s tem, kaj je to država in kaj pomeni vodenje.

Predsednik države bi dal novemu mandatarju politično podporo na osnovi predloga programa prioritet prehodne tehnične vlade. Na tej osnovi bi nato parlament sprejel odstop obstoječe vlade in hkrati potrdil novo ekipo. Sočasno bi se določil tudi datum novih volitev, do katerih pa bi moralo preteči vsaj dve leti, da bi lahko prišlo do dejanskih sprememb v načinu delovanja države. V vmesnem obdobju bi se poulična gibanja ustrezno organizirala in usposobila za institucionalno politično delovanje. Vseskozi pa bi potekala tudi, podobno kot na Islandiji, široka javna razprava v sodelovanju s tehnično vlado, deloma tudi pod vodstvom gibanj ulice, ki bi pripeljala do novega slovenskega nacionalnega programa.

Drugi scenarij bi utegnil biti na prvi pogled za marsikoga všečen, a je treba dodati, da je precej naiven. Odstop obstoječe politike bi namreč pomenil odstop obstoječih elit od svojih rent, tega pa sam od sebe ni storil še nihče. Vprašanje je torej, ali je nezadovoljstvo ljudi že doseglo kritično maso za takšen preobrat. Če damo na stran, da se sedaj mednarodnih finančnih trgov ne bojimo več tako zelo (kar je bil povod za imenovanje Montija kot tehničnega mandatarja v Italiji), je vprašanje tudi, ali je v Sloveniji sploh dovolj velika pripravljenost, da bi politike prisilili v spremembe. Po podatkih Statističnega urada Slovenije je težko ali zelo težko s svojimi prihodki leta 2011 preživelo 32 odstotkov gospodinjstev, kar je “le” za 5 odstotnih točk več kot v predkriznem letu 2008.

Vsekakor pa velja opozoriti na nevarnost, da se bo v primeru nadaljevanja statusa quo situacija, vsaj z vidika dinamike znotraj Slovenije, še poslabševala, saj bodo ljudje izgubili upanje v možnost sprememb, tiste (naj)sposobnejše med nami pa že sedaj vedno bolj mika, da bi pograbili kovčke in odšli na tuje, če tega niso že storili. In to bi bilo za naš razvoj usodno, saj bi zapečatilo našo prihodnost tudi na dolgi rok.

Islandija nam je lahko za zgled, da se je mogoče reform lotiti tudi drugače, kot se jih lotevamo zadnja leta. Čeprav se od male države na severu lahko veliko naučimo, pa bodo morale biti na koncu rešitve vseeno naše lastne.

-