Priznam, ko sem se odločal sprejeti prijazno vabilo na kratko predavateljsko gostovanje, sem razmišljal predvsem o obisku Sibirije in Bajkalskega jezera. Ta seveda ni razočaral, jezero in otok sta bila fascinantna in si zaslužita več kot le nekajdnevni obisk. (O jezeru sem se sicer razpisal tudi za zadnjo IUS kolumno z začetka tega tedna, a je spletna stran IUS INFO iz meni neznanih razlogov na tukajšnji fakultetni mreži blokirana, verjetno kot kolateralna posledica kake druge narave restrikcije, ki nima namenov cenzure dostopanja do slovenske pravne literature in prakse, tako da vam od tu ne morem ponuditi povezave ne na zadnjo ne na prejšnje kolumne. Verjamem, da se boste lahko znašli sami.)
Me je pa prijetno presenetila tudi fakulteta. Najprej že po formi – lepa, čista, urejena fakulteta z urejenimi študenti. Kot se je izkazalo, tudi zato, ker imajo uvedena pravila oblačenja in ker študenti vsako soboto sami čistijo fakulteto, zaradi česar je čez teden ne smetijo. Morda porečete, da kot pravnik postajam konzervativno snobovski privrženec totalitarnih prijemov, a ozračje na fakulteti ni zadušljivo prestrašeno, ampak prav prijetno. Navsezadnje študentom taista fakulteta med drugim ponuja tudi nogometno igrišče, teniška igrišča, telovadnico in celo savno. Slednje si lahko tudi sami ogledate na virtualnem sprehodu po stavbi fakultete (imenovane inštitut zaradi finančne avtonomije), na katerem pa žal ni vseh zanimivih predavalnic, med drugim avtentične sodne dvorane (v kateri včasih potekajo celo prave sodne obravnave) in posebne seminarske sobe za rimsko pravo (sic!), ki si jo lahko za silo v 2D obliki ogledate na priloženi sliki.
Končno pa se imam sijajno tudi po predavateljski plati. (Predavanja – o angleški in evropski pravni terminologiji – seveda kot običajno potekajo s pomočjo PPT, a slikovno gradivo na tej strani je še s samega uvoda, ko sem malo potipal jezikovno znanje in aktivnost študentov.) Na predavanja se je prijavilo kakih 30 študentov, ki so ne samo privolili v vsakodnevno mučenje s sokratskimi metodami, ampak se v njih tudi zelo dobro odrežejo, predavatelju pa na koncu vsakega dne še bolj ali manj spontano zaploskajo.
Saj pravim: včasih se ima tudi revni “akademik” prav lepo.
