Ali se Slovenija sooča z begom možganov? Vsaj delno lahko odgovor na to vprašanje najdemo v prispevku “Spol: moški, starost: 37 let, izobrazba: doktor fizike, ciljna država: ZDA”, ki ga je pred tednom dni v Delu objavila Dr. Milena Bevc docentka in strokovno-raziskovalna svetnica na Inštitutu za ekonomska raziskovanja v Ljubljani. Čeprav analiza odkriva le eno stran problematike – odliv slovenskih znanstvenikov v tujino, ne pa priliva tujih znanstvenikov v Slovenijo, so številke vseeno zanimive. Po absolutnih številkah vodijo fiziki z 18 evidentiranimi emigranti iz raziskovalne sfere v zadnjih petnajstih letih, torej s približno enim emigrantom letno. Po absolutnem številu tako emigracija ni prehuda. Je pa bolj zaskrbljujoč trend, saj se je pogostost emigracije v zadnjih petih letih v primerjavi z leti 1995-2004 podvojil. Ob tem tudi dr. Bevc pripiše pomembno opozorilo:
S prikazano analizo nismo zajeli celotne populacije, ki v najširšem smislu praviloma predstavlja beg možganov – emigracija najbolj usposobljenih in izobraženih oseb, praviloma z dokončano terciarno izobrazbo. Ni evidence o nekaterih segmentih tako opredeljenega bega možganov, ki so lahko znatni – na primer za nekatere tehnične profile (informatiki) zunaj raziskovalne sfere ali pa za mlade, ki gredo študirat v tujino in ostanejo tam. Zadnji razpoložljivi podatki za enega izmed segmentov bega možganov (Erasmusovi študenti) na primer kažejo, da se je do sredine preteklega desetletja kar osem odstotkov teh študentov po končanem študiju že zaposlilo v tujini. Kako je s kasnejšimi generacijami, pa bo pokazala novejša tekoča raziskava IER.
Na podatke lahko pogledamo tudi nekoliko drugače:
V absolutnih številkah se je po vključitvi Slovenije v EU oziroma v obdobju 2004–2009 v primerjavi z desetletnim obdobjem pred tem (1995–2004) evidentiran obseg emigracije raziskovalcev iz organizacij, ki so se odzvale na anketiranje (respondentke), povečal: letno število emigrantov z osem na 17, skupno število pa s 73 na 88 ljudi. Izražen relativno, kot delež v številu vseh registriranih raziskovalcev v času anketiranja v organizacijah respondentkah, pa je ostal na isti ravni, kot je bil v desetletnem obdobju pred vključitvijo Slovenije v EU (en odstotek);
Naslednjega podatka pa ne razumem:
V obdobju 2004–2009 je bila večina emigrantov iz organizacij z več kot sto registriranimi raziskovalci doktorjev znanosti, starih od 30 do 40 let (povprečna starost je znašala 37 let), s povprečno 7,6 leta skupne delovne dobe, moških, v tujino so v večini primerov šli sami (brez družine oziroma partnerja).
Raziskovalci s 37 leti naj bi imeli le 8 let delovne dobe? Neverjetno…
Poleg samega števila izseljencev je pomembno tudi ali je tisti en fizik na leto prvi v razredu ali nekje v sredini.
Zakaj pa je to važno, Anonimni?
(ZdravaPamet)
ZdravaPamet: Mislil bi si, da je pomembno ali ostajajo najboljši v Sloveniji ali pa odhajajo v tujino.
"ZdravaPamet: Mislil bi si, da je pomembno ali ostajajo najboljši v Sloveniji ali pa odhajajo v tujino. "
Toda ali se o tem odloča v "razredu"?
Da izpadem malo patetično:
V gimnaziji sem bil najboljši v svojem razredu, v fiziki in matematiki (in elektrotehniki, elektroniki) seveda. Na faksu je bila do tretjega letnika moja ocena devet celih in še nek drobiž. Konec četrtega letnika je bila moja povprečna ocena 8.8. Povej mi, te skrbi za moj beg ali ne? Kako boš ocenil?
(ZdravaPamet)
Z. Pamet: Odvisno kakšne so tvoje alternative. Če imaš mesto na kateri od znanstvenih institucij, zagotovo ne boš pobegnil.
Če pa izbiraš med neko levo službo in podiplomcem v ZDA, upam, da boš "pobegnil" in se nekoč, kot uveljavljeni znanstvenik, vrnil nazaj.
Anonimni, a si isti Anonimni od prej? Ker jaz sem bolj spraševal, kako boš na podlagi uspeha "v razredu" razvrščal ljudi na vredne za pobeg ali ne vredne (slabe ali dobre), v smislu, za koga se bomo "borili" oziroma komu bomo sploh omogočili blestečo kariero.Ampak v končni fazi se strinjam, da je odvisno od alternative.Jaz, k sreči in nesreči, ne bom na inštitutu, niti podiplomski študij ni moja prihodnost, ampak bom verjetno postal resignirani učitelj fizike na gimnaziji, ki bo nostalgično govoril o svoji ljubezni do fizike (povzetek Slavoja Žižka). Nekako ima FMF tak "morilski" vpliv na človekov razvoj, žal.… Beri dalje »