Slovenija spreminja podnebno politiko – na slabše

Slovenska podnebna politika je deležna le malo javne in medijske pozornosti – vem, o podnebnih spremembah se dovolj govori in piše, ampak koliko veste o konkretnih politikah naše države? V resnici Slovenija svojo podnebno politiko, ali vsaj njen zasnutek, ima. Danes si že upam trditi, da se ta v zadnjem času sistematično spreminja. Spremembe so na videz majhne in posamične; zadnja v vrsti, ki se je zgodila ta teden, pa je vsaj mene dokončno prepričala, da so odločevalci zavestno izbrali obrat v usmeritvi Slovenije glede politike podnebnih sprememb. Serija je naslednja:

– Zavrnitev Zakona o podnebnih spremembah. Februarja lani je bila predstavljena že tretja različica osnutka tega zakona; septembra lani je bila v javni obravnavi (in že v medresorskem usklajevanju na vladi) druga različica obsežne ‘Strategije prehoda Slovenije v nizkoogljično družbo do l. 2050‘, v principu strokovne študije, ki naj bi (po enkrat prej izraženi zahtevi parlamenta) strokovno podprla ukrepe, ki jih predvideva zakon. Oba dokumenta sta politično mrtva. Nista sprejeta, nista na dnevnem redu sprejemanja, nista niti na dnevnem redu priprave kakšne nove različice. Pika. Če ne verjamete, vprašajte svojega poslanca, v najboljšem primeru bo vedel, o čem sploh govorite.
–  Ukinitev Službe vlade RS za podnebne spremembe. 
– Sprememba Zakona o varstvu okolja v točki, ki bo Slovenji omogočil vnovčiti prihranjene CO2 kupone, namesto da bi jih uničili in s tem prispevali k globalnemu zmanjšanju izpustov, kot je predvideval prej veljavni zakon.

Vse to so seveda majhni koraki, ki vsak zase ne omogočajo zaključka o definitivni spremembi politike. Včeraj (6.9. 2012) pa je vlada na svoji seji obravnavala stališče Ministrstva za kmetijstvo in okolje, ki je glede spremembe podnebne politike bolj konkreten, kot kadarkoli do sedaj. Gre stališče do delovnega predloga Evropske komisije o določitvi bolj ambicoznega zmanjšanja izpustov toplogrednih plinov do l. 2020. Ministrstvo za kmetijstvo in okolje zagovarja skeptično pozicijo Slovenije:

Republika Slovenija meni, da odločitev v zvezi s prehodom na ta cilj ni mogoča brez preučitve mednarodnega okvira. Glede na to, da mednaroden sporazum o zmanjšanju emisij toplogrednih plinov še ni sprejet, Republika Slovenija meni, da trenutno pogoji za polni prehod na 30-odstotno zmanjšanje emisij še niso izpolnjeni.(*)

Sprememba je večja, kot se morda zdi na prvi pogled. V kontekstu globalne podnebne politike je izmed “velikih igralcev” podnebna politika Evropske unije  nedvomno najbolj napredna. Toda to ni samo po sebi umevno – politika EU je pač rezultat seštevka. Do sedaj je Slovenija podpirala stališča bolj progresivne skupine držav. Za interpretacijo stališča MKO sem povprašal poznavalca evropske podnebne politike, ki meni, da je jezik te izjave veliko bolj podoben tistemu, ki  ga običajno izrekajo najbolj “podnebno konservativne” države EU, kot je recimo Poljska. Vse kaže, da Slovenija glede te točke evropske politike menja tabor. Slovenija zavzema pozicijo, ki učinkovito blokira vsakršno resno regulacijo izpustov toplogrednih plinov na svetovni ravni z večno  mantro: zakaj bi mi nekaj storili, če pa oni tega ne storijo najprej.

Nazadnje: pogosto slišim argument, da Slovenija realno ne more veliko storiti glede podnebnih sprememb. Njegova tipična aplikacija je recimo trditev, da se nima smisla odpovedovati domačemu lignitu in termoelektrarni, kjer ga kurijo, saj je vse skupaj zrno peska proti nemškim, ameriškim, kitajskim … termoelektrarnam na premog;  zdajle s tem (napačnim) stališčem ne bom polemiziral. Omejimo se zgolj na politično plat vprašanja, ali je Slovenija res popolnoma nepomembna v tem procesu. Če obstaja kakšno področje, kjer je naš globalni vpliv bistveno večji, kot delež prebivalstva, je to podnebna politika, kjer lahko kot člani EU vplivamo na njeno stališče. Nespametna lokalna politika ima v tem primeru veliko bolj škodljiv globalen vpliv, kot si predstavljamo.