Ne vem, če ste uspeli spregledati razpravo ob slovenski izdaji Grocijevega dela Svobodno morje, ki se je iz kritične recenzije razmahnila v (skoraj že) nekakšen spopad kultur akademskega pisanja in razpravljanja, ki je neprizadetim bralcem krajšala že kar nekaj sobotnih juter ob prebiranju Dnevnikovega Objektiva.
Sam se zavestno skušam držati stran, med drugim zato, ker sem blizu osebam z obeh strani in tako ali tako v sporu ne bi mogel izpasti kot objektivni razsodnik. Sem pa pred nekaj tedni vendarle napisal IUS kolumno ob absurdnosti ene od izraženih misli, po kateri naj bi prav količina sprotnih opomb v besedilu dokazovala njegovo ne-umnost. Kolumna je, kot bi rekel Kant, zame običajno nenevarno prevračanje kozolcev, pa vendarle.
Samo kolumno si lahko preberete tu, polemične prispevke (ki se morda še niso izpeli) kot rečeno v sobotnih Dnevnikih, prevod knjige in recenzijo v reviji Pravnik pa najdete v knjižnici.
-
Prevajanje iz originalnega jezika, v katerem je delo napisano, je po moje minimalni standard, da prevod sploh lahko imenuješ strokoven.
Prevajanje iz izvirnega jezika je zaželeno, ni pa to "minimalni standard". Če prevajalcev za nek jezik ni ali jih je premalo, je prevod prevoda čisto sprejemljiva možnost. Minimalni standard je pismenost, kamor spada tudi to, da prevajalec ve, kdaj in kje ter zakaj se uporabljajo opombe
Kar se opomb tiče: predvsem mlajši prevajalci jih zelo radi uporabljajo tam, kjer so popolnoma odveč. S tem se očitno izognejo samostojnemu odločanju, kako nekaj prevesti in za tem stati, očitno pa je tudi, da opombe pogosto uporabljajo, kot bi bili citati. Najnovejši primer: prevod pesmi Jima Morrisona.
Če pristanemo na to, da je za strokovne prevode minimalni standard le "pismenost", potem res hvala lepa. Na mojem področju (filozofija) danes velja za nesprejemljivo, da bi kot resen strokovni prevod obravnavali besedilo z recimo arabskega, kitajskega ali kakšnega indijskega jezika, ki ni narejeno neposredno. Ja, obstajajo takšni starejši prevodi, a se jih ne obravnava več kot strokovni tekst. Takšna praksa je bila morda sprejemljiva pred nekaj desetletji.
Ampak morda je latinščina (v nasprotju z zgoraj naštetimi) tako eksotičen jezik, da od prevajalca res ne moramo zahtevati, da bi ga znal …
A ni ta debata malo smešna, če povsem primanjkujejo po drugi strani kriteriji pri academic honesty.
Zadnjič sem po naključju zgrožen ugotovil, kaj vse bi nekateri naredili za točke, močno namreč dvomim, da so nekateri tako genialni, da se zmorejo poleg filozofije dodatno še zelo uspešno ukvarjati z medicino.
http://www.ejcancer.info/article/S0959-8049%2810%2900822-1/abstract
Kakšni pa bi morali biti standardi tukaj? Verjetno univerza na takšen način težko pridobiva na ugledu?
Kolikor vem, je bil v tem primeru soavtor (filozof) eksplicitno povabljen iz strani prve avtorice (ekonomistke, ne medicinke!), saj screeningi za bolezni odpirajo nekaj etičnih dilem, ta filozof pa se ukvarja z bioetiko.
Mogoče še to: še preden je članek nastal, je avtorica svoje raziskave predstavila na filozofskem simpoziju o bioetiki (slučajno vem, ker sem ga takrat pomagal organizirati), torej se ji je filozofski oziroma etični vidik problematike očitno zdel relevanten.
Same vsebine in vrednosti ne bi ocenjeval, ker ne poznam dovolj, se mi pa na čisto načelni ravni to zdi primer interdisciplinarnega sodelovanja filozofije z drugimi vedami, kakršno je v polju bioetike dovolj običajno.
Na začetku sem tudi jaz upal, da članek načenja tudi bioetična vprašanja, vendar po natančnem branju nisem zasledil nobenega takšnega vidika in ne vidim nobene interdisciplinarnosti v objavljenem teksu. Članek se strogo ukvarja z kriteriji za določitev false-positive testnih resultatov.
Kar seveda ne pomeni, da sama tema ne bi mogla načeti bioetičnih dilem, vendar v tem konkretnem članku niso prisotne, tudi literatura navaja izključno medicinske vire, noben vir ni bioetične narave.
Sicer se ne mislim pretirano vmešavati, vendar Anonimni, ali se ti ne zdi, da sama raziskava oziroma članek že je znotraj polja katerga obravnava bioetika, ne glede na to ali citira ali ne literaturo bioetične narave? Ne, da članek (kot nekaj izven, tujega) načenja bioetična vprašanja, on že je bioetično vprašanje.
Profesor Miščevič, z mariborske filozofske fakultete , v zanimivem filemčku o Descartesu, pove, da je on postavil celoten svoj filozofski koncept, brez da bi se skliceval na kogar koli prej, brez da bi kogar koli citiral (Ok, Boga je "moral" vključit). Seveda, veličastno … vendar povsem nepomembno.
Dragan Stojanović
Zgoraj bi bil lahko "on postavil" dvoumen, seveda on, Rene Descartes.
Se opravičujem
Dragan
Kot sem že povedal, tema članka bi že lahko nazivala bioetična vprašanja, problem je, da znotraj samega članka to ni prisotno.
Če prav razumem zgornji komentar, potem bi lahko bili filozofi podpisani pod skoraj poljuben članek iz področja elementarne fizike, recimo, zakaj ne bi dodali še filozofov pod članek o odkritju Higgsa, saj je takšna raziskava oziroma članek že znotraj polja, ki ga lahko obravnava tudi filozofija.
V primeru, da si članek prebral in si v njem našel kakšen stavek ali morda celo odstavek o bioetiki, bi z veseljem, vedel kje je.
Niste prav razumeli moj komentar. Kolikor vem filozofi niso odkrivali Higgsa, ne vem, lahko Jure pove, ampak mislim, da v Cernu težko najdeš filozofa, seveda v smislu kot verjetno na tem mestu oba razumeva ta pojem. Mene ne briga podpisovanje pod članki ampak sama vsebina članka. In tisto, kar sem sam povedal je, da pa se mi ne zdi nič sporno, če bi filozofi v okviru, recimo simpozija "materializem", prosili Jureta, da predava glede Higgsa – prepričan sem, da bi njegovo predavanje temeljilo zgolj na virih s področja fizike in tudi zelo verjetno ne bi omenil niti stavek o ontologiji.… Beri dalje »
Opozarjam zgolj na dvomljivo resničnost avtorstva, nihče pa ne govori o tem, da se o temi tega članka ne da pripraviti dobrega in zanimivega predavanja v navezavi na bioetiko, ampak to ni moje vprašanje ali problem. Gre se za to, da v članku ni govora o bioetiki in zato ni jasno, zakaj je pod njega podpisan tudi filozof (dvomim, da se slučajno dodatno ukvarja še s področjem medicine, vsaj nikjer drugje ni zaslediti ničesar temu v prid). Da ponazorim še na enem primeru, recimo da pišemo članek o obrezovanju, v tem trenutku marsikje celo zelo polemični temi. Na to temo… Beri dalje »
Spoštovani Anonimni, Članek, ki ga omenjate, in katerega soavtorici sva, se ukvarja z definicijo napačno pozitivnega presejalnega testa, in z vrednotenjem teh definicij. V tem vrednotenju je tudi etična komponenta. Ker sva želeli, da bi sami bolje razumeli etične vidike teh definicij, sva k sodelovanju povabili dr. Igorja Pribca, filozofa, ki se ukvarja z bioetiko. To sodelovanje še poteka, trenutno je v pripravi članek, v katerem so etični vidiki te problematike, vključno z ustreznimi referencami, nekoliko bolj poudarjeni. Sprva je omenjeni članek vseboval več neposrednih bioetičnih poudarkov. Razloga, zakaj so v končni verziji ostali v ozadju, sta dva. Prvi je… Beri dalje »
Spoštovani, hvala za odgovor.Vsekakor je v vrednotenju teh definicij bioetična komponenta, ki pa je jaz v članku ne vidim in če vas prav razumem, je tudi v tekstu tega članka ni (v primeru, da sem narobe razumel, mi lahko pokažete v katerem stavku oz. odstavku se nahaja). Torej, če vas nadalje pravilno razumem, ste se zaradi omenjenih dveh razlogov odločili, da iz članka odvzamete tisti del, ki bi bil avtorsko delo dr. Pribca in je preostanek članka samo avtorsko delo drugih dveh avtoric, ponovno v primeru, da se motim, me zanima, kateri del teksta je avtorsko delo dr. Pribca. Če… Beri dalje »