Leta 2007 se je Kevin Schawinski med doktorskim študijem na Univerzi Oxford lotil sistematičnega preučevanja oddaljenih galaksij. S pomočjo novih zelo natančnih slik celotnega neba, ki so jih prav takrat posneli v okviru projekta Sloan Digital Sky Survey, je želel preveriti hipotezo, da se zvezde rojevajo tudi v eliptičnih in ne le v spiralnih galaksijah.
Ker so nove zvezde vroče in zato modrikaste, stare pa hladnejše in zato rdečkaste, se povprečna starost zvezd odraža tudi v barvi galaksije. Za potrditev svoje hipoteze je potreboval dovolj veliko število fotografij obeh vrst galaksij, da bi jih nato sistematično analiziral in preveril, ali se barvno res tako močno razlikujejo.
Ljubitelji astronomije
Najprej se je dela lotil sam in v enem tednu pregledal 50.000 slik galaksij, za kar je pred zaslonom računalnika garal po dvanajst ur na dan. A že takrat je bilo na voljo skoraj milijon slik galaksij in za statistično potrditev svoje hipoteze bi jih moral klasificirati res veliko. Hitro mu je postalo jasno, da mu, tudi če bi več mesecev neprestano urejal le slike galaksij, ne bi uspelo pridobiti dovolj podatkov za uspešen zaključek raziskave. Očitno je bilo, da delo presega zmožnosti enega samega človeka, a sredstev za najem pomočnikov ni imel.
Marca 2007 je svoje težave ob vrčku piva razlagal kolegu, ki je kot podoktorski raziskovalec ravnokar prispel na Oxford. Skupaj sta prišla na idejo, da bi bilo morda smiselno postaviti spletno stran in klasificiranje galaksij predstaviti kot zabavno opravilo, ki bi ga lahko preko interneta izvajal vsakdo, ki bi ga to zanimalo.
Do poletja sta postavila spletno stran z naslovom Galaktični zverinjak (www.galaxyzoo.org) in s prijatelji so jo 11. julija 2007, na prvi dan javnega delovanja, predstavili tudi na radiu BBC. To je nepričakovano sprožilo tako velik odziv pri ljubiteljih astronomije, da se je zaradi množičnega obiska pokvaril strežnik, na katerem je spletna stran gostovala. V nekaj urah jim ga je nato uspelo popraviti in po prvem dnevu delovanja so z veseljem ugotovili, da so obiskovalci Galaktičnega zverinjaka izvedli po 70.000 klasifikacij vsako uro. Da so bile klasifikacije zanesljive, je isto sliko galaksije neodvisno pregledalo več obiskovalcev strani, s čimer so uspešno odstranili napake in namerne napačne vnose. V naslednjih letih je 200.000 prostovoljcev klasificiralo neverjetnih 150 milijonov posnetkov galaksij.
Že prve tedne delovanja spletne strani so »ljubiteljski astronomi« v množici slik začeli povsem spontano odkrivati tudi nenavadne posnetke in jih objavljati na forumu. V začetku avgusta 2007 je petindvajsetletna nizozemska učiteljica Hanny van Arkel med klasificiranjem na eni izmed slik pod galaksijo opazila modrikasto meglico. Zdela se ji je nenavadna, zato je na forumu objavila povezavo na sliko z vprašanjem, ali morda kdo ve, kaj je na sliki. Seveda sprva nihče ni imel pravega odgovora, profesionalni astronom, ki je skrbel za forum, pa ji je zgolj vljudnostno odpisal, da gre res za zanimivo sliko, a je kasneje priznal, da se mu je zdelo, da gre zgolj za optično motnjo in ne za dejanski objekt v vesolju.
Zanimanje na forumu je vseeno raslo in meglice se je prijela oznaka Hanny’s Voorwerp oziroma Hanin objekt. Kasneje se je izkazalo, da gre za pomembno astronomsko odkritje. Hanny je našla ugasli kvazar, ki sicer ne sveti več, a je pred tem tako ogrel bližnjo malo galaksijo, da sedaj ta oddaja močno modrikasto svetlobo. Astronomi so hitro ugotovili, da se lahko iz takšnega pojava veliko naučijo o kvazarjih, zato so v Hanny’s Voorwerp usmerili vse največje teleskope, med drugimi tudi Hubblov vesoljski teleskop, Hanny pa je postala prava mala medijska zvezda.
Z izmenjavo objav na forumu so astronomski amaterji sami prišli na sled tudi novi vrsti galaksije, ki so jo po videzu poimenovali grahasta galaksija. Videti je namreč kot malo zamazano oziroma motno zrno zelenega graha. V nekaj mesecih pregledovanja slik so nabrali dovolj grahastih kandidatov, da je to vzbudilo pozornost profesionalnih astronomov. Ti so po dodatnih študijah ugotovili, da gre za novo vrsto ultra kompaktne galaksije, v katerih se zvezde rojevajo bistveno hitreje kot denimo v naši galaksiji. Pri nas se v povprečju rodita ena ali dve zvezdi na leto, medtem ko se jih v bistveno manjših grahastih galaksijah rodi tudi po štirideset.
Zanimiv je podatek, da je največ klasifikacij v okviru projekta Galaktični zverinjak in pomembno delo pri določitvi nove vrste grahastih galaksij opravila petdesetletna gospodinja in mati dveh otrok Aida Bergas iz Portorika, ki se je tja preselila iz Dominikanske republike. Pravi, da ji je ta astronomska spletna stran povsem spremenila življenje.
Projekt Galaktični zverinjak je lep primer nove oblike sodelovanja amaterjev pri znanstvenem delu (citizen science), ki ga v knjigi Reinventing Discovery: The New Era of Networked Science (Princeton University Press, 2011) podrobno analizira Michael Nielsen. Gre za nov način nekakšnega »wiki« znanstvenega sodelovanja, ko amaterji s pomočjo modernih internetnih orodij neposredno pomagajo pri znanstvenem raziskovanju, podobno kot ljubiteljski pisci v svojem prostem času ustvarjajo Wikipedijo.
Projekt Polymath
Januarja 2009 je Timothy Gowers, profesor na Univerzi v Cambridgu in eden vodilnih svetovnih matematikov, med drugim tudi dobitnik prestižne Fieldsove medalje, ki velja za nekakšno Nobelovo nagrado za matematiko, na svojem blogu (gowers.wordpress.com) izvedel manjši eksperiment, ki ga je poimenoval projekt Polymath. Izbral je enega izmed še nerešenih, a pomembnih težkih matematičnih problemov in ga v nasprotju z ustaljeno prakso poskušal rešiti v sodelovanju z bralci svojega bloga. Kogarkoli, ki bi imel kakršnokoli koristno idejo, je prosil, naj se oglasi v obliki komentarja na blogu.
Prvih sedem ur po objavi ni bilo nobenega odziva, nato pa se je oglasil profesor matematike z druge univerze in opisal podoben problem, ki bi bil lahko v pomoč pri prvih korakih reševanja. Zatem se je oglasil še gimnazijski učitelj s svojimi idejami in takoj nato še drug ugledni matematik, prav tako dobitnik Fieldsove medalje.
V naslednjih 37 dneh je 27 ljudi napisalo 800 komentarjev oziroma skupaj kar 170.000 besed. Gowers je hiter razvoj argumentov in preverjanje raznih možnosti v okviru projekta Polymath v primerjavi z običajnim raziskovanjem opisal kot vožnjo v primerjavi s porivanjem avtomobila. V dobrem mesecu so vrhunski svetovni matematiki v sodelovanju z amaterji in manj znanimi kolegi na blogu rešili ne le izvorno zastavljen problem, ampak tudi težji, bolj splošen problem zastavljenega vprašanja.
Tim Gowers je, kot kaže, eden izmed najbolj vplivnih znanstvenih blogerjev, saj je januarja 2012 sprožil še eno odmevno akcijo. Na blogu je objavil obrazložitev svojega nestrinjanja z velikimi zneski, ki jih morajo bralci znanstvenih člankov plačevati založnikom znanstvenih revij, da lahko preberejo rezultate raziskav, ki so večinoma tako ali tako financirane z javnim denarjem. V sestavku se je zavezal, da svojih člankov ne bo več pošiljal revijam, ki jih izdaja največji znanstveni založnik Elsevier.
Njegova objava je sprožila buren odziv med drugimi znanstveniki, ki so s komentarji in podpisi protestne izjave izražali podobno nestrinjanje s tem, da neko zasebno podjetje pobira velike dobičke zgolj za to, da posreduje med recenzenti, uredniki in avtorji člankov, ki jim praviloma za njihovo delo nič ne plača.
Večina univerz v Veliki Britaniji za dostop do revij in člankov letno nameni od 4 do 6 milijonov funtov, založniška podjetja pa imajo kljub recesiji dobičke v obsegu 35 odstotkov letnega prometa. Elsevier je imel recimo leta 2009 dobro milijardo dolarjev dobička pri 3,2 milijarde dolarjev prihodkov. Zato ne preseneča, da se zadnje mesece s problemom astronomskih stroškov za dostop do znanstvenega tiska ukvarjajo tudi najbogatejše univerze. Knjižnica Univerze Harvard je nedavno v internem pismu raziskovalce pozvala, naj objavljajo v znanstvenih revijah, ki so bralcem prosto dostopne. Ugotavljajo namreč, da si izjemno dragih naročnin, ki znašajo tudi po 40.000 dolarjev letno, ne bodo mogli več privoščiti.
