Spomladi leta 1941 so na vrata brunarice v tirolskih Alpah severno od Bolzana, kjer je s svojim sinom Mariom živela mlada boemska pesnica Lucy Ramberg, potrkali vojaki. Čeprav so govorili nemško, je deček zelo dobro razumel, da matere, ko bo morala oditi s pripadniki SS, morda nikoli več ne bo videl. Aretirali so jo zaradi protifašističnega aktivizma in jo kot politično zapornico poslali v koncentracijsko taborišče.
Iz raja v pekel
Mario se je rodil oktobra 1937 v Veroni po strastni ljubezenski aferi, ki jo je imela Lucy z oficirjem italijanskih letalskih sil Lucianom Capecchijem. Njen oče je bil ugleden arheolog, mati slikarka, z brati pa je odraščala v Firencah. Živeli so v vili z velikim vrtom in služinčadjo, otroke so poučevali zasebni učitelji. Lucy je tekoče govorila kar šest jezikov. Njena brata sta postala fizika, njo pa je po materi bolj zanimala umetnost. Pred vzponom fašizma in nacizma se je šolala na pariški Sorboni in tam nekaj časa tudi poučevala jezike in literaturo.
Po aferi z italijanskim častnikom, s katerim je zanosila, je žal hitro spoznala, da v zakonu z Lucianom ne bo srečna, zato je zavrnila njegovo ponudbo za poroko in se s sinom raje odselila na Tirolsko. Po nekaj letih odmaknjenega življenja so ju prav tu odkrili vojaki. Ker je Lucy že pred tem slutila, da jo bodo prej ali slej aretirali, je prodala vse svoje premoženje in denar izročila kmečki družini s prošnjo, naj kolikor le more skrbi za njenega sina. Po materini aretaciji je takrat komaj triinpolletni otrok ostal sam pri znancih na bližnji kmetiji.
Mali Mario je tako naslednje leto preživel pri kmečki družini kot eden izmed domačih otrok. Kot se spominja, je bilo življenje na kmetiji zelo preprosto. Večino časa so delali na polju in skrbeli za preživetje. Iz lastne pšenice so pekli kruh in iz grozdja pridelovali vino. To so bili časi druge svetovne vojne, ko so se zavezniki že izkrcali v južni Italiji in se prebijali proti severu. Ameriška in britanska letala so neprestano preletavala tudi kmetijo in nekoč iz neznanega razloga začela streljati po kmetih, ki so delali na polju. Pri tem je bil tudi Mario ranjen v nogo, a k sreči je šlo zgolj za manjšo rano, ki je za seboj pustila le brazgotino.
Petletni otrok pristane na cesti
Mario po zgolj letu dni življenja pri družini iz neznanih razlogov na kmetiji naenkrat ni bil več dobrodošel. Ni povsem znano, ali ga je izsledil in odpeljal oče ali je preprosto zmanjkalo denarja, ki ga je zanj pustila mati, in so ga zato postavili na cesto. Naslednja leta se je tako, sprva star manj kot pet let, potikal po severni Italiji, se družil z drugimi potepuškimi otroki, bil član pocestnih tolp ter bil večkrat v najrazličnejših sirotišnicah. Kot se spominja, je vmes nekaj tednov preživel tudi pri očetu, a je bil ta tako nasilen, da je raje pobegnil in se poskušal preživljati sam, kot da bi trpel nasilnega očeta, ki je kasneje umrl med bombnim napadom.
Kljub krutim časom in vsesplošnemu pomanjkanju se je Mario nekako prebil skozi drugo svetovno vojno. Kot se spominja, je bil neprestano lačen in priča mnogim grozljivim dogodkom, zaradi katerih so ga kasneje še dolga leta tlačile more. Pri osmih je za celo leto obležal v bolnišnici v kraju Reggio Emilia, saj je, kot je rekonstruiral iz simptomov, zelo verjetno zbolel za tifusom. Kot se spominja, so bile razmere v tej otroški bolnišnici komaj kaj boljše kot na cesti. Mladi bolniki so ležali na posteljah brez posteljnine in dobili vsak dan le malo cikorije in kos starega kruha.
Vsi otroci so imeli približno enake simptome. Zjutraj so se zbudili v dokaj dobrem stanju, sestra Marija jim je izmerila temperaturo in jim obljubila, da lahko odidejo, če bodo vsaj en dan brez vročine. A že čez dan jim je temperatura tako zrasla, da se jim je začelo blesti. Perspektive za ozdravitev pa so bile vsaj v tej bolnišnici, ki je bila bolj nekakšno zavetišče kot zdravilišče, zelo slabe.
A Mariu je tudi tu nekako uspelo preživeti in prav na njegov deveti rojstni dan se je na pragu bolnišnice pojavila neznana ženska, ki je spraševala po njem. Bila je njegova mati Lucy, ki se je v petih letih, prebitih v koncentracijskem taborišču, tako spremenila, da je ni več prepoznal. Od osvoboditve spomladi leta 1945 je sina neprestano iskala in ga našla šele po osemnajstih mesecih.
Kot se živo spominja, mu je mati takrat prinesla nova oblačila in skupaj sta odpotovala v Rim, kjer sta morala urediti pravne formalnosti glede dokumentov. Mario se je v Rimu prvič po šestih letih ponovno skopal v banji. Nato sta odšla naprej v Neapelj, od koder sta z ladjo odpotovala k maminemu mlajšemu bratu v Ameriko, ki jima je tudi poslal denar za ladijsko vozovnico.
Amerika, dežela priložnosti
Z materjo se Mario nikoli ni mogel pogovoriti o medvojnem času, ko je bila v koncentracijskem taborišču, čeprav je večkrat poskušal. Lucy, ki je doživela več kot osemdeset let, si od vojnih grozot psihološko nikoli ni povsem opomogla. Maria sta stric in teta zaradi nočnih mor peljala k več psihologom in psihiatrom, a pri okrevanju mu je še najbolj pomagalo novo ljubeče okolje, v katerem je sedaj odraščal.
Mariov stric Edward Ramberg, pri katerem je po vojni živel, je bil ugleden fizik in eden od soizumiteljev elektronskega mikroskopa in televizije. Verjetno ga je prav on navdušil za znanost, saj je Mario dve desetletji kasneje postal doktorski študent na Harvardu v laboratoriju soodkritelja strukture molekule DNK Jamesa Watsona. Prav Watsonovo mentorstvo in njegov pristop k raziskovalnemu delu sta pomembno vplivala na Mariovo kasnejšo znanstveno kariero. Svoje študente je namreč spodbujal, naj ne izgubljajo časa z majhnimi vprašanji, ki bodo dali le majhne odgovore.
Četudi je bila Mariu odprta raziskovalna pot na eni izmed najprestižnejših univerz na svetu, se je vseeno odločil, da raziskovanja ne bo nadaljeval v Bostonu, ampak se bo preselil v Utah. Čeprav so mu kolegi odsvetovali selitev, ga je na Harvardu motilo predvsem pretirano kompetitivno okolje, v katerem so se vsi neprestano sprotno dokazovali z vedno novimi rezultati in objavami. Sam se je želel posvetiti nekaterim bolj temeljnim vprašanjem, za kar je potreboval več časa in miru. Ponudba z univerze v Utahu je bila zato ravno pravšnja.
Tvegani projekt se obrestuje
Leta 1980, ko je imel že svoj laboratorij, je kandidiral za raziskovalna sredstva pri Nacionalnem inštitutu za zdravje, ki deli državni denar za raziskovalne projekte s področja medicine. Prijavil je tri različne projekte. Dva sta bila dobro osnovana z jasno časovnico, vmesnimi rezultati, predvidljivim potekom in skorajda zagotovljenimi rezultati. Tretji projekt je bil zelo negotov. V njem je želel pokazati, da je mogoče v genskem zapisu miši izvesti nadzorovano spremembo le v posameznem genu, kar je bila v začetku osemdesetih prava znanstvena fantastika.
Recenzenti so mu odobrili financiranje, a le pod pogojem, da se posveti zgolj projektoma, za katera je bilo gotovo, da bosta dala rezultate. Vendar jih Mario ni poslušal in je skoraj ves denar in energijo usmeril v projekt zamenjave mišjih genov. Šlo je za zavestno tveganje, saj bi bilo ob neuspehu verjetno njegove raziskovalne kariere konec.
A trma se je splačala. Leta 2007 so Mariu Capecchiju skupaj s še dvema znanstvenikoma (Martinom Evansom in Oliverjem Smithiesom) podelili Nobelovo nagrado za medicino prav za njegovo delo na mišjih genih. Tudi recenzenti priznali, da so zelo veseli, ker se ni držal njihovega nasveta. Danes je po laboratorijih na milijone takšnih genetsko spremenjenih miši oziroma miši z izbitimi geni, s katerimi so prišli že do zelo veliko novih spoznanj o delovanju genov in odkrili nove metode zdravljenja številnih hudih bolezni.
Kmalu po tem, ko je izvedel, da je dobil Nobelovo nagrado, je Maria doletelo še eno nenavadno presenečenje. Iz Celovca je prišla vest, da ima najverjetneje leto in pol mlajšo polsestro, za katero do tedaj sploh ni vedel. Ko so naznanili Nobelovo nagrado, so njegovo nenavadno življenjsko zgodbo povzeli časopisi po vsem svetu. V Celovcu jo je prebrala tudi Marlene Bonelli in ugotovila, da se Mariova zgodba povsem ujemala z njeno, prav tako pa sta si bila tudi na videz zelo podobna.
Marlene je mladost preživela v Beljaku in je vseskozi vedela, da je bila kot nekajmesečni dojenček posvojena, saj so njeno mati Nemci aretirali in poslali v taborišče. Krušni starši so ji povedali tudi, da je imela leto starejšega brata, a so bili prepričani, da sta brat in mati med vojno umrla.
Ko sta se Mario in Marlene po 68-tih letih spet srečala v Dolomitih, kjer so v ranem otroštvu nekaj mesecev živeli skupaj kot družina, je Mario potrdil, da je Marlene tako podobna njegovi pokolji materi Lucy, da je brez dvoma njegova polsestra. Marlene je ob tem pripomnila, da je mati prav za njeno varnost med vojno kot kaže najbolje poskrbela. Rodila se je februarja 1939, že po nekaj mesecih pa jo je mati oddala v posvojitev znancem na Koroško, saj je vedela, da zanjo v težkih časih ne bo mogla skrbeti.
