Ko je madžarski razvojni psiholog László Polgár preučeval življenjepise velikih ljudi, ki so se v zgodovini proslavili z odmevnimi dosežki na področju znanosti, umetnosti ali športa, je ugotovil, da so se vsi že zelo zgodaj začeli sistematično ukvarjati z veščino, v kateri so pozneje dosegli svetovno slavo. Polgár je o svojih spoznanjih napisal več člankov in knjigo z naslovom Vzgoja genija, v katerih je zagovarjal prepričanje, da se geniji ne rodijo, ampak nastajajo s sistematičnim in dolgotrajnim delom. Seveda mu v šestdesetih letih 20. stoletja ni nihče verjel, zato se je odločil, da bo izvedel eksperiment.
O svojih za tisti čas zelo nenavadnih idejah si je izmenjal nekaj pisem z učiteljico Klaro iz Ukrajine, ki sprva nad njegovimi pristopi k vzgoji ni bila pretirano navdušena, a jo je s svojim šarmom vseeno očaral, tako da sta se kmalu poročila. Skupaj sta se preselila v Budimpešto, kjer se jima je 19. aprila 1969, na drugo obletnico poroke, rodila hči Susan.
Nenavadni šahovski eksperiment družine Polgár
Da bi dokazal svojo hipotezo, da so geniji plod vzgoje in ne talenta, je potreboval res velik dosežek, ki bi bil hkrati dovolj šokanten, da bi prepričal še tako velike skeptike. Po daljšem premisleku se je odločil za šah, saj je stopnja odličnosti v tej veščini v primerjavi z umetniškimi dosežki bistveno bolje merljiva. Sam je šah igral zgolj ljubiteljsko, Klara pa še to ne, zato se je najprej lotil sistematičnega preučevanja literature o pedagogiki šaha, malo Susan pa je počasi z zgodbicami in igricami uvajal v svet šahovske igre, tako da je že prva leta otroštva razvila veliko zanimanje za vse, kar je kakor koli povezano s šahom.
Posedanje pred šahovnico je bilo zanjo kot igra, zato časa, ki ga je posvečala študiju strategij in potez, nikoli ni dojemala kot bremena. Imela je močno notranjo motivacijo, ki jo je oče le usmerjal, nikoli pa je ni v nič silil. Pozneje se je spominjala, da je bilo igranje zanjo že takrat čisti užitek.
Ko ni imela še niti pet let, jo je odpeljal na prvo šahovsko tekmovanje, kjer je ni nihče jemal resno, dokler ni začela s svojimi majhnimi ročicami suvereno premikati šahovskih figur po šahovnici. Na mladinskem prvenstvu Budimpešte so bili vsi njeni nasprotniki vsaj dvakrat ali trikrat starejši, sama pa je komaj videla na mizico s šahovskimi figuricami, a je vseeno brez izgubljene partije zmagala na turnirju, kar je bila prava senzacija.
Lászlu in Klari se je leta 1974 rodila druga hči, Sofija, dve leti kasneje pa še Judit. Seveda sta se tudi mlajši sestri hitro navdušili za šah in se trudili na vsak način postati vsaj tako dobri kot njuna starejša vzornica. Vse tri sestre Polgár so v šahu naslednja desetletja dosegle vse, kar je bilo mogoče. Susan je leta 1984 postala najboljša šahistka na svetu, leta 1991 pa so ji kot prvi ženski v zgodovini podelili naslov velemojstrice. Žal je med svojo kariero naletela tudi na veliko ovir, saj ji kljub kvalifikaciji na svetovno šahovsko prvenstvo tam niso pustili nastopiti, ker je bila ženskega spola. Po dolgoletnem boju s šahovsko birokracijo so funkcionarji končno popustili, tako da lahko ženske zdaj brez težav tekmujejo z moškimi. Zasluga za to gre prav Susan Polgár.
Mlajša sestra Sofija se je v zgodovino šaha zapisala leta 1989 s serijo zmag na turnirju v Rimu, kjer je premagala tudi nekaj velikih imen iz sveta šaha, komentatorji pa so njene partije umestili med največje šahovske dosežke vseh časov. Najmlajša Judit je leta 1991 pri petnajstih letih postala najmlajša velemojstrica v zgodovini, na turnirjih pa je premagovala tudi takšna imena, kot so Spassky, Karpov, Kasparov, Topalov in Anand. Danes velja Judit Polgár za najboljšo šahistko vseh časov. Je edina ženska, ki se je na lestvici najboljših šahistov kadar koli prebila med prvo deseterico.
László Polgár je s svojim nenavadnim družinskim eksperimentom seveda fasciniral vso svetovno javnost, a želenega učinka vseeno ni dosegel. Še danes je namreč močno razširjeno prepričanje, da so veliki človeški dosežki predvsem posledica naravnega talenta, ne pa sistematičnega trdega dela. Tri sestre obravnavajo kot rojene genialne šahistke, a oče vedno znova poudarja, da če bi kdor koli sledil njihovemu razvoju in neprestano spremljal počasno napredovanje po mesecih in letih trdega dela, ne bi s tako lahkoto proglašal njegovih hčera za naravne talente.
Skrivnost vrhunskih glasbenikov
Leta 1991 je ameriški psiholog Andres Ericsson izvedel obsežno raziskavo, v kateri je poskušal z vso potrebno znanstveno metodologijo ugotoviti, kako dejansko prihaja do vrhunskih rezultatov. Študente na Berlinski akademiji za glasbo je na osnovi njihovih minulih dosežkov in pogovorov s profesorji razdelil v tri skupine. V prvi je zbral najboljše glasbenike, ki so bili na poti, da postanejo ugledni solisti, in so veljali za najbolj talentirane. V drugi skupini je združil zelo dobre glasbenike, ki pa jim je vseeno manjkalo nekaj malega, da bi postali res najboljši. Napovedovali so jim kariero v najboljših svetovnih orkestrih, žal pa naj nikoli ne bi postali solisti. V zadnji skupini so bili domnevno najmanj nadarjeni, ki naj bi se razvili v ugledne glasbene pedagoge.
Po mnogih intervjujih s študenti o njihovi življenjski poti in navadah je prišel do spoznanja, da med tremi skupinami ni bistvenih razlik. Praviloma so vsi začeli igrati inštrument pri osmih letih, za profesionalno glasbeno kariero pa so se odločili malo pred petnajstim letom. Čeprav menda ni poznal teorije in eksperimenta, ki ga je doma izvedel László Polgár, je tudi Andres Ericsson presenetljivo odkril ključno razliko med tremi skupinami študentov tam, kjer bi jo verjetno najmanj pričakovali. Do svojega dvajsetega leta so najboljši študenti glasbe, ki jih je zbral v prvi skupini, skupaj vadili okoli deset tisoč ur, kar je bilo dva tisoč ur več od povprečja druge skupine in šest tisoč ur več od povprečja tretje, domnevno najmanj talentirane skupine.
Izkazalo se je celo, da ni bilo med študenti nikogar, ki bi se uvrstil v najboljšo skupino, a hkrati ne bi vadil enako dolgo kot drugi domnevno najbolj talentirani, hkrati pa ni bilo nikogar, ki bi vadil vsaj deset tisoč ur, a se ne bi umestil med najboljše. Z bolj zanesljivo znanstveno metodologijo je tako tudi Andres Ericsson ugotovili isto kot že prej László Polgár: zgolj sistematična dolgotrajna vaja je tisto, kar loči najboljše od povprečja.
Danes se počasi, a vztrajno uveljavlja spoznanje, da je treba v neko kompleksno veščino, pa naj gre za znanost, umetnost ali šport, vložiti vsaj deset tisoč ur dela, preden postanemo suvereni strokovnjaki na nekem področju. Pri analizi znanstvenikov in umetnikov so ugotovili, da je med njihovimi prvimi deli in njihovimi največjimi dosežki praviloma minilo deset let sistematičnega dela. Ob podmeni, da je težko vrsto let zapored namenjati več kot tisoč ur na leto sistematičnemu delu zgolj na enem samem področju, se to povsem sklada s pravilom o deset tisoč urah vaje, da postanemo eksperti.
Je talent lahko celo škodljiv?
Psihologinja Carol Dweck z univerze Stanford je v svoji odmevni knjigi Mindset: The New Psychology of Success (Random House, 2006) zagovarjala trditev, da ljudje svoje dosežke in sposobnosti praviloma pojasnjujemo na dva načina. Vse, ki verjamejo v naravni talent ali inteligenco, je opredelila kot privržence statične paradigme, medtem ko so tisti, ki bolj vrednotijo vpliv sistematičnega dela in okolja, privrženci razvojne paradigme.
Carol Dweck je z več študijami pokazala, da je statična miselnost glede talenta škodljiva. Ker se učimo in napredujemo v svojem znanju praviloma tako, da se vedno znova ukvarjamo s problemi, ki so za malenkost težji od tistih, ki jih že znamo reševati, se vedno znova soočamo tudi z neuspehi. Novo veščino lahko osvojimo samo tako, da mnogokrat poskusimo, pri čemer nam nujno velikokrat ne bo uspelo. Če se neuspehov bojimo, nam ne bo uspelo napredovati, ker so nujni del poti razvoja.
Težava pri ljudeh, ki so prepričani o obstoju naravnega talenta, je, da lahko neuspeh razumejo kot znamenje, da talent, ki jim je bil dan, postopoma izgubljajo. Zato se začenjajo bati neuspehov in njihov napredek se sčasoma ustavi. Nasprotno pa se privrženci paradigme rasti, za katere je talent zgolj motivacija k vedno novemu učenju in preizkušanju novega, neuspehov ne bojijo, saj jih razumejo kot nujne spremljevalce lastnega razvoja. Kdor se boji neuspeha, ne bo nikoli dosegel odličnosti. Otrok zato nikoli ni dobro hvaliti zaradi njihove domnevne naravne nadarjenosti ali inteligence, ker lahko to škodi njihovi motivaciji. Spodbujati in nagrajevati je treba predvsem trud in zavzetost, da nekaj dosežemo, ne pa domnevni talent, na katerega nimamo nikakršnega vpliva.
